Ko analitikom čustva zameglijo razum, pridemo do “efekta Robina Brooksa“. Brooks vztrajno že 19 mesecev strastno navija za sankcije proti Rusiji in zadnje leto za zaostritev (znižanje) kapice na rusko nafto, češ da bi tako znižali ruske prihodke in zmožnost financirati vojno (prva slika). Ob tem je vztrajno pozabljal, da bi ob znižanju cen nafte nekateri ponudniki zmanjšali količine črpanja in izvoza nafte, da bi spet dvignili ceno (kar so države OPEC pod vodstvom Savdske Arabije in Rusije tudi naredile). Posledica je seveda primanjkljaj nafte na trgu ob enakih ali še višjih cenah (kar gledamo danes).

No, zdaj je Brooks ugotovil, da nemška industrija potrebuje poceni ruski plin, sicer bo crknila. In da je sprememba političnega režima v Rusiji (zamenjava Putina) edini sprejemljivi način, da Nemčija spet pride do ruskega plina. Torej je, po njegovem, treba znižati cenovno kapico na nafto, kar bo po neki magiji privedlo do politične krize v Rusiji in posledično do zamenjave Putina (druga slika).

Ob takšnih zapisih se vedno vprašaš, ali (1) avtor res naivno verjame v to, kar zapiše in kakšen je inteligenčni kvocient tega avtorja, ali (2) pa samo zganja propagando, kjer se spet vprašaš, kakšen je inteligenčni kvocient tega avtorja.

Če bi Brooks prebral kakšnega resnega poznavalca ruske zgodovine in ruske politične ekonomije, bi seveda ugotovil, da kvasi neumnosti. Ukrajinska vojna je poenotila Ruse in povečala priljubljenost Putina. Sankcije “navadnih” Rusov niso prizadele (razen glede potovanj v tujino), še vedno lahko kupujejo skoraj enak nabor izdelkov. Pa tudi, če bi sankcije delovale in bi po neki magiji po letih trpljenja zaradi sankcij Rusi začeli protestirati proti Putinu in bi slednji moral odstopiti, bi (1) še vedno trajalo nekaj let, preden bi prišlo do politične spremembe, v vmesnem času bi nemška energetsko intenzivna industrija že zdavnaj šla kaput, in (2) bi po Putinu prišel še večji trdorokec.

Torej v Brooksovih grafih je samo ena trditev verodostojna, to je, da nemška industrija nujno potrebuje poceni ruski plin. Ne more pa Nemčija pogojevati, pod katerimi pogoji bi si ona spet želela kupovati ruski plin, saj je v neprimerno slabši pogajalski poziciji. V bistvu ima zanič karte, njene karte niso dobre niti za blef. Vse ostalo pri Brooksu je njegov osebni wishful thinking, kar pa ni dobra lastnost analitikov, če želijo biti dobri.

Update: Malce prej sem videl, da se mi je v mnenju pridružil tudi Javier Blas, analitik za energijo in surovine na Bloombergu. Blas se sprašuje, koliko časa bo še potrebno, preden se Nemčija odloči, da potrebuje le točko 1 iz Brooksovega seznama, in pozabi na vse druge točke s seznama. Kajti nemška industrija je v prostem padu.