Bine Kordež

V Evropski Uniji in tudi v Sloveniji smo se v zadnjih letih soočali z visokimi cenami električne energije (EE). O tem lahko veliko beremo in tudi občutimo. Precej redkejše pa so informacije, kaj naj bi bil razlog za tako visoke cene. Najbolj enostaven odgovor je  energetska kriza, a kaj je  razlog za energetsko krizo. Tudi tu bi nekateri hitro ponudili odgovor v ruski agresiji na Ukrajino, a rast cen se je pričela že pred tem. Omenjena agresija je nedvomno razmere še zaostrila, a bilo bi preveč enostavno, če bi za glavnega krivca določili Putina.

Pri rasti cen se pravzaprav srečujemo z zanimivim paradoksom. Ena glavnih usmeritev EU je zelen prehod in dolga leta smo poslušali, kako so nove tehnologije pridobivanja električne energije ne samo okolju prijaznejše, temveč tudi cenejše od klasičnih načinov. In imetniki sončnih elektrarn se ob subvencijah lahko pohvalijo, da imajo elektriko skoraj zastonj. A povprečne cene električne energije so bile zadnji dve leti tudi nekajkrat višje kot nekdaj in tudi sedaj, po umiritvi, so še vedno skoraj enkrat višje. Je razlog rasti cen elektrike v skritih stroških zelenega prehoda, ki dviguje splošno raven teh cen?

Nadaljujte z branjem→

Poleg vprašanja, koliko stane elektrika iz nizkoogljičnih virov, se je treba vprašati tudi, koliko stanejo ekonomske in družbene posledice podnebnih sprememb. In še pomembneje, kolikšna je ekonomska in družbena cena, če ostanemo brez elektrike.

…

Ob dejstvih, da se podnebnih sprememb zaradi človeških izpustov ogljikovega dioksida v atmosfero zavedamo že več desetletij, da bo CO2 brez odstranjevanja v atmosferi še stoletja, so argumenti, da bo jedrska energija čez desetletje prepozna, milo rečeno licemerski.

Če bomo hoteli naše potrebe po energiji zadovoljiti z elektrarnami na obnovljive vire, kot so fotovoltaični paneli in vetrnice, bo treba svetovne rudarske kapacitete povečati najmanj petkratno. Odpiranje rudnika v povprečju traja najmanj desetletje. Pravi okoljevarstvenik in človekoljub bi si moral prizadevati, da bi bili rudniki odprti v državah z najvišjo stopnjo varovanja človekovih in delavskih pravic, varstva pri delu ter varovanja okolja, kot je npr. EU, ali pa vzpostaviti enak nivo teh v državah, v katerih bodo rudniki locirani.

Današnje tehnologije shranjevanja energije ne omogočajo množičnega skladiščenja. Največje baterije na svetu, na primer, lahko shranijo toliko energije, kolikor je v Krškem proizvedejo v manj kot eni uri. Da bi prebrodili vetrno in sončno manj ugodna november in december, bi morali shraniti okoli 2 TWh (letna slovenska poraba je okoli 14 TWh) električne energije. Takšno energijo bi shranili v štiri Bohinjska jezera na višini Kredarice. Tega seveda ne bomo naredili, je pa pomembno za predstavo, o koliko energije oz. kakšnem posegu v prostor govorimo.

Nadaljujte z branjem→

K spodnji sliki, ki nazorno kaže občasnost in nestanovitnost energije iz vetrnih elektrarn (v obliki ježka z drobnim jedrom) napram stalnemu toku energije iz jedrskih elektrarn, je pri vetrnih treba dodati še visoke sistemske stroške. Ti nastanejo prav zaradi občasnosti in nestanovitnosti energije iz vetrnih elektrarn, zaradi česar je potrebno imeti ves čas v pripravljenosti rezerve (elektrarne na fosilna goriva), ki pokrijejo izpade energije, ko veter uplahne, ter zaradi geografske dislociranosti vetrnih elektrarn (proizvajajo energijo na področjih, kjer ni porabe), zaradi česar je potrebno izgraditi oziroma nadgraditi prenosno omrežje do lokacij, kjer se ta energija porablja. Ti stroški integracije v elektroenergetsko omrežje za vetrne elektrarne pa so zelo visoki. Običajno še enkrat toliko, kot znaša proizvodna cena elektrike iz vetrnih elektrarn.

Jože P. Damijan in Drago Babič

Evropske energetsko-podnebne politike temeljijo na premisi, da je podnebno nevtralnost do leta 2050 potrebno doseči s prehodom na obnovljive vire energije (OVE). Tak prehod naj bi ob znižanju izpustov toplogrednih plinov tudi prinesel nižje cene električne energije. Vendar je realnost precej drugačna. Dosedanji razvoj potrjuje to, na kar so energetski strokovnjaki opozarjali že na samem začetku – da so elektroenergetski sistemi, ki temeljijo 100-odstotno na OVE, kronično nestabilni in tehnično težko obvladljivi, da zahtevajo izjemno visoke investicije in s tem prinašajo bistveno višje cene energije ter da sploh ne vodijo h glavnemu cilju, torej k bistvenemu znižanju izpustov CO2, kaj šele k ničelnim izpustom. In kruto dejstvo je, da z nadaljevanjem sedanjih energetskih politik, ki forsirajo samo OVE, pa tudi če naložbe vanje podeseterimo, zaradi same narave obnovljivih virov ni mogoče doseči ciljev podnebne nevtralnosti do leta 2050.

Vendar to ne pomeni, da pravi trajnostni energetski prehod s ciljem podnebne nevtralnosti ni možen. Pač pa, da je bil dosedanji pristop v razvitih državah večinoma napačen. Napačen je bil pristop, ki je energetski prehod utemeljeval na obnovljivih virih namesto na nizkoogljičnih virih energije.

V tem članku na podlagi opravljene analize dokazujeva, da s pametno dizajniranim energetskim sistemom v Sloveniji lahko naredimo optimalen energetski prehod v smeri ničelnih emisij toplogrednih plinov, brez da bi pri tem ogrozili zanesljivost oskrbe in zaradi visokih cen energije ogrozili gospodarski razvoj in rast blaginje ter povzročili energetsko revščino, brez da bi ogrozili stabilnost elektroenergetskih sistemov in brez da bi ogrozili strateško energetsko avtonomijo Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

Res je težko zadovoljiti uradni Washington. Leta 2021 je Kitajsko obtoževal, da kuri preveč premoga in tako spodbuja podnebne spremembe, tri leta kasneje pa Kitajsko obtožuje, da je izgradila prevelike kapacitete čistih tehnologij za omilitev podnebnih sprememb.

Za lep začetek nedeljskega dneva

Prešnji konec tedna je bil viralen video, v katerem je predsednik Gvajane s podatki suvereno in odločno razbil hipokrizijo novinarja BBC, ki mu je skušal podtakniti očitek o negativnih posledicah izkoriščanja naftnih rezerv, ki jih je odkrila Gvajana. Branko Milanović je šel korak naprej v razkrivanju hipokrizije “industrijsko razvitih držav”. Pokazal je, da je bil proces industrializacije štrikratno slab za “države tretjega sveta”. Prinesel jim je kolonizacijo (ker so zahodne države potrebovale surovine), prinesel jim trgovino s sužnji (ker so zahodne države potrebovale zastonj delovno silo za delo na poljih), prinesel jim je tehnološki protekcionizem (ker razvitejše države niso hotele deliti svojega tehnološjega napredka s svojimi kolonijami) in prinesel je ogromne izpuste toplogrednih plinov. Razvite države so z akumulacijo toplogrednih plinov zasmradile svet in povzročile globalno segrevanje, zdaj pa hipokritično želijo v nenadni želji proti podnebnim spremembam onemogočiti razvoj “revnim državam”, ki potrebujejo energijo za svoj razvoj. Z drugimi besedami, razvite države želijo še četrtič stroške (posledice) svojega razvoja prevaliti na manj razvite države.

In novost dneva je, da imajo manj razvite države danes dovolj samozavesti in moči, da rečejo ne teh hipokriziji. To moč in samozavest pa jim daje alternativa za trgovino in investicije, ki jo imajo v novem polu globalne moči – v Kitajski.

Nadaljujte z branjem→

V (meni domačem) Leuvnu zraven Bruslja poteka gospodarski vrh EU – ZDA (EU-US Trade and Technology Council (TTC)). Zanimiv je briefing ameriške trgovinske predstavnice, ki je začela uporabljati vojaško terminologijo preživetja in obrambe sistema (glejte spodaj).

“Netržna” politika Pekinga bo povzročila resno gospodarsko in politično škodo obema blokoma, razen če se ju ne bo lotilo z ustreznimi “protiukrepi”.

Včeraj je finančna ministrica ZDA, Janet Yellen, sicer prvovrstna akademska ekonomistka in nekdanja predsednica Federal reserve, sicer pa tudi žena nobelovca za ekonomijo Georgea Akerloffa, v Financial Timesu uporabljala podobno retoriko v smislu preživetja zahodnih gospodarstev in da je treba iz zahodnjaškega koncepta potrošnika preiti na koncept proizvajalca (ker si nekdo, ki ne proizvaja, ne more privoščiti, da bi bil potrošnik).

Pred nami je obdobje globokega protekcionizma. Vprašanje je le, ali se nahajamo v letu 1865 (ves svet s protekcionizmom proti V. Britaniji) ali v letu 1962 (zahodni svet s protekcionizmom proti Sovjetski zvezi).

“I think what we see in terms of the challenge that we have from China is… the ability for our firms to be able to survive in competition with a very effective economic system,” Tai said in response to a question from Euractiv.

She described China as a system “that we’ve articulated as being not market-based, as being fundamentally nurtured differently, against which a market-based system like ours is going to have trouble competing against and surviving”.

“Unless we figure out a different way to defend the way our economies work, we know what’s going to happen,” she said, “and it’s going to have significantly damaging economic and political outcomes for our systems”.

Nadaljujte z branjem→

Umetna inteligenca na delu

…dobijo ti civilisti nenadoma imena in priimke in pridejo na naslovnice in v prime time vseh velikih zahodnih medijev:

Takole je danes Vanessa Mobley, urednica komentarjev v New York Timesu, na katerega sem naročen, v newsletterju pospremila kolumno Joséja Andrésa, ustanovitelja World Central Kitchen, katerega sedem zaposlenih (volonterjev, ki so Palestincem razdeljevali hrano) je izraelska vojska (očigledno namerno in hladnokrvno) ubila:

When news of the killing of seven World Central Kitchen aid workers by an Israeli strike in Gaza broke this week, I was already asleep. But when I woke up Tuesday and learned what had happened, I knew that Times readers would want to hear from the chef José Andrés, who founded the organization.

Times Opinion strives, among other things, to bring readers the voices of individuals who are changing the world. As Op-Ed editor in charge of guest essays, I search for perspectives that will offer readers a view on events that is not available elsewhere.

In founding World Central Kitchen, Andrés has used his culinary, logistical and political ingenuity to bring millions of hot meals to people around the world. But now, that work has tragically run up against the violence of a conflict in which tens of thousands of civilians have died, and many, many others (some of whom we have heardfrom) have had lives shattered and upended.

After I made contact with Andrés’s team, and learned that he was willing to share his perspective on the deaths of Saifeddin Issam Ayad Abutaha, John Chapman, Jacob Flickinger, Zomi Frankcom, James Henderson, James Kirby and Damian Sobol, I immediately started thinking: how would the deaths of these humanitarian aid workers affect the people they died trying to help?

In the guest essay that was published yesterday, Andrés highlights the consequences of World Central Kitchen and at least one other humanitarian food aid group suspending operations while residents of Gaza are at risk of famine.

And he makes an eloquent case for the mission his slain colleagues lost their lives serving: “Their work was based on the simple belief that food is a universal human right.”

Da ne bo pomote, zgrožen sem nad izraelskim pobojem sedmih volonterjev, ki so Palestincem delili hrano in absolutno se strinjam s poantami iz Andresovega komentarja. Moti me le, da so New York Times in praktično vsi ostali veliki zahodni mediji ostajali tiho ob namernem poboju več kot 30 tisoč nedolžnih palestinskih civilistov, od tega več kot 15 tisoč otrok, ali pa njihove poboje pospremili z evfemističnimi naslovi in komentarji (da so “umrli” ali “izgubili življenje” namesto, da so bili “ustreljeni”, “pobiti”, “zmasakrirani” s strani izraelske vojske).

Moti me hipokrizija, da je 30 tisoč grozovito pobitih palestinskih civilistov zgolj amorfna gmota “osebkov nižje rase”, ko pa izraelska vojska na enak način pobije sedem belih civilistov, dobijo ti civilisti nenadoma imena in pridejo na naslovnice in v prime time vseh velikih zahodnih medijev.

In vendar: Je s tem pobojem sedmih belih civilistov Izrael le prestopil Rubikon in bodo zdaj proti njemu končno uvedene sankcije?