To raziskavo Jana Emblemsvaga sem pred meseci sicer že predstavil. Vendar velja v luči bližajočega se referenduma o JEK2 nanjo še enkrat opozoriti, da ne bi naredili takšne katastrofalne napake kot Nemčija. Nemčija je od leta 2002 v energetskem prehodu iz fosilnih virov in jedrske energije na obnovljive vire energije (OVE) porabila skoraj 700 milijard evrov (polovico za naložbe v OVE, polovico za subvencije). Za teh 700 milijard evrov v 20 letih je Nemčija sicer povečala delež električne energije iz OVE na 60 %, vendar pa je znižala izpuste CO2 le za četrtino (izpusti CO2 v proizvodnji električne energije so bili v Nemčiji na letni ravni v 2023 skoraj 10-krat višji kot v Franciji: 425 proti 45 gCO2/kWh). Razlog je seveda v tem, da mora Nemčija kuriti premog in plin za proizvodnjo elektrike, ko ni sonca in vetra, kar je večino časa v letu, ter zraven še obnovljivo biomaso, ki pa ima izpuste CO2 na polovični ravni plina – 230 proti 450 gCO2/kWh).

No, Jan Embemsvag je v letošnji raziskavi pokazal, da če bi Nemčija obdržala jedrske elektrane in zgradila še  nove, bi znižala CO2 izpuste še za 72 % in. stalo bi jo zgolj polovico tega, kolikor je dosedaj pokurila za forsiranje OVE virov.

Do podobnih rezultatov so prišli tudi drugi avtorji. Denimo Zappa et al (2019) ugotavljajo, da tudi če bi 100-odstotno obnovljiv evropski elektroenergetski sistem morda lahko deloval z enako stopnjo sistemske ustreznosti kot danes:

• pa bi tak elektroenergetski sistem na evropski ravni zahteval visoke investicije (okrog 530 milijard EUR na leto) in da bi bili skupni stroški 100-odstotno obnovljivega energetskega sistema za približno 30 % višji kot pri elektroenergetskem sistemu, ki vključuje druge nizkoogljične tehnologije, kot je jedrska energija, ali zajemanje in shranjevanje ogljika.
• vendar pa  tak 100 % OVE sistem ne bi zagotovil ravni zmanjšanja emisij, ki je potrebna za dosego evropskih podnebnih ciljev do leta 2050.

Podobno ugotavljava s kolegom Babičem v najini letošji analizi, v kateri primerjava scenarije OVE iz NEPN in SAZU-GZS koncept, in sicer:

• Skupna vrednost investicij do leta 2050 je v SAZU-GZS konceptu bistveno nižja (skupaj 18,4 mlr EUR) kot v obeh NEPN konceptih (24,8 oziroma 30 mlr EUR).
• Preračunano na enoto proizvedene električne energije (MWh) iz novih kapacitet v celotnem obdobju 2025-2050, znaša potreben obseg investicij v SAZU-GZS konceptu 54,3 EUR/MWh, medtem ko je v NEPN konceptih ta obseg investicij na enoto električne energije dvakrat višji – 100 oziroma 103,3 EUR/MWh.
• po začetku obratovanja JEK2 SAZU-GZS koncept omogoča za polovico nižje stroškovne cene električne energije kot oba NEPN koncepta.
• SAZU-GZS koncept omogoča, da se letni CO₂ izpusti zaradi proizvodnje in porabe električne energije v Sloveniji na enoto električne energije do leta 2050 zmanjšajo kar za 91 % glede na leto 2025, medtem ko to znižanje v NEPN konceptih znaša le med 35 % (NEPN-OVE+jedrska) in 42 % (NEPN-OVE).

Torej govoričenje o OVE kot rešitelju energetskega prehoda nima nobene resne strokovne podlage. Edina resna alternativa za sedanje stanje je kombinacija jedrske in hidro energije ter z nekaj sončne in vetrne energije (manj kot 15 % v celotnem miksu), kar dokazujejo obstoječi razogljičeni elektroenergetski sistemi v Evropi – od Francije, Švice, Avstrije do vseh Skandinavskih držav, medtem ko še nobeni državi, ki je želela utemeljiti svoj elektroenergetski sistem na OVE ter doseči razogljičenje, ni uspelo priti dlje od fantazme.