S prvim januarjem je evro praznoval 25 let obstoja. O tem, ali je bil to uspešen projekt, ali ne, pišem danes v kolumni v Dnevniku. V nadaljevanju je analiza, ki je podlaga za kolumno in kjer primerjam relativno “uspešnost” držav z evrom glede na ZDA. Pred in po začetku evropske monetarne unije. Vzel sem serijo podatkov o rasti BDP, ki je na voljo v OECD statistični bazi (na žalost je popolna serija šele od leta 1971 naprej). Prva slika kaže trend rasti BDP med jedrno skupino EU držav (stare članice EU in kasneje prve članice evro območja). Kot je razvidno, so jedrne EU države do sredine 1980. let rasle po enakih stopnjah kot ZDA, nato še nekako držale korak z ZDA do začetka 1990. let, nakar so ZDA pospešile rast. Med 2000 in 2008 so EU države spet rasle po podobnih stopnjah kot ZDA, prava divergenca pa se začne po letu 2008, kjer se ZDA nadaljevale rast v skladu z dolgoročnim trendom, medtem ko se je trend rasti EU držav močno upočasnil.

Nadaljujte z branjem→

Z Niallom Fergusonom, ultralibertarnim, ultrakonzervativnim in ultraameriškim britanskim zgodovinarjem, ki je miselno ostal zamrznjen v času Fukuyamine iluzije o koncu zgodovine, nima smisla izgubljati časa. Ker ga poganja ideološki drive, ne pa objektivna analiza, se v sklepanju vedno zmoti. Prav zato je zanimivo prebrati njegovo mnenje, zakaj v hladni vojni med ZDA in Kitajsko Evropa nima nobene izbire – mora se podrediti ZDA, ker ni sposobna zagotoviti svoje strateške varnosti in strateške avtonomije. In ko Ferguson tako lepo izpostavi evropsko dilemo, se zdi, da bi Evropi prišel prav šok z novo izvolitvijo Trumpa. Da bi se končno osamosvojila in začela s koraki za izgradnjo lastne varnostne arhitekture in strateške gospodarske avtonomije. S 450 milijonov prebivalcev si Evropa to nedvomno lahko in mora privoščiti.

Q. You mentioned the Taiwan issue. Faced with the threat of China, do you think the European Union should align itself closely with the U.S. or rather seek its own position?

A. We’re in a cold war. Two superpowers — the United States and China — are competing ideologically, technologically, in economic terms, in geopolitical terms. There are only two, because superpower status today is about AI, quantum computing, all of those things. And for Europeans, it’s a complete delusion to think that there’s a choice. Because this continent relies on the United States for its security. It’s unbelievable to me that Europeans think they have a choice. And yet they do. If the United States elects Donald Trump, and he withdraws from NATO, then Europeans are going to discover what strategic autonomy means.

Nadaljujte z branjem→

Res dober flow chart (jezen sem nase, ker se nisem tega že sam spomnil). Če bi si res hoteli še dodatno zakomplicirati življenje, podaljšati čas do začetka gradnje jedrske elektrarne in vmes zapraviti še enormne količine denarja, da bi nato ugotovili, da je zadeva astronomsko draga in da problem sploh ni bil rešen, bi dodali vmes še vodik (namesto baterij):

peti korak: Build hydrogen, in

šesti korak: enak četrtemu,

da bi končno lahko začeli s sedmim korakom: Build nuclear.

Večina evropskih držav je šla skozi to pot in so zdaj nekje med četrtim in petim korakom originalnega flow charta, nekatere pa še sanjarijo o novem petem koraku iz mojega dodatka. Ne bodo dolgo. Elektrofizike in ekonomike se ne da premagati z ideologijo in sanjarjenjem.

Spodaj je odlomek iz nove knjige švicarskega polkovnika Jacquesa Bauda “The Russian Art of War: How the West Led Ukraine to Defeat“, ki za razliko od “wishhul thinkinga” in neosnovane propagande zahodnih analitikov in “analitikov” rusko “posebno vojaško operacijo” analizira iz vidika ruske vojaške doktrine. Samo na ta način je mogoče razumeti rusko strategijo, operativne akcije in taktično uporabo orožja za dosego političnih ciljev. Kdor ne razume načina razmišljanja in strategije nasprotnika, ne more zmagati vojne z njim. Jacques Baud je nazorno pokazal, kako so ZDA z nerazumevanjem ali ošabnim omalovaževanjem ruske vojaške doktrine Ukrajino zapeljale v vojno z Rusijo in jo pahnile v popoln poraz, ki je bil absolutno predvidljiv od prvega dne vojne.

Razumevanje ruske vojaške doktrine omogoča razumeti, kako je (bo) Rusija z operativnimi uspehi na koncu uspela izbojevati strateško zmago, ki bo mnogo večja od začetnih ciljev vojaške operacije. (Da ne bo pomote: jaz ne navijam za to, gre pač za naravni tek zadev, ki ga je treba razumeti; in kdor se ne potrudi razumeti, nima pravice, da bi njegovo mnenje resno obravnavali)

Opozarjam, gre za dolgo, vendar zanimivo branje. Nekaj odstavkov sem izpostavil.

___________

Russian Military Thought

Throughout the Cold War period, the Soviet Union saw itself as the spearhead of a historical struggle that would lead to a confrontation between the “capitalist” system and “progressive forces.” This perception of a permanent and inescapable war led the Soviets to study war in a quasi-scientific way, and to structure this thinking into an architecture of military thought that has no equal in the Western world.

The problem with the vast majority of our so-called military experts is their inability to understand the Russian approach to war. It is the result of an approach we have already seen in waves of terrorist attacks—the adversary is so stupidly demonized that we refrain from understanding his way of thinking. As a result, we are unable to develop strategies, articulate our forces, or even equip them for the realities of war. The corollary of this approach is that our frustrations are translated by unscrupulous media into a narrative that feeds hatred and increases our vulnerability. We are thus unable to find rational, effective solutions to the problem.

The way Russians understand conflict is holistic. In other words, they see the processes that develop and lead to the situation at any given moment. This explains why Vladimir Putin’s speeches invariably include a return to history. In the West, we tend to focus on X moment and try to see how it might evolve. We want an immediate response to the situation we see today. The idea that “from the understanding of how the crisis arose comes the way to resolve it” is totally foreign to the West. In September 2023, an English-speaking journalist even pulled out the “duck test” for me: “if it looks like a duck, swims like a duck and quacks like a duck, it’s probably a duck.” In other words, all the West needs to assess a situation is an image that fits their prejudices. Reality is much more subtle than the duck model….

The reason the Russians are better than the West in Ukraine is that they see the conflict as a process; whereas we see it as a series of separate actions. The Russians see events as a film. We see them as photographs. They see the forest, while we focus on the trees. That is why we place the start of the conflict on February 24, 2022, or the start of the Palestinian conflict on October 7, 2023. We ignore the contexts that bother us and wage conflicts we do not understand. That is why we lose our wars…

Nadaljujte z branjem→

Averzija do dolga je v Nemčiji povzročila, da se je v treh desetletjih kvaliteta javne infrastrukture drastično poslabšala, da zaradi tega prihaja do velikih zamud v železniškem potniškem prometu, da ni dovolj vlaganj v električno omrežje in telekomunikacijska omrežja in da v Nemčiji ne vedo, kako bi financirali vlaganja v zeleni prehod. Nemška vlada si je leta 2009 z dolžniško zavoro (strukturni deficit v proračunu v višini največ 0.35% BDP, kar omejuje letne zadolžitve vlade) zataknila zanko okrog vratu. Da bi se izognile tej zanki, so nemške vlade ustanovile posebni izvenproračunski sklad za financiranje investicij, kar pa je lani nemško ustavno sodišče ugotovilo kot protiustavno.

In potem pridemo do paradoksa, ki to ni. Zadnja anketa javnega mnenja je pokazala, da 61 % Nemcev želi ohraniti dolžniško zavoro v sedanji obliki, le 35 % pa si želi njeno omilitev. Rezultati ankete med nemškimi ekonomisti so bolj uravnoteženi (48 % jih je za ohranitev sedanje oblike dolžniške zavore, 50% pa jih je za njeno reformo ali popolno odpravo), vendar še vedno dokaj v skladu z nemško filozofijo varčevanja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjih tednih je predlagano povišanje davčne stopnje na dobiček (natančneje: stopnje davka od dohodka pravnih oseb – DPPO) ena najbolj pogosto obravnavanih tem. Gospodarske razmere se nedvomno poslabšujejo in vsako povečanje davčne obremenitve, pogoje poslovanja podjetij dodatno poslabšuje. Pa tudi nasploh vsako povišanje davčnih stopenj pri plačnikih davka vedno naleti na odpor in pri tem iščejo razne argumente, s katerimi dokazujejo neupravičenost povečanja davčnih obremenitev.

V tem tekstu se ne bom opredeljeval, ali je predlagani dvig davčne obremenitve upravičen ali ne, ker lahko o tem vsak dan prebiramo argumente za in proti. Za lažje razumevanje nastale situacije pa želim prikazati nekaj podatkov glede obdavčevanja dobička v svetu in pri nas. Seveda je tudi navajanje podatkov vedno lahko tudi ciljno usmerjeno. Izberemo predvsem tiste številke, ki podkrepljujejo naše stališče in temu se pač ne moremo v celoti izogniti. A v nadaljevanju so zbrani podatki, ki vsaj približno nevtralno prikazujejo razmere v Sloveniji in tudi širše, čeprav bi tudi ta pogled lahko razširili v celotno sliko obdavčevanja, kjer bi se zopet srečali s širokim naborom različnih pogledov. Od tistih, ki nasprotujejo vsakršnim davkom in dokazujejo, kako so ti višji kot v okolju in namenjeni samo plačevanju vseh neracionalnosti države, do tistih, ki navajajo primerjave, da je veliko naših davčnih obremenitev pravzaprav nižjih glede na druge države EU. A kot rečeno, poglejmo nekaj konkretnih številk na temo davka na dobiček.

Nadaljujte z branjem→

ZDA imajo številne težave (od neznosne neenakosti in kriminala, disfunkcionalnega zdravstva do disfunkcionalnega političnega sistema), toda kriza z opiodi je zahrbtna bolezen, ki pospešeno razkraja ameriško populacijo. Ne zgolj posameznike in družine, pač pa skupnosti. Na dan prihajajo znanstveni članki in številni procesi, ki dokazujejo, da imajo antidepresivi značilen vpliv na povečano agresivnost ljudi, kar bi lahko bila tudi razlaga za porast masovnih streljanj po šolah, supermarketih itd.

Spodaj je znaimiv film Crisis iz leta 2021 na to temo krize opioidov (le happy-end konec se zdi pocukran in nerealističen).

Tom Stevenson, avtor “Someone Else’s Empire: British Illusions and American Hegemony“, zavrača trditev, da v zadnjem desetletju moč ameriškega imperija usiha in da se svet iz enopolarnega spreminja v multipolarnega. Secira ameriške politike in aktivnosti in dokazuje, da navkljub drugačnim napovedim in analizam, svet ostaja trdno pod ameriškim političnim in vojaškim vodstvom in nadzorom. In pravi, da kdor trdi nasprotno, bo moral to dokazati.

Pomanjkljivost Stevensonove analize je, da je statična – da uporablja obstoj ameriških globalnih politik in aktivnosti kot statični dokaz ameriške moči, ne daje pa pozornosti strukturnim geopolitičnim premikom, ki se dogajajo. Kitajska Belt & Road Initiative, rusko – kitajska BRICS+ aktivnost, nova rusko – kitajska strateška naveza v Evraziji, posledice vojne v Ukrajini na ameriški vpliv v Evraziji, osamosvojitev Saudske Arabije izpod ameriškega vpliva in povezava z Iranom ter posledice vojne v Gazi na ameriški vpliv na Bližnjem vzhodu so znaki procesa geopolitičnega prestrukturiranja. In kot je pri spremembah običajno – najprej so počasne in komaj opazne, nato pa nenadne. Kot val cunamija, ki potuje kot navidez nenevarno rahlo dvignjena gladina vode, dokler ne doseže obale in postane rušilna sila.

Kljub vsemu pa je Stevensonova analiza koristno branje. Če ne zaradi drugega, pa zaradi opisa ameriških politik in aktivnosti v različnih predelih sveta.

____________

Nadaljujte z branjem→

Ob vojni v Ukrajini in Gazi je bila osrednja tema izteklega leta boj proti inflaciji. Čeprav je pri sedanjem inflacijskem šoku po aprilu 2021 šlo za tipičen ponudbeni šok, so se centralne banke nanjo spravile z ukrepi, ki se uporabljajo za zbijanje povpraševalnega tipa inflacije – z zviševanjem obrestne mere. V ameriškem Federal Reserve (Fed) so ponosni nase in večina komentatorjev daje pohvale Fedu za umiritev inflacije, čeprav je inflacija v ZDA dosegla vrh že junija 2022, zgolj 3 mesece po Fedovem začetku zviševanja obrestne mere in ko se je slednja do junija 2022 dvignila le za 0.75 odstotnih točk (na 1%). Tudi po tem, ko se je ponudbeni šok izpel in je inflacija začela upadati, je Fed vztrajal pri prvotni diagnozi in še stopnjeval “zdravilo” – obrestno mero je z 1 % dvignil na sedanjih 5.5 % in pri tem vztraja, čeprav je medtem ameriška inflacija upadla na 3.1 %.

Fedu torej težko pripišemo zasluge za znižanje inflacije (če bi veljala mainstream razlaga povpraševalnega tipa inflacije, bi se zaradi visokih obrestnih mer gospodarstvo moralo ohladiti, saj se v tem tipu inflacije ta umiri skozi recesijo in padec trošenja in investicij, vendar se nič od tega ni zgodilo), pač pa je inflacija upadla delno sama po sebi (zamaški v ponudbenih verigah so se odmašili, cene energentov in surovin so upadle), delno pa zaradi ameriških vladnih ukrepov (uporaba strateških naftnih rezerv itd.). Podobno je bilo v Evropi.

Zakaj torej mainstream ekonomisti čestitajo Fedu? Odgovor je preprost: ker nimajo druge razlage. Kot lucidno pravi James Galbraith v spodnjem tekstu – tako kot so srednjeveški “zdravilci” kot metodo zdravljenja pri vseh boleznih uporabljali puščanje krvi, centralni bankirji uporabljajo zviševanje obrestnih mer kot metodo zniževanja inflacije.

Nadaljujte z branjem→