Leta 1985 so ZDA sprožile pobudo za Plaza Accord, katerega glavni cilj je bil zmanjšati ameriški trgovinski primanjkljaj in hkrati omejiti hitro rastočo konkurenčnost japonske industrije, ki je v začetku osemdesetih let postala resen izziv ameriškim proizvajalcem avtomobilov, elektronike in drugih industrijskih izdelkov. V okviru dogovora so ZDA skupaj z Japonsko, Zahodno Nemčijo, Francijo in Združenim kraljestvom uskladile intervencije na deviznih trgih, da bi znižale vrednost ameriškega dolarja ter okrepile predvsem japonski jen in nemško marko. Dogovor je bil del širšega prizadevanja za zmanjšanje trgovinskih neravnotežij in ublažitev naraščajočih protekcionističnih pritiskov v ZDA.

Močna apreciacija jena v naslednjih letih je zmanjšala cenovno konkurenčnost japonskega izvoza in prispevala k upočasnitvi gospodarske rasti. Japonske oblasti so se odzvale z zelo ekspanzivno denarno politiko in nizkimi obrestnimi merami, kar je spodbudilo nastanek nepremičninskega in borznega balona. Po njegovem zlomu v začetku devetdesetih let je Japonska zdrsnila v dolgotrajno obdobje nizke gospodarske rasti in deflacije. Med ekonomisti sicer ni popolnega soglasja o tem, kolikšen del odgovornosti nosi Plaza Accord, prevladuje pa ocena, da je bil pomemben sprožilec sprememb, medtem ko so dolgotrajno stagnacijo v veliki meri poglobile tudi poznejše domače denarne, fiskalne in bančne politike.

V zadnjih letih se vse pogosteje pojavljajo razprave o možnosti novega »Plaza Accorda«, usmerjenega proti Kitajski. Zagovorniki takšne ideje med ameriškimi in nekaterimi evropskimi politiki menijo, da bi močnejši juan lahko prispeval k zmanjšanju kitajskega trgovinskega presežka in ameriškega primanjkljaja.

Vendar pa azprava o »novem Plaza Accordu« izhaja iz napačne predpostavke, da je današnja Kitajska v enakem položaju, kot je bila Japonska sredi osemdesetih let. V resnici je podobnost zgolj površinska. Res je, da se tudi danes ZDA soočajo z velikim trgovinskim primanjkljajem, Kitajska pa z velikim presežkom. Toda Plaza Accord ni uspel zato, ker bi bila apreciacija jena sama po sebi čudežna rešitev, temveč zato, ker je bila Japonska politično, varnostno in finančno globoko vpeta v ameriški geopolitični sistem. Japonska je še vedno vojaško okupirana s strani ZDA. Kitajska ni v tem položaju. Kitajska je suverena in zelo velika država.  Že sama zahteva po prisilni revalvaciji juana bi bila v Pekingu razumljena kot vprašanje nacionalne suverenosti, zato nima realnih možnosti za uspeh.

Še pomembnejša pa je sprememba gospodarske strukture sveta. V osemdesetih letih je bila Japonska izjemno uspešna izvoznica, vendar je delovala znotraj gospodarskega reda, ki so ga oblikovale ZDA. Današnja Kitajska pa ni več zgolj »svetovna tovarna«, ampak je v številnih ključnih industrijah postala tehnološki voditelj. V zadnjih letih je prevzela vodilne položaje v baterijah, električnih vozilih, sončni energiji, številnih segmentih elektronike, telekomunikacijah, ladjedelništvu, umetni inteligenci in v jedrski energetiki. Njena konkurenčnost zato bistveno manj temelji na menjalnem tečaju kot na produktivnosti, obsegu proizvodnje, popolnih dobavnih verigah in tehnološki prednosti. Prisilna apreciacija juana bi lahko nekoliko zmanjšala cenovno konkurenčnost izvoza, ne bi pa odpravila teh strukturnih prednosti. To se ujema tudi z argumentom, da menjalni tečaj ni vzrok kitajskega presežka, temveč predvsem posledica domačega razvojnega modela.

Zato Zahod danes išče rešitev na napačnem mestu. Namesto da bi se vprašal, zakaj je Kitajska postala tehnološko dominantna v številnih panogah prihodnosti, razpravo reducira na carine, subvencije ali menjalni tečaj. Toda tudi če bi Kitajska jutri revalvirala juan za 20 ali 30 odstotkov, bi to samo po sebi ne ustvarilo novih evropskih ali ameriških dobavnih verig za baterije, čipe, ladje, električna vozila ali jedrsko opremo. Osrednji problem Zahoda ni podcenjen juan, ampak desetletja zanemarjanja razvojne, industrijske, tehnološke in energetske politike. Brez ponovne industrializacije Zahod preprosto nima proizvodnih zmogljivosti, s katerimi bi lahko nadomestil kitajski izvoz.

Razlika med letoma 1985 in danes je tudi geopolitična. Takrat je obstajal praktično en sam finančni in politični center moči. Danes pa svet postopno prehaja v multipolarno ureditev, kjer Kitajska gradi alternativne trgovinske, finančne in infrastrukturne povezave ter zmanjšuje odvisnost od ameriškega sistema. BRICS+, širitev uporabe nacionalnih valut, razvoj alternativnih plačilnih sistemov in vse večja vloga Kitajske kot tehnološkega ter investicijskega središča pomenijo, da ameriški finančni pritisk ni več tako učinkovit kot pred štiridesetimi leti.

Prav zato je primerjava z Japonsko zavajajoča. Plaza Accord je bil instrument upravljanja enopolnega sveta, v katerem so ZDA lahko disciplinirale svoje zaveznice. Današnja Kitajska pa ni zaveznica, temveč sistemski tekmec, ki ima lastne tehnološke zmogljivosti, lastno industrijsko strategijo, vedno širšo mrežo gospodarskih partnerjev in vse več alternativ zahodnim finančnim institucijam. ZDA lahko Kitajski povzročajo stroške – vendar zgolj kratkoročno – z omejitvami izvoza tehnologije, carinami ali finančnimi sankcijami, vendar je bistveno manj verjetno, da jo lahko prisilijo v simbolično kapitulacijo po vzoru Plaza Accorda. Če želi Zahod dolgoročno zmanjšati svojo odvisnost od kitajske industrije, bo moral storiti nekaj precej zahtevnejšega od pogajanj o menjalnem tečaju: ponovno zgraditi lastno industrijsko, tehnološko in energetsko osnovo.