Ko sem pred dvema desetletjema začel govoriti in pisati tudi o temnejših straneh globalizacije in na predavanjih kazati pozitivne in negativne učinke globalizacije, me je večina ljudi čudno gledala. Enako se je godilo kolegom po svetu. Denimo Daniju Rodriku iz Harvarda, ki je že leta 1988 napisal knjigo “Has Globalization Gone Too Far?“. Ali Davidu Authorju, Davidu Cardu in Gordonu Hansonu, ki so leta 2002 predstavili za mnoge šokantno raziskavo “The China Syndrome“, v kateri so pokazali, da je prek globalizacije trgovina s Kitajsko odgovorna za eno četrtino izgubljenih ameriških delovnih mest v industriji. Temu so sledili tudi drugi avtorji in moja lista literature na to temo se je kmalu podaljšala na celi dve strani. Prosta trgovina s Kitajsko je nenadoma postala krivec za večino slabih stvari, ki so doletele ZDA – zmanjšana inovativnost, povečana neenakost, poslabšano zdravje in povečaana umrljivost, povečana odvisnost od alkohola in drog, samomorilnost, zmanjšano število porok in zmanjšana rodnost itd. Fenomena se je oprijel izraz “The China Shock”. 

Nekje na sredini tega procesa so v igro vstopili politiki. Za Donalda Trumpa je bila trgovina s Kitajsko ena izmed dveh ključnih predvolilnih tem leta 2016 in takoj v začetku mandata je začel z enostransko trgovinsko vojno proti Kitajski ter jo nadgradil še s tehnološko. Naslednik Joe Biden je vse skupaj še zaostril v tehnološko vojno velikega obsega in pravim protekcionizmom ter izizvanjem Kitajske glede Tajvana še sprožil hladno vojno s Kitajsko.

Zakaj je torej prosta trgovina nenadoma šla iz mode? Zato ker je imela nekatere negativne stranske učinke? Ne. Dani Rodrik v zadnji kolumni v Project Syndicate piše, da je glede spreminjajoče se priljubljenosti proste trgovine treba “slediti denarju”. Različnim vplivnim slojem v družbi v različnih obdobjih bolj ali manj ustreza prosta trgovina. Res je, da so skozi zgodovino zadnjih 200 let odnos do globalne trgovine gnali interesi lastnikov kapitala. In zadnji val globalizacije po letu 1980 je bil v interesu ameriških korporacij, ki so v želji po maksimizaciji dobičkov proizvodnjo prenesle v Azijo ter Latinsko in Južno Ameriko

Nadaljujte z branjem→

Inflacija v evrskem območju je bila popolni ponudbeni šok. Prva slika spodaj kaže lepo korelacijo evrske inflacije s predhodnim šokom v cenah energije (ponazorjenih s cenami zemeljskega plina).

Druga slika izhaja iz zadnjega poročila ECB, kjer so evrsko inflacijo dekomponirali na različne ponudbene in povpraševalne komponente. Kot lahko vidite, tudi analitiki ECB prikazujejo, da je bila inflacija v evrskem območju popolni ponudbeni šok. Začelo se je v začetku leta 2021 z zamaški v ponudbenih verigah (primanjkovanje ključnih inputov v času kovidnih zaprtij) ter se nadaljevalo z energetskim šokom (porastom cen energije) kot posledice post-kovidnega odpiranja po marcu 2021 ter s porastom cen hrane od začetka leta 2022 naprej. Šok v cenah energije je predstavljal daleč največji šok. Povpraševalni šok, ki naj bi sledil iz trga dela (pritisk na plače) je bil povsem zanemarljiv (in še nastopil je, ko je inflacija že začela upadati).

Torej še enkrat, inflacija v evrskem območju je bila popolni ponudbeni šok. Tako kot je prišla s porastom cen inputov, energije in hrane, je tudi odšla, ko so ti pritiski uplahnili. Zakaj se je torej ECB odločila, da ponudbeno inflacijo v evrskem območju zdravi, kot da gre za povpraševalno inflacijo (ki izhaja iz pregrevanja gospodarstva in prehitre rasti plač)? Zakaj se je ECB odločila, da bo zaradi ponudbene inflacije ubila gospodarsko aktivnost v evrskem območju? In zakaj ECB danes še vedno vztraja pri visokih obrestnih merah in tako še naprej ubija gospodarsko aktivnost v evrskem območju?

(da ne bo pomote: saj poznam odgovore ECB na zgornja vprašanja, ki pa me ne zadovoljijo)

Spodobilo bi se, da bi Kitajska za to darilo (zamenjava izvoza zahodnih držav v Rusijo s kitajskim) poslala zahvalno pismo ZDA, članicam EU in drugim zahodnim državam.

To bi se res spodobilo. Ne dobiš vsak dan darila v vrednosti 100 milijard dolarjev.

Jasmina Držanič

Pred tedni sem opisala, kako v Franciji obdavčujejo nepremičninsko premoženje. Mnenja sem, da bi morali nekaj smiselno podobnega uvesti tudi pri nas. Obstaja več razlogov za to:

Prvič, ta davek ima v sebi elementarno pravičnost, ker obdavčuje samo najbolj bogata gospodinjstva. Zavezanci za ta davek so ljudje, ki imajo nadpovprečno veliko nepremičninskega premoženja v Franciji (tudi tujci). Osnova za davek je vsota vrednosti nepremičnin manj neodplačana glavnica kreditov, ki so bili namenjeni za nakup in prenovo teh nepremičnin.  Davčna obveznost ulovi ljudi, ki so kupili nepremičnine brez kreditov, večina državljanov, ki je varčevala in sedaj odplačuje kredite, davka na nepremičninsko premoženje ne plačuje. V Franciji davek na nepremičninsko premoženje doseže najbolj premožno družbeno skupino (5% najbolj bogatih). Če je država tako ali drugače omogočila tej družbeni skupini, da ima več premoženja, naj potem tudi plačuje davke. Ta logika je tudi v političnem smislu zelo praktična, ker so tudi konservativne stranke precej zadržane v tem, da bi  brezrezervno zagovarjale najbolj bogate, ker taka pozicija ne prinese glasov na volitvah.

Nadaljujte z branjem→

But as the conflict in Ukraine has reached predictable stalemate, Nato’s strategy has lost all coherence. This is the moment when such wars run out of control. For two years now, western leaders have polished their macho images at home by visiting and goading Kyiv’s president Volodymyr Zelenskiy to seek total victory with their help. It was Boris Johnson’s favourite pledge, but then his voters were merely paying for it, not dying. France’s Emmanuel Macron has at least suggested sending troops.

Equally predictable was that total victory was never on the cards. This meant that at some point doubts would ensue. Jens Stoltenberg, Nato’s secretary general, now declares we must “stay the course”, without saying what that means. Germany’s generals may want escalation, but its chancellor, Olaf Scholz, has long been cautious. So, too, is a large swathe of US public opinion, while the secretary of state, Antony Blinken, remarks only that the west must ensure Russia’s war “continues to be a strategic failure”.

Moscow at war can always play long. Horrific though it seemed at the time, the mooted deal in spring 2022 to revert to some version – almost any version – of the pre-February 2022 border would have made sense. Instead Ukraine has come to seem ever more like a Nato mercenary for western generals wanting to boost their budgets and relive the cold-war games of their youth. The price is paid by their taxpayers and Ukraine’s young men.

Nadaljujte z branjem→

Bila je znana kot podsekretarka za posebne namene. Kjerkoli po svetu se je pojavila v času pred volitvami, je bil to znak, da je ameriški State department aktivno involviran v manipuliranje volitev. Leta 2014 se je sprehajala po ulicah Kijeva in demonstrantom po ameriškem orkestriranem puču delila piškote. Od tod njen vzdevek “Cookie monster”. Takrat, kot pričajo objavljeni posnetki, je sestavljala novo ukrajinsko vlado in izrekla slavno krilatico “Fuck the EU”. No, dve leti po začetku ukrajinske vojne, ki jo je pomagala zakuhati in v kateri je bila glavni avtor (neslavno propadle) zahodne strategije v tej vojni in glavni strateg (neslavno propadlih) sankcij proti Rusiji kot načina, da bi oslabili Rusijo, je pri starosti 62 let zaprosila za predčasno upokojitev.

To lahko razumemo kot priznanje ameriškega poraza v tej proxy vojni in kot beg podgan s potapljajoče ladje. Sploh, če vzamemo v obzir, da bo Nulandovo nadomeščal John Bass, nekdanji veleposlanik v Afganistanu, ki je nadzoroval umik ZDA iz Afganistana.

No, to hkrati pomen svetel signal Ukrajincem, da so se Američani naveličali igrati svoje vojne igrice v Ukrajini, da bo vojne kmalu konec in da bodo lahko začeli obnavljati državo in nekoč spet normalno zaživeli.

Spodaj je dober komentar iz MoA.

Nadaljujte z branjem→

Današnji Politico opisuje novo “obrambno industrijsko strategijo“, ki naj bi jo danes predstavila Evropska komisija in ki naj bi bila deležna subvencij v višini 1.5 milijarde evrov. Strategija naj bi predvidevala skupen program nakupov orožja in preusmerjanja civilne industrije v vojaške namene (po ameriškem vzoru). Denar naj bi šel le v evropska podjetja. Ukrajina bo obravnavana kot kvazičlanica in bo lahko sodelovala pri skupnih nakupih orožja.

No, problem cele strategije je – denar. Torej na kakšen način bi članice EU lahko zagotovile za 100 milijard evrov sredstev za pogon nove / okrepljene evropske orožarske industrije, brez da bi dvignili davke in brez da bi spremenili usmeritve novega fiskalnega pakta o vzdržnem dolgu. In točno glede tega dogovora ni, zato se pojavljajo ideje o skupnih “obrambnih obveznicah” (čemur nasprotujejo frugalne države, na čelu z Nemčijo), da bi dovolili Evropski investicijski banki financiranje orožarskih projektov in in da bi spremenili taksonomijo glede trajnostnih dejavnosti – torej, da bi vlaganja v orožarsko industrijo postala “ESG friendly”. Slednje pomeni, da bi podjetja in investitorje, ki vlagajo v orožarske projekte finančni vlagatelji lahko brez sramu obravnavali, da delujejo v skladu s trajnostnimi načeli. Torej da so okoljsko, družbeno in upravljalsko prijazni.

Ključen (ali zgolj bizarno zanimiv) je tale odstavek:

Other ideas include groups of countries teaming up to jointly issue defense bonds; changing the rules for the European Investment Bank to allow it to invest in defense; and tweaking the EU’s taxonomy for sustainable activities to explicitly include military projects.

Česa takega si ne moreš izmisliti. Ampak če smo že do zdaj prekršili vse tabuje in če je Evropska komisija Ukrajini pošiljala orožje v okviru proračuna za mirovne aktivnosti, je tudi proizvodnja orožja lahko okoljsko, družbeno in upravljalsko prijazna.

Predvsem pa bo finančno prijazna. Kajti med glavnimi investitorji v orožarska podjetja najdete največje sklade (denimo State Street Corp., Vanguard in Blackrock imajo 30 % delež v največjem proizvajalcu orožja Lockheed Martinu) in med največjimi financerji vojaške industrije in pošiljanja orožja so največje banke, med prvimi je Deutsche bank.

Ne bom se spuščal v objavo ujetih prisluhov vrha nemške vojske, ko so diskutirali, kako zminirati ruski most na Krim (glejte spodaj). Pomembno je le, da bi to lahko vodilo v bistveno eskalacijo vojne v Ukrajini oziroma v pravo in ne več samo proxy vojno med Rusijo in Natom. Kar seveda močno poveča nevarnosti ali tveganja glede jedrske vojne.

Komu bi takšna jedrska vojna koristila? Na prvi pogled neumno vprašanje, vendar razmislite še enkrat. Poglejmo od zadaj – komu takšna vojna ne bi koristila. Takšna vojna prav gotovo ne bi koristila Evropi, predvsem Nemčiji, Italiji, Belgiji, Nizozemski in Turčiji, kjer naj bi bilo nameščenih po 20 ameriških jedrskih konic v vsaki. Francija naj bi imela 290 jedrskih konic, Velika Britanija pa 225. Zelo verjetno je pričakovati, da bi bile te evropske vojaške baze prve tarče ruskega napada. Glede na to, kako blizu Sloveniji je ameriška vojaška baza v Avianu (blizu mesta Pordenone), je seveda neposredno ogrožena tudi Slovenija. Na drugi strani bi bile tarče vojaška oporišča v Rusiji in Belorusiji, kjer ima Rusija nameščene jedrske konice. Druge ruske tarče bi bile v ZDA. S tem, da v ZDA lahko upajo, da bi morda imeli čas in sposobnost sklatiti ruske balistične rakete še v zraku, preden bi zadele tarče v Ameriki (kar je sicer dokaj jalovo upanje glede na domet in trajektorije ruskih supersoničnih raket, proti katerim ZDA nimajo protiorožja). Torej Evropi, Rusiji (in Belorusiji) in ZDA jedrska vojna ne bi koristila.

Kaj pa preostalemu svetu? Če bi jedrska vojna izbrisala pomemben del Evrope, del Rusije in del ZDA, pa bi bili učinki na preostali svet relativno majhni (razen če bi se vanjo vključili še Kitajska, Indija, Izrael in Pakistan). Hipotetično bi Azija in južna polobla ostali (vsaj neposredno) neprizadeti zaradi jedrskega spopada med Rusijo in Natom (prizadeti bi bili posredno prek prekinitve trgovinskih in finančnih tokov). Drugače rečeno, medtem ko bi jedrski spopad med Rusijo in Natom izbrisal pomemben del zahodne civilizacije, bi za ostali del sveta to pomenilo zgolj geopolitični reset. In v tem resetu bi dominantno vlogo prevzela Kitajska kot novi hegemon.

Jedrski spopad med Rusijo in Natom pomeni samomor za zahodno civilizacijo. Pomeni tudi detronizacijo ZDA in ustoličenje Kitajske kot novega globalnega hegemona. Se torej ZDA, Franciji in Nemčiji splača izzivati jedrski spopad z Rusijo?

Medtem ko so med 1995 in 2010 ZDA izgubile 6 milijonov delovnih mest v industriji (“izvozile” so jih v Ktajsko, Mehiko in druge države z iskanjem profita na podlagi nizke cene delovne sile v tujini), je Kitajska ustvarila 40 milijonov (!!!) novih delovnih mest v industriji. Kitajska se je okrepila zaradi ameriške stratešje napake, vendar je korist od tega več kot popeterila.