Nekajkrat sem že napisal, da sta evropska cilja 100-odstotnega razogljičenja proizvodnje električne energije in hkrati 100-odstotne proizvodnje elektrike iz obnovljivih virov sonca, vetra in biomase med seboj konfliktna in neizvedljiva. (Zadnjič me je kolega Luka Snoj iz Inštituta Jožef Štefan sicer opomnil, da vseeno obstaja ena možna rešitev tega konflikta: ugasnimo vse jedrske, plinske in premogovne elektrarne in kurimo drva za ogrevanje in proizvodnjo elektrike (ker drva so biomasa in se torej štejejo med obnovljive vire) in bomo šli nazaj v kameno dobo. Zmanjšamo obseg razpoložljive energije in kurimo obnovljiv vir. No, jaz vseeno mislim, da bi s kurjenjem drv močno zasmradili hipernaogljičili ozračje in da je zgornji konflikt med obema ciljema nerešljiv).

Kolikor poznam, do sedaj še nikomur ni uspelo dokazati, da bi evropska energetska paradigma z obema konfliktnima ciljema lahko delovala v praksi. Torej da v Evropi naš energetski sistem v celoti preobrazimo v smeri 100-odstotne proizvodnje elektrike iz OVE virov sonca, vetra in biomase in da ob tem spravimo emisije CO2 na ničlo. Zappa, Junginger & Van Den Broek so leta 2019 objavili raziskavo v znanstveni reviji Applied energy, v kateri so poskušali ugotoviti, ali je to možno in koliko bi to stalo. Dve njihovi ključni ugotoviti sta: (1) tudi če bi lahko tehnično optimizirali tak idealen energetski sistem, bi bil tak sistem zelo drag (za 30 % dražji od sistema z nizkoogljičnimi viri, kot sta jedrska in vodna energija), in (2) 100-odstotno OVE energetski sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050, saj bodo negativne emisije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem ogljika še vedno potrebne za izravnavo povečanja posrednih emisij.

Nadaljujte z branjem→

Da ne pozabimo, je spodaj dobra animacija poteka 2. svetovne vojne, ki nazorno pokaže, kako so nacizem in fašizem v Evropi premagale tri sile: ruske (sovjetske) z vzhoda, zavezniške (ameriške) z juga in zahoda ter jugoslovanske na jugozahodnem Balkanu.

Naj kdo to pokaže Melonijevi, našim in ukrajinskim podpornikom fašizma/nacizma in Nemcem, če so morda pozabili, kdo je bil na pravi in kdo na napačni strani zgodovine.

Komentarji po medijskem spektaklu začetka leta, intervjuju Tuckerja Carlsona z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, so podobni vicu o lisici in kislem grozdju. Komentarji so v razponu od tega, da Tucker sploh ni pravi novinar, da Putin ni povedal nič novega, da je potvarjal zgodovinska dejstva, da je užalil nekatere “demokracije” in do tega, da je izvažal rusko propagando.

Ja, kar se mene tiče, nisem v 2-urnem intervjuju izvedel nič, kar v zadnjih dveh letih že ne bi izvedel prek drugih virov. In ja, Tucker Carlson ni in ni bil niti slučajno dorasel izpraševalec ali sogovornik Putinu, ki se je izkazal kot izjemno podkovan v zgodovini, diplomatskih veščinah in podatkih ter kot uglajen vendar odločen državnik.

Vendar poanta intervjuja z Vladimirjem Putinom ni bila v tem. Poanta je bila v spektaklu, v najbolj pričakovanem intervjuju leta, na katerega so vsi nestrpno čakali. Poanta intervjuja je bila v tem, da so si ljudje v ZDA v prime timu rezervirali 2 uri časa za gledanje intervjuja z ruskim predsednikom ali da so v Evropi čakali do polnoči, da so lahko gledali intervju z ruskim predsednikom. Intervju je do tega trenutka samo na omrežju X gledalo 185 milijonov ljudi, k čemur je treba dodati še desetine milijonov gledalcev na spletni strani Tuckerja Carlsona in na youtubeu. Ni ga politika sodobne dobe, ki bi doživel takšno gledanost. Le finala svetovnega prvenstva v nogometu in Lige prvakov presežejo to gledanost. In v tem je bila poanta intervjuja – prebil je zahodno medijsko blokado v mainstream medijih.

Nadaljujte z branjem→

V filmih bi sicer uporabili bolj svoboden jezik za isto zadevo (denimo, kdo ima v pesti čigava jajca ipd.). Nekdanji Kohlov svetovalcev Werner Weidenfeld to pove na bolj diplomatski način:

Mnogi so po najbolj gledanem političnem intervjuju v zgodovini z Vladimirjem Putinom bili presenečeni nad njegovim poznavanjem zgodovine, mnogi so se zaradi tega prestrašili in začeli objavljati javne replike. Mnogi so bili presenečeni nad tem, da naj bi bile BRICS države danes gospodarsko močnejše od sedmerice gospodarsko najmočnejših zahodnih držav sveta (G7). Jaz ne, ker poznam številke, hkrati pa sem se naučil v zadnjih letih, da ko Putin nekaj reče, ima za to zaslombo v podatkih. Torej, ko je Putin v intervjuju rekel naslednje, je imel prav:

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

Spodnja slika kaže, da Putinove številke (z nekaj zaokroževanja navzgor) držijo. Leta 1992 je skupni delež sedmerice G7 držav svetovnem BDP (merjeno v PPP in mednarodnih dolarjih po metodologiji Svetovne banke) znašal 46.5 %, delež peterice BRICS držav pa je bil trikrat manjši s 15.6 %. Do leta 2022 se je delež G7 držav skrčil za tretjino na zgolj 30.2 %, medtem ko se je delež BRICS držav podvojil na 31.5 %. Torej faktično je peterica BRICS držav danes gospodarsko močnejša od sedmerice največjih zahodnih držav G7.

In ta trend se nadaljuje in težko ga bo kdo zaustavil. Kot sem že pokazal pred dnevi, bo čez 20 let Kitajska gospodarsko dvakrat večja od ZDA in močnejša od ZDA in EU skupaj (to je posledica strahotnih razlik v rasti produktivnosti med temi državami in v naslednjem komentarju vam bom pokazal najbolj “strašljivo” sliko iz perspektive ZDA, nekaj česar se ZDA resnično morajo bati).

Nadaljujte z branjem→

Res je nepojmljivo predrzno, da si je Rusija po padcu železne zaveze in propadu Sovjetske zveze drznila v treh desetletjih tako zelo in tako sistematično približati svoje meje vojaškim bazam Nata.

In enako velja za Kitajsko. Podobna nesramnost, da je svoje meje tako zelo in tako sistematično približala ameriškim vojaškim bazam.

Kaj menite, kdo je avtor spodnje kratke, vendar precizne analize geopolitičnega prestrukturiranja sveta?

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

How do the United States adapt?

With the help of force, sanctions, pressure, bombings, and use of armed forces.

This is about self-conceit.

Your political establishment does not understand that the world is changing under objective circumstances, and in order to preserve your level, even if someone aspires, pardon me, to the level of dominance, you have to make the right decisions in a competent and timely manner.

Nadaljujte z branjem→

Ne prav zelo, če pogledate, kako ZDA niso bile sposobne vzpostaviti varne plovbe čez Rdeče morje (glejte spodnjo sliko). Izguba ameriške moči postaja indikativna – ZDA niso sposobne (s sankcijami) zaustaviti kitajskega tehnološkega vzpona, niso sposobne (s sankcijami in orožjem) zaustaviti ruske agresije v Ukrajini in niso sposobne zaustaviti niti golorokih Hutijev na motornih čolnih pri teroriziranju plovne poti v Rdeče morje. Le kako bi lahko ubranile Tajvan v primeru hipotetičnega vojaškega napada s strani Kitajske? Le kako bi lahko ubranile Evropo v primeru hipotetičnega začetka (jedrske) 3. svetovne vojne?

Svet potrebuje drugačno zaščito namesto ameriške vojske. Svet potrebuje mir in medsebojno trgovino. Mir je najboljša zaščita. Od miru in sodelovanja imajo vsi koristi. Od vojaškega napenjanja mišic jo imajo samo ameriška orožarska podjetja in nekateri politiki.

Scott McConnell je napisal dobro recenzijo knjige “The Defeat of the West” francoskega politologa Emmanuela Todda (že predstavljene na tem blogu). Zanimivo branje. Poantira stvari, ki jih v dobi moralne revolucije ne vidimo, nakar se akumulirane vrnejo v obliki plaza. Ne glede na to ali se osebno strinjamo s pojavi, ki jih Todd secira, ali ne, je plaz tisti, ki je realen.

Intellectual currents may be more important. France is the first major European country (after Hungary, at least) to begin to acknowledge that the Ukraine war has turned into a major catastrophe for the West. President Macron still sings from the hymnal of Ukraine solidarity and the major voices of the center left and right still support unconditional aid to Ukraine. But cracks in the consensus are widening. Last year, the most talked-about novel in France was Le Mage du Kremlin, written by an Italian from the point of view of a Putin advisor. Ukraine hawks hated it, Russophiles loved it, and it became a best-seller which nearly won the nation’s most prestigious literary prize. 

Now a Frenchman, the veteran and well-established social scientist Emmanuel Todd has, in an ambitious lamentation of American global leadership, taken the novel’s “let’s not demonize Putin” sentiment to another level. At this writing, his La Défaite de L’Occident (The Defeat of the West) has been at or near the top of French best-seller lists for four weeks. Todd has had a large French readership since his first book, written in 1976 when he was a graduate student studying European peasant communities, predicted the collapse of the Soviet Union. Michael Lind, in his preface to the English version of After the Empire, a coruscating critique of America’s imperial world role written as Washington was plunging into the Iraq War, places Todd in the tradition of the great Raymond Aron, as an enlightened liberal and empirically grounded skeptic. This is not quite precise: Todd is both more polemical and, if not dogmatically so, more left-wing than Aron. Yet he shares with him a healthy respect for social science data, deploying them here to undermine the West’s most widely circulated and least challenged political narratives. 

Nadaljujte z branjem→