Leta 2019 je z Evropskim zelenim dogovorom nova evropska komisija močno zaostrila podnebne cilje z namenom prispevanja k omilitvi podnebnih sprememb. Toda problem te zaostritve je, da ima sicer lahko lokalno pozitivne učinke glede razogljičenja v Evropi, globalno pa še pospešuje emisije CO2.

Evropsko politiko glede razogljičenja lahko najbolj plastično opišemo kot primer človeka, ki se svojih smeti znebi tako, da jih čez ograjo vrže sosedu. Prva oseba se je sicer znebila smeti in je lahko zadovoljna s tem, toda neto učinek glede smeti je načeloma enak nič. Vendar je situacija glede smeti še malce bolj kompleksna: prva oseba bi lahko smeti dala v kontejner, s čomer bi poskrbela za kontrolirano razgradno smeti, medtem ko sosed lahko te smeti pusti ležati ali jih odpelje na divjo deponijo nekam v gozd.

In približno takšna je situacija glede evropske ambiciozne politike glede razogljičenja.

EU si je leta 2019 zastavila zaostren cilj, da bo do leta 2030 zmanjšala emisije CO2 za 55% (iz prejšnjih 40%) ter cilj neto ogljične nevtralnosti do 2050. To naj bi dosegla s serijo ukrepov na različnih področjih, med drugim s ciljem glede deleža obnovljivih virov energije (OVE) v proizvodnji električne energije, učinkovite rabe energije, standardov glede avtomobilskih izpustov CO2 itd. ter predvsem z dajatvami na CO2 in sistemo trgovanja z emisijskimi kuponi.

Vse to zveni pametno, problem pa so realne posledice. Namreč, s spodbujanjem deleža OVE in s CO2 dajatvami na uporabo fosilnih goriv v prozvodnji energije so se močno povišale cene električne energije v Evropi. Enak učinek imajo CO2 dajatve na uporabo fosilnih goriv, predvsem plina, v industriji. Posledica so višje cene energije in s tem zmanjšana konkurenčnost industrije. Realne posledice zmanjševanje industrijske proizvodnje in selitev energetsko in ogljično intenzivne proizvodnje ven iz Evrope, predvsem v Kitajsko.

Končni učinek tega procesa je globalno povišanje CO2 emisij, in ne zmanjšanje, kot bi ga rada dosegla Komisija s svojimi ukrepi. Zakaj? Iz dveh razlogov. Prvič, v Evropi so te industrije, govorimo predvsem o proizvodnji kovin, nekovin, papirni, gumarski in kemični industriji ter proizvodnji kovinskih izdelkov, temeljile na energetsko in ogljično manj intenzivnih tehnologijah. Primer je denimo primarna proizvodnja aluminija: lani je Talum zaradi visokih cen energije prenehal s proizvodnjo primarne proizvodnje aluminija z elektrolizo in zdaj potreben primarni aluminij, ki ga primeševajo recikliranemu, uvažajo iz Azije, vendar ima ta uvoženi aluminij tudi do desetkrat višji ogljični odtis, kot če bi ga proizvajali doma. Podobno velja za ostale panoge. Torej s selitvijo industrije v manj razvite države povečujemo globalni ogljični odtis.

Potem pa pride še drugi učinek – te polizdelke in končne izdelke je potrebno pripeljati v Evropo, s čimer se spet neto povečajo izpusti CO2, saj se je delež CO2 izpustov mednarodnega transporta v zadnjih dveh desetletjih trendno povečal na več kot 3.4%.

Zdaj pa poglejmo relevantnost »zelenega obnašanja« Evrope v zadnjih dveh desetletjih. Po podatkih Our World in Data globalni CO2 izpusti strmo naraščajo. Pri tem se je delež izpustov azijskih držav v globalnih CO2 izpustih od 36.5% leta 2020 povečal na 58% leta 2021, delež EU držav pa se je v istem času prepolovil iz 14.2 na 7.5%. Zdaj pa pazite – izpusti CO2 v EU so se leta 2021 glede na 2000 sicer absolutno res zmanjšali za dobrih 800 mio ton, vendar je Azija v istem času na letni ravni pridelala za 12,4 milijarde ton dodatnih CO2 izpustov.

Natančneje, EU države so v zadnjih 21 letih v povprečju zmanjšale izpuste CO2 za 39 mio ton letno, kar so azijske države nadomestile s povečanjem CO2 izpustov povprečno za 590 mio ton letno.

Drugače rečeno, za vsako tono CO2 manj izpustov v Evropi v Aziji vsako leto dodajo 15 dodatnih ton CO2 izpustov.

To govori o tem, kako irelevantni so vsi napori v Evropi glede razogljičenja, če tega ne počnejo tudi v azijskih državah (ne samo Kitajska in Indija, tudi ostale azijske države) in če tega ne počnejo še v Afriki in Južni Ameriki. Evropa lahko povsem razogljiči svojo proizvodnjo energije in energetsko in ogljično intenzivno industrijo prežene v Azijo, vendar s tem nič ne prispeva h globalnemu zmanjševanju CO2 emisij, ampak jih še povečuje.

Energetsko in podnebno politiko v EU je treba ponovno razmisliti in jo vzeti iz rok zelenih fundamentalistov ter namesto parcialnih lokalnih zasledovati globalno ravnovesje. Prvič, ker je industrija v Evropi bistveno bolj energetsko varčna in manj ogljično intenzivna kot v Aziji, jo je treba ohraniti doma. S tem pa tudi delovna mesta in strateško avtonomnost Evrope glede kritičnih materialov in tehnologij.

Drugič, stava na razogljičenje proizvodnje energije prek naslonitve na OVE sonca in vetra je absolutno zgrešena, ker (1) ne privede do bistvenega zmanjšanja CO2 izpustov (ker je v času, ko ni sonca in vetra, nadomestno energijo treba proizvajati s plinom in ker so plinske elektrarne potrebne za regulacijo elektroenergetskega sistema); (2) povečuje nezanesljivost oskrbe z elektriko in nestabilnost elektroenergetskih omrežij; (3) povečuje stroške električne energije (zaradi subvencioniranja OVE virov in njihovih visokih sistemskih stroškov), s tem pa vpliva na deindustrializacijo, na energetsko revščino in na inflacijo; (4) zmanjšuje strateško avtonomnost Evrope (veliko večino (med 70% in 90%) proizvodnje ključnih komponent sončnih in vetrnih elektrarn proizvede Kitajska in večina industrije ključnih tehnologij zelenega prehoda je pod kontrolo Kitajske (baterije, električni avti itd.)). Namesto tega se je treba nasloniti stanovitne in poceni vire energije, kot sta hidro in jedrska.

Seveda se zavedam, da sedanja generacija politikov v Evropi tega razmisleka ni sposobna.

__________________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku