Marko Golob

Nikoli ne podcenjujuj faktorja čiste neumnosti v politiki (ne vem kdo je to rekel, mogoče sem bil celo sam)

Pred kratkim so v Litvanci predlagali nove sankcije proti Rusiji. Gre za gumbe, “cvirn” in šivanke. Kar vidim vas, kako ste razširili oči v nejevernosti in kako se vam počasi krivijo ustnice v nasmeh. Počasi, počasi, vsa stvar je tankoumno premišljena, ima svoj globok smisel, kot se za parlament zrele evropske demokracije tudi spodobi.  Premislite malo, kaj to pomeni za Ruse!

Malo domišljije prosim!

Samo zamislite si ruske vojake, ko jurišajo brez gumba na hlačah. V eni roki s kalašnikovim z drugim pa držijo hlače. Na juriš! Kot kavboji iz Divjega zahoda; “shooting from the hip”.

In tu pridemo počasi do zahodne zvijače. Enoročno streljanje s kalašnikovim ni ravno ostrostrelska disciplina. Natančnost pade, več ukrajinskih vojakov preživi, tehtnica se obrne v korist Ukrajincev. Pa to še ni vse. Malo potrpljenja prosim. Zamislite si naslednjo sceno.

Ruski vojak juriša in strelja z boka in nenadoma ugotovi, da mu je preciznost močno upadla. V obupu prime svojega kalašnikova še z drugo roko, natančno pomeri in….v trenutku mu padejo hlače z boka. Ves zmeden v samih gatah stoji pred sovragom. Kaj naredijo prebrisani Ukrajinci in prekaljeni zahodni propagandisti v tem trenutku; …bliskovito potegnejo iz nahrbtnikov fotoaparate in posnamejo golo rusko resnico, da jo vidi cel svet. V gatah! In to vojaških! Tisti, ki smo še služili vojsko se še spomnimo znamenitega reka: “Usran kot vojaške gate”. Takoj pade vsa ruska propaganda in ugled ruske vojske in države v svetu. Še ameriški kongres bi mogoče povečal zadnje čase hudo padajoče zneske za podporo Ukrajine.

Pa to še ni vse. Niso samo Litvanci tako inteligentni. Poglejmo samo Avstralce. Prepovedali so izvoz ročnega orodja; izvijačev, kladiv  poleg vsega drugega. Spomnim se nekoč pogovora v Iskri Elektrooptiki (kasneje Fotona), ko smo razpravljali o ruski iznajdljivosti. Takole je to komentiral izkušen kolega:

“Rusu daš kladu in kos pleha, pa ti naredi avion”

Kako bodo sedaj Rusi izdelovali svoje MiG-e in Suhoje brez avstralskih kladiv? Sestavljali Kinžale, Armate, kalašnikove, brez avstralskih “šraufencigarjev”? Skoraj leto dni sem prebil v Avstraliji, pa se ne spomnim nobene znamke avstralskega ročnega orodja, Ampak nikoli ne veš.

Pa to še ni vse! Prepovedali so odločni Avstralci tudi izvoz jedrskih reaktorjev. Kolikor vem, je Avstralija eden največjih izvoznikov uranove rude, ampak da bi izdelovali in izvažali jedrske reaktorje, pa še nisem slišal. In to v Rusijo, ki je menda trenutno vodilna razvojna in industrijska jedrska sila v svetu, kjer ima njihov državni Rosatom treutno za skromnih 200 milijard USD naročil za jedrske elektrarne po vsem svetu, z jedrsko industrijo pa se ukvarja 200.000 ljudi. Sicer ne vem, zakaj naj bi Rusi kupovali hipotetične avstralske jedrske reaktorje, ampak previdnost pri odnosih z Rusi ni nikoli odveč.

Razumete zdaj. Sankcije je potrebno še zaostriti, pa naj nas še tako boli in se nam Evropejcem smeje cel svet. Če drugega ne, za to, da držimo kurz in se ne bi državljani EU zbudili iz globoke kome in začeli postavljati napačna vprašanja.

______________

Pustimo zdaj to. Moja draga pravi, da se tako pisanje resnim gospodom v zrelih letih ne spodobi, ampak jaz mislim, da se z norcem itak ne moreš racionalno pogovarjati. Bolj pomaga, če njegovo norost pripelješ do absurda.

Evropska politika sankcij je absurdna do konca, kar je Jože ugotovljal že v premnogih prispevkih, nazadnje v ilustraciji stupidnosti sankcij. Dodal bi samo, da je ocena škode premajhna. Cifra tisoč milijard se nanaša na direktno škodo. Tista bistveno bolj pomembna, bistveno večja je posredna škoda. Namreč, kaj bi s temi nepovratno izgubljenimi tisočimi milijardami lahko naredili? Za tisoč milijard bi na primer Evropa lahko naredila najmanj 200 jedrskih elektrarn po standardnih 1.000 MW moči (skupaj 200 GW). S tem bi stabilizirali elektroenegetski sistem, lahko bi zaprli vse premogovne elektrarne (cca 150 GW skupaj v EU) in zagotovili realen temelj za elektro mobilnost.  Da o ogrevanju ne govorim. Tipični izkoristki JE so okoli 1/3 t.j. med 30 in 33%. To pomeni, da bi imeli dvakrat toliko kot električne energije na voljo toplotne energije za daljinsko ogrevanje mest ali za tehnološko toploto v kemični industriji, presežki el.energije pa bi se uporabili za ogrevanje s toplotnimi črpalkami. S tem bi lahko močno zmanjšali uvoz plina, ki ga rabimo za ogrevanje. To bi bila prava energetska revolucija, ne pa norost, ki ji pravimo Energiewende z nestabilnimi viri kot so sončnice in vetrnice.

Si predstavljate kaj bi to pomenilo za industrijo? Pravi evropski New Deal. Včasih smo imeli v Evropi vrhunsko jedrsko industrijo, od katere je ostala samo še bleda senca v francoski Arevi (ki je doslej bankrotirala že 2-krat in je preživela samo s pomočjo francoske države). Kje so Nemci, Britanci, Švicarji, Švedi, ki so nekoč postavljali JE s svojo industrijo? Mogoče bi ob takem zagonu gradnje JE celo dosegli tehnološki in produktivnostni nivo Rusov in Kitajcev in bi lahko konkurirali z našimi JE na svetovnih trgih.

Kaj bi to pomenilo za evropsko suverenost? Da nam Evropejcem ne bi bilo potrebno spustiti hlač in se ustrežljivo skloniti vsakič, ko bi Američane in Arabce prosjačili za plin. Ko bi imeli realen “purchasing power”. To je namreč takrat, ko imaš možnost, da ponudniku rečeš NE.

Pa to še ni vse. S poceni in stabilno el.energijo iz JE bi lahko ponovno oživili evropsko primarno in kemično industrijo, ki sta doživeli hud udarec med zadnjo krizo. Obstajajo sicer naivneži med politiki in ekonomisti, ki mislijo, da se tehnološko razviti Evropi ni potrebno ukvarjati s primarno in predelovalno industrijo. Kaj to pomeni vidimo za časa ukrajinske krize, ko cela Evropa ni sposobna proizvesti dovolj municije za eno regionalno vojno. Kaj bi šele bilo, če se ne bi Rusi bojevali z eno roko za hrbtom? Več kot polmilijardni blok si realno ne more privoščiti, že zaradi lastne varnosti, da ne pokriva vseh industrijskih področij – tudi metalurgije, kemične industrije, industrije umetnih gnojil,…S poceni el.energijo bi bili mogoče celo konkurenčni. Predvsem pa bi zagotovili dobaviteljsko varnost in konkurenčnost po celi industrijski vertikali.

Jedrski “odpadki” (glej moj prispevek: Energetska prihodnost je jedrska), ki bi pri tem nastali, bi pomenili energetski vir za oplodne jedrske reaktorje za naslednja desetletja. Razpoložljivost, zanesljivost, cena energetskih virov so bistveni za blaginjo vsake civilizacije. To ne pomeni, da nismo racionalni v porabi, ampak ideja, da bomo z manjšo porabo energije lahko zagotavljali večjo blaginjo družb in večji individualni standard, je skregana z realnostjo.

Zgornji primer za alternativne rabe teh 1.000 milijard evrov direktne škode zaradi sankcij, je samo eden izmed mnogih. Si predstavlajte, da damo ta denar v razvoj novih tehnologij? V enakomeren regionalni razvoj, v infrastrukturo Evrope? Da bi tako kot Kitajci zgradili na tisoče km hitrih železnic. Da bi investirali v večji standard našega šolskega sistema, zdravstva? Da bi zmanjšali revščino? Da bi spodbujali mlade pare, da ustvarijo družine ? Mogoče nam potem niti ne bi bilo potrebno tolerirati ilegalnih migracij, da bi rešili našo evropsko demografsko krizo?

Kam je šel ta denar? Američanom, našim zaveznikom, ki so brez usmiljenja izkoristili našo stisko, Arabcem in Rusom (preko višjih cen in rekordnega uvoza utekočinjenega plina). Slednje smo ob tem še pošteno nasmejali.

Še huje je to, da bomo zaradi naše vloge v Ukrajinski vojni in norih sankcij zamudili tok razvoja v svetu, da bomo namesto razvoja imeli recesijo in nazadovanje,  da bomo s tem usodno zamudili. Da nam bodo vlogo lokomotive na celi vrsti področij tehnološkega razvoja prevzeli drugi. In to se nam že zelo, zelo resno dogaja.

Vse to je del problema. Drug problem, mogoče hujši in izvorni, ki so ga naše evropske sankcije boleče razgalile, je položaj evropskih elit napram gospodarjem. Vsa zgodba o EU kot novem suverenem polu svetovne politike se je ob prvi resni krizi razbilinila kot milni mehurček. Evropske države (razen Madžarske, mogoče sedaj Slovaške – bomo videli) in EU kot celota so se pokazale kot ubogljivi vazali ne kot suvereni protagonisti. Državne elite pa kot poslušni izvajalci, ki brez pomišljanja izdajo vitalne interese svojih narodov, ko dobijo ukaz od gospodarja. 

Smo jih za to volili?