Michael Roberts, ki spada med najboljše akademske analitike marksistične prevenience, se je odzval na najnovejše podatke o rasti kitajskega gospodarstva in polemizira z razširjeno tezo v zadnjih dneh v vodilnih zahodnih medijih, da Kitajska vstopa v obdobje dolgotrajne stagnacije. Čeprav se je rast BDP v drugem četrtletju 2026 upočasnila na 4,3 %, poudarja, da skupna gospodarska rast v prvi polovici leta še vedno dosega 4,7 %, kar ostaja znotraj uradnega cilja kitajske vlade.

Roberts opozarja, da zahodni komentatorji že skoraj dve desetletji napovedujejo skorajšnji zlom kitajskega gospodarstva, vendar se te napovedi doslej niso uresničile. Tokrat kot primer izpostavi kolumnista Financial Timesa Ruchirja Sharmo, ki trdi, da je kitajska rast trajno izgubila zagon in da se država vse bolj oddaljuje od možnosti, da bi prehitela ZDA kot največje svetovno gospodarstvo.

Po Robertsovem mnenju so takšne ocene zavajajoče predvsem zato, ker mešajo nominalne in realne kazalnike. Res je, da se je kitajski delež svetovnega BDP, merjen v tekočih ameriških dolarjih, zmanjšal, vendar je to predvsem posledica apreciacije dolarja, depreciacije juana in domače deflacije. Če gospodarstvo primerjamo po pariteti kupne moči (PPP), se kitajski delež svetovnega gospodarstva še naprej povečuje.

Roberts zato opozarja, da nominalni podatki pogosto ustvarjajo napačno predstavo o dejanskih gospodarskih trendih. Po njegovih izračunih se je kitajski delež svetovnega BDP po PPP od leta 2021 povečal z okoli 18,5 % na skoraj 20 %, kar pomeni nadaljnje krepitev njenega realnega gospodarskega položaja v svetovnem gospodarstvu.

Roberts ostro kritizira tudi metodologijo raziskovalne skupine Rhodium Group, na katero se pogosto sklicujejo zahodni mediji. Ta ocenjuje kitajsko rast predvsem na podlagi domačega povpraševanja, maloprodaje, zaupanja potrošnikov in predvsem nepremičninskega sektorja, pri čemer skoraj povsem zanemari proizvodnjo, industrijo in izvoz.

Po njegovem mnenju takšen pristop sistematično podcenjuje dejansko dinamiko kitajskega gospodarstva, ki temelji na realni proizvodnji. Tudi institucije, ki uradnim kitajskim statistikam ne pripisujejo popolnega zaupanja, denimo finska centralna banka, ocenjujejo kitajsko rast približno eno odstotno točko nižje od uradnih podatkov, kar pa še vedno pomeni približno štiriodstotno letno rast.

Kot dokaz odpornosti kitajskega gospodarstva Roberts navaja močno industrijsko proizvodnjo. V prvi polovici leta se je industrijska proizvodnja povečala za 5,4 %, predelovalna industrija za 6 %, visokotehnološki sektor pa kar za 14 %. Posebej hitro rastejo proizvodnja polprevodnikov, elektronske opreme, avtomobilov, železniške opreme, ladjedelništvo in letalska industrija.

Hkrati pa priznava, da ostaja največja težava domače povpraševanje. Skupne investicije v osnovna sredstva so se zmanjšale, predvsem zaradi nadaljevanja krize na nepremičninskem trgu. Tako zasebni kot državni sektor odlagata investicije, kar zavira gospodarsko aktivnost predvsem na domačem trgu.

Po Robertsovi oceni glavni razlog ni splošna šibkost kitajskega gospodarstva, temveč dediščina nepremičninskega balona in visoke zadolženosti lokalnih oblasti. Te so v času gradbenega razcveta financirale zasebne nepremičninske razvijalce, danes pa so zaradi nakopičenih dolgov močno omejene pri novih investicijah.

Roberts pri tem izpostavlja tudi sistemsko napako kitajske razvojne politike. Kitajske oblasti so po njegovem mnenju prepustile stanovanjsko gradnjo zasebnim investitorjem namesto, da bi razvile obsežen javni stanovanjski program. Posledica so bile špekulacije, prekomerna gradnja in nastanek številnih »zombi podjetij«, ki še danes obremenjujejo gospodarstvo.

Po drugi strani pa izvoz ostaja izjemno močan motor rasti. Kljub ameriškim carinam in vse strožjim sankcijam je Kitajska junija 2026 dosegla rekordnih 412 milijard dolarjev izvoza, v prvi polovici leta pa več kot 2.100 milijard dolarjev. Največjo rast ustvarjajo izdelki, povezani z umetno inteligenco, polprevodniki ter zelene tehnologije.

Roberts zavrača tudi vse pogostejše zahodne očitke o »presežnih zmogljivostih« in domnevnem izrivanju drugih držav v razvoju z globalnih trgov. Po njegovem mnenju težava večine držav globalnega juga ni Kitajska, temveč odsotnost lastne razvojne strategije, močnega državnega sektorja in industrijske politike. Kot protiargument navaja Vietnam, ki je ob podobnem razvojnem modelu prav tako uspešno povečal svoj delež svetovnega izvoza.

Roberts zato ocenjuje, da kitajsko gospodarstvo ostaja v fazi prestrukturiranja. Tradicionalni nepremičninski model rasti se umika, nadomeščajo pa ga visokotehnološke dejavnosti, umetna inteligenca, digitalna ekonomija in zelena industrija. Če bo ob tem postopno sanirana tudi dolžniška kriza lokalnih oblasti, pričakuje nadaljnjo stabilno gospodarsko rast.

Roberts zaključuje, da so napovedi o skorajšnjem zlomu kitajskega gospodarstva ponovno pretirane. Po njegovem mnenju vsi ključni kazalniki kažejo, da bo Kitajska letos brez večjih težav dosegla načrtovano gospodarsko rast med 4,5 in 5 %, pri čemer ostaja eden glavnih motorjev svetovne industrijske in tehnološke rasti.

Članek ponovno opozarja na pomembno metodološko vprašanje pri primerjavah med Kitajsko in Zahodom. Nominalni kazalniki, izraženi v ameriških dolarjih, pogosto odražajo predvsem valutna gibanja in inflacijske razlike, ne pa dejanskih sprememb proizvodnih zmogljivosti. Zato lahko vodijo do povsem napačnih sklepov o relativni gospodarski moči posameznih držav.

Nepremičninska kriza, demografsko staranje, visoka zadolženost lokalnih oblasti in razmeroma šibka domača potrošnja sicer ostajajo pomembne omejitve prihodnje rasti. Kljub temu pa razpoložljivi podatki ne podpirajo teze o skorajšnji stagnaciji ali sistemskem zlomu kitajskega gospodarstva, temveč – ob tem, da kažejo predvsem na postopno preobrazbo njegovega razvojnega modela – kažejo predvsem sistematično propagandno željo zahodnih medijev prikazati skorajšnji kolaps kitajskega gospodarstva. Že tri desetletja lajnajo to mantro. Ki pa se noče in noče materializirati.