Zgornji graf kaže “izginulo svetovno povpraševanje po nafti” po začetku ameriško-izraelske vojne proti Iranu, ki ga je generirala kitajska abstinenca pri uvozu nafte. Ta “abstinenčni šok” je bil tako velik (okrog 40 milijonov sodčkov do konca julija letos), da je preprečil eksplozivno rast cen nafte na svetovnem trgu.

Kitajska je po izbruhu vojne proti Iranu konec februarja 2026, ki je privedla do skoraj popolne zapore Hormuške ožine in izgube več kot deset milijonov sodčkov nafte dnevno, drastično zmanjšala uvoz surove nafte. Po podatkih carinskih organov in sledilnih podjetij, kot sta Kpler in Vortexa, se je kitajski uvoz zmanjšal s povprečnih 11,6 milijona sodčkov dnevno v letu 2025 na približno 7–8 milijonov sodčkov dnevno v drugem četrtletju 2026, pri čemer je dosegel najnižje ravni po letu 2016. Kumulativni primanjkljaj uvoza, kot ga prikazuje zgornji graf Javierja Blasa, bi lahko do konca avgusta presegel 450 milijonov sodčkov. To je pomembno prispevalo k ponovni vzpostavitvi ravnovesja med svetovno ponudbo in povpraševanjem ter preprečilo ekstremne skoke cen nafte nad 100 oziroma celo 200 dolarjev za sodček.

Ključni razlog za to prilagoditev so bile izjemno velike strateške in komercialne zaloge, ki jih je Kitajska sistematično gradila v prejšnjih letih, zlasti v letu 2025, ko so bile cene nizke, na voljo pa so bili tudi veliki popusti na sankcionirano iransko in rusko nafto. Ocene Ameriške uprave za energetske informacije (EIA) in drugih analitikov kažejo, da je Kitajska do konca leta 2025 razpolagala s približno 1,3–1,5 milijarde sodčkov rezerv – daleč največjimi zalogami na svetu, kar ustreza več kot stotim dnevom povprečnega obsega uvoza. Te zaloge so omogočile intenzivnejše črpanje komercialnih zalog (ocenjeno na 0,5–1 milijon sodčkov dnevno v posameznih mesecih) ter omejeno uporabo strateških rezerv, ne da bi bilo treba agresivno kupovati na svetovnem trgu.

Močna rast cen nafte, ki so se po začetku konflikta povzpele proti 120 dolarjem za sodček, je dodatno odvrnila kitajske rafinerije od novih nakupov. Državna in zasebna podjetja so zmanjšala nakupe na promptnem trgu, prekinila nekatere dolgoročne pogodbe ter prednostno porabljala obstoječe zaloge in nafto z ladij, ki so bile že na poti. Hkrati je obseg rafinerijske predelave padel na najnižjo raven v zadnjem desetletju (približno 12,5 milijona sodčkov dnevno junija), kar je neposredno zmanjšalo potrebo po uvozu surove nafte. Ta prilagoditev ni bila zgolj reaktivni odziv na vojno, temveč del širše politike obvladovanja stroškov in zaščite domačega gospodarstva.

Pomembno vlogo so imele tudi strukturne spremembe domačega povpraševanja. Pospešena elektrifikacija prometa – delež električnih vozil je v posameznih mesecih presegel 40 odstotkov vseh novih registracij – je zmanjšala porabo bencina in dizelskega goriva, medtem ko so večja uporaba premoga in obnovljivih virov energije ter počasnejša rast industrijske proizvodnje dodatno zmanjšali povpraševanje po nafti. Analitiki ocenjujejo, da bi lahko med 200 in 600 tisoč sodčkov dnevnega zmanjšanja povpraševanja postalo trajnega, saj je vojna dodatno pospešila prehod na alternativne vire energije.

Kitajska je hkrati uvedla omejitve izvoza rafiniranih naftnih proizvodov, da bi zagotovila domačo oskrbo z gorivi. Ta ukrep je zmanjšal spodbude rafinerijam za povečanje predelave, saj niso več mogle izvažati presežkov proizvodnje. Posledično se je izvoz lahkih in srednjih destilatov prepolovil, kar je dodatno zmanjšalo potrebo po uvozu surove nafte. Ta politika je bila del širše strategije energetske varnosti, ki vključuje diverzifikacijo dobavnih virov ter zmanjševanje odvisnosti od Hormuške ožine.

Geopolitični in strateški motivi presegajo zgolj ekonomske izračune. Kitajska je s tem, ko je postala prvi veliki svetovni »swing importer« oziroma nihajni uvoznik, pomembno prispevala k stabilizaciji svetovnih cen nafte in s tem zaščitila svoje izvozne trge pred morebitno recesijo v Evropi in Aziji. Podobno kot je bila Savdska Arabija desetletja znana kot »swing producer«, ki je z uravnavanjem proizvodnje vplivala na cene nafte, je Kitajska pokazala, da lahko največji svetovni kupec s prilagajanjem uvoza doseže primerljiv stabilizacijski učinek na strani povpraševanja.

Hkrati je demonstrirala svojo odpornost proti morebitnim blokadam, kar je posebej pomembno v luči dolgoletnih kitajskih skrbi glede tako imenovane »malajške ožine« in morebitnega konflikta okoli Tajvana. Nekateri analitiki celo ocenjujejo, da je Kitajska s tem okrepila svojo mehko moč in pogajalski položaj v odnosih z ZDA, saj je pokazala, da lahko pomembno vpliva na svetovne energetske trge, ne da bi se pri tem usklajevala z Mednarodno agencijo za energijo (IEA).

Cilji Kitajske so torej večplastni: kratkoročno absorbirati cenovni šok, ohraniti stabilnost domačega gospodarstva in počakati na ugodnejše cene za ponovno obnavljanje zalog; srednjeročno pospešiti energetsko neodvisnost ter zmanjšati geopolitično ranljivost; dolgoročno pa Kitajsko uveljaviti kot enega ključnih stabilizatorjev svetovnega energetskega trga. To spreminja tradicionalno dinamiko, v kateri so Savdska Arabija ali ZDA igrale vlogo nihajnih proizvajalcev, ter postavlja Kitajsko v položaj, kjer lahko v prihodnjih krizah pomembno vpliva na to, ali bodo svetovne cene nafte ostale nizke ali pa se bodo ponovno močno zvišale.

Znižanje uvoza tako ni bilo zgolj taktična prilagoditev razmeram na trgu, temveč rezultat dolgoletne priprave na geopolitične pretrese. Medtem ko je po začetku vojne v Ukrajini leta 2022 večina velikih držav pospešeno povečevala nakupe nafte in s tem dodatno spodbujala rast cen, je Kitajska ubrala povsem nasprotno strategijo: uvoz je zmanjšala in začela črpati lastne zaloge. To odpornost so ji omogočile velike lastne strateške rezerve, kar ji je omogočilo obvarovati domače gospodarstvo pred energetskim šokom. In to je tipična razlika glede na zahodne države, ki so se prepustile paniki in tržni dinamiki.

Čeprav kitajske strateške rezserve ostajajo večinoma nedotaknjene in se uvoz v posameznih obdobjih že postopoma krepi, bo prihodnje ravnanje Kitajske – ali bo nadaljevala z zadržanim uvozom ali pa bo začela intenzivneje obnavljati zaloge – eden ključnih dejavnikov gibanja svetovnih cen nafte v prihodnjih mesecih. Kitajska s tem ne krepi le svoje energetske varnosti, temveč postopoma prevzema tudi novo vlogo enega najpomembnejših stabilizatorjev svetovnega energetskega sistema.

Kitajski sposobnosti makro menedžiranja (tako industrijske politike, gospodarske rasti kot nepremičninskega balona) se preprosto ni mogoče nehati čuditi.