V spodnjem zapisu pazite na “termalne izpuste” (povečanje temperature v okolici), porabo vode in način, kako naj bi v Utahu poganjali ta giga podatkovni center (s plinskimi elektrarnami). Podatkovni centri postajajo večje okoljsko breme od železarn.
Je še komu od zelenih in ozaveščenih mar za podnebje ali pa so srečni, da se lahko na telofonu igrajo s ChatGPT in Claude?
In Utah (USA), the creation of a data center spanning more than 80 square kilometers and generating a thermal load of about 16 GW—equivalent to the heat of 23 atomic bombs daily, according to calculations by physics professor Rob Davies—has been approved.These data centers raise temperatures by up to 9 °C within a 10-kilometer radius and, by 2030, will consume as much water as 1.3 billion people.
DAMIJAN blog 
Zanimiv primer in številke so na prvi pogled res osupljive. Vendar se mi zdi, da je tudi tukaj koristno ločiti med senzacijo, dejansko razsežnostjo problema in možnimi alternativami.
Že podatek o površini je dober primer. Navajanih 80 km² ne pomeni 80 km² podatkovnega centra oziroma stavb, ampak projektno območje širšega energetskega in tehnološkega kampusa. Uradna dokumentacija pri prvotno še večjem območju izrecno navaja, da bo dejanski podatkovni center zavzemal le njegov manjši del. Podobno je treba razumeti tudi velike številke glede toplote: lokalna toplotna obremenitev, poraba vode in predvsem potreba po več GW električne moči so nedvomno resni infrastrukturni izzivi, niso pa avtomatično enaki globalnemu okoljskemu učinku.
Sam vidim bistvo predvsem v energiji. Če bo AI zahteval vedno več računske moči, bo treba zagotoviti ogromne količine zanesljive energije. Toda tudi tu današnjega stanja ne bi linearno preslikoval 10 ali 20 let v prihodnost. Prav ekstremna poraba današnjih GPU-sistemov je eden glavnih razlogov za razvoj bistveno učinkovitejših arhitektur. Fotonsko računanje in optične povezave niso več samo teorija, dolgoročno pa se vse bolj približuje tudi fuzija. Vmes imamo jedrsko, hidro, geotermalno energijo in druge tehnologije.
Problem torej obstaja in ga je smiselno spremljati. Vendar 16 GW današnje tehnologije še ne pomeni, da bo enaka računska zmogljivost čez deset ali dvajset let zahtevala 16 GW.
Tehnološki razvoj se bo nadaljeval in poti nazaj praktično ni. Zato se mi zdi pomembno, da ob novih problemih ne gledamo samo današnjih omejitev, ampak tudi razvojne poti, ki jih prav te omejitve odpirajo. Teh je veliko in prihodnost še zdaleč ni nujno samo črna.
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Pri tako hitro razvijajočem se področju je poleg projekcije problemov smiselno upoštevati tudi hitrost, s katero se razvijajo njihove rešitve.
Všeč mi jeLiked by 1 person