Kolega Andrej Senegačnik in Mihael Sekavčnik iz Strojne fakultete sta v Sobotni prilogi Dela na učinkovit način prikazala, da je politični cilj do leta 2050 v Sloveniji (in enako velja za ostale države) opustiti fosilno in jedrsko energijo in ju zamenjati z električno energijo iz obnovljivh virov sonca in vetra (OVE) popolna iluzija. Je tehnično (glede na naravne fizikalne in termodinamske zakone ter tehnološko zrele tehnologije) in ekonomsko neizvedljiva. Po analizi ekonomskih in podnebnih učinkov NEPN, ki sva jo naredila s kolegom Babičem in po Mervarjevi analizi (Analiza 100% OVE scenarija v elektroenergetskem sektorju za Slovenijo za leto 2044), objavljeni prejšnii teden, je to tretja strokovna analiza v zadnjem času, ki je povsem raztrgala mit zelenega prehoda, ki ga pesni s strani MOPE bogato sponzoriran “klub zelenih pesnikov”, ki pripravlja NEPN.

Spodaj je nekaj računskih ilustracij Senegačnika in Sekavčnika glede tehnične in ekonomske  nesmiselnosti koncepta NEPN.

Ob predpostavki, da se bo današnji delež hidroenergije še nekoliko povečal, na okrog 5,5 TWh, bo treba z novimi, brezogljičnimi viri dodatno proizvesti 52,4 TWh (proizvodnja okrog petih jedrskih elektrarn z močjo 1100 MW!). Na dnevno-letni ravni bo treba od 57,9 TWh skladiščiti vsaj 70 odstotkov te energije, za kar se predvideva ČHE. Če se upošteva izkoristek skladiščenja električne energije s ČHE sistemi (75 odstotkov), bo potrebna letna proizvodnja vseh virov okrog 68,0 TWh, pri čemer bodo izgube skladiščenja s ČHE kar 10,1 TWh. Predvidena poraba okrog 68 TWh pomeni, da se bo poraba električne energije več kot početverila glede na izhodiščno leto 2019. Dobljen rezultat je skladen z rezultatom primerljive študije na globalni ravni, kjer kot rezultat nadomeščanja navajajo šestkratno povečanje porabe elektrike (Holechek et. al.: A Global Assessment: Can Renewable Energy Replace Fossil Fuels by 2050? Sustainability 2022, 14).

Letna poraba 68 TWh električne energije pomeni povprečno moč okrog 7,8 GW. Ker je proizvodnja z VRE časovno izredno nestanovitna, bodo potrebni velike instalirane moči in velika sistemska skladišča. Izračun potrebne površine PV modulov je narejen za območje Primorske, ki je v Sloveniji najbolj osončena regija. Povprečna letna osončenost Slovenskega primorja je 3,94 kWh/m²/dan, to je na letni ravni 1,44 MWh/m² (ARSO). Ob upoštevanju povprečnega 15-odstotnega izkoristka PV elektrarn se na kvadratni meter letno proizvede 216 kWh električne energije. Za 62,5 TWh letne PV energije (upoštevana proizvodnja hidroelektrarn, 68,0 – 5,5 = 62,5 TWh) je potrebna površina PV modulov okrog 290 km². Dejansko bi bila potrebna površina modulov še bistveno večja, ker moduli niso nameščeni idealno.

…

Za Slovensko primorje je značilno, da je osončenost julija povprečno 5,6-krat večja kot decembra in bo zato treba sistemsko uskladiščiti vsaj 11 odstotkov, bolje pa vsaj 15 odstotkov letne porabe električne energije (…), kar predstavlja okrog 10,2 TWh (gre za kapaciteto, okrog 4200-krat večjo od črpalno-akumulacijske hidroelektrarne Avče!). Količine vode, ki bi se dnevno prečrpavale, presegajo vodnatost slovenskih rek, zato je edina možnost izvedbe ČHE z uporabo morja in črpanjem morske vode na Kraški rob, ki je geodetsko kakšnih 400 metrov višje, okrog 10 kilometrov oddaljen od morja in kjer en kubični meter vode shrani okrog 1 kWh električne energije. Za 10,2 TWh je potrebna količina vode 10,2 × km3, npr. okrogli rezervoar premera 20,8 km z aktivno višino 30 m.

…

Velikost zgornjega rezervoarja je torej izjemna (kar 1,7 odstotka površine države). PV moduli bi se lahko v idealnem primeru namestili kot plavajoči in rotirajoči moduli na gladini rezervoarja. Instalirana konična moč ČHE črpalk bi bila okrog 43,4 GW, to je kar okrog 31-kratna moč obstoječih slovenskih hidroelektrarn.

Glavni namen prispevka ni v čim bolj točni napovedi rabe energije v Sloveniji leta 2050, temveč v realni oceni, kako bi izgledali (samo) nekateri elementi energetskega sistema Slovenije leta 2050, če bi fosilna in jedrska goriva prenehali uporabljati in bi uporabili trenutno tehnološko zrele OVE tehnologije. Prikazani rezultati kažejo, da bi bila gradnja tovrstnih megalomanskih sistemov v realnosti neizvedljiva in nesmiselna. Razlogov za nasprotovanje je veliko, od osnovnega varnostnega tveganja (potresi, naravne nesreče, napake operaterjev itd.), izjemne tehnične zahtevnosti, nepredstavljivih investicij do (neskončnega) nasprotovanja javnosti doma in v sosednjih državah.

…

Ali lahko pričakujemo, da bomo v bodočnosti opustili fosilna goriva? Pri tej porabi energije vsekakor ne. Cena opuščanja fosilnih in jedrskih goriv z znanimi OVE tehnologijami je previsoka. Ko se bo zaradi prehoda proti OVE cena energije močno zvišala, se bo ustavila tudi gospodarska rast in viškov denarja za investicije v OVE ne bo več.

V prispevku je prikazano povečevanje uporabe obnovljivih virov v Sloveniji do te mere, da bi se hipotetično lahko nadomestilo fosilne in jedrske vire do leta 2050. Dobljeni rezultati prikazujejo tehnično neizvedljivost in absurdnost tovrstnih namenov. Ko se delež VRE povečuje, je vsak dodatno (politično) forsirani instalirani kilovat VRE brez ustrezne sistemske podpore za elektroenergetski sistem vedno manj vreden – to priznava že IEA. Še vedno pa ostaja velika dilema, od kod črpati vedno nove surovine na končnem planetu Zemlja in energijo za izgradnjo ter proizvodnjo VRE sistemov, za izgradnjo povsem nove infrastrukture s skladiščnimi kapacitetami (Schernikau, L., et al.) …

Vir: Sobotna priloga Dela