Kdo je močnejši: G7 ali BRICS?

Mnogi so po najbolj gledanem političnem intervjuju v zgodovini z Vladimirjem Putinom bili presenečeni nad njegovim poznavanjem zgodovine, mnogi so se zaradi tega prestrašili in začeli objavljati javne replike. Mnogi so bili presenečeni nad tem, da naj bi bile BRICS države danes gospodarsko močnejše od sedmerice gospodarsko najmočnejših zahodnih držav sveta (G7). Jaz ne, ker poznam številke, hkrati pa sem se naučil v zadnjih letih, da ko Putin nekaj reče, ima za to zaslombo v podatkih. Torej, ko je Putin v intervjuju rekel naslednje, je imel prav:

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

Spodnja slika kaže, da Putinove številke (z nekaj zaokroževanja navzgor) držijo. Leta 1992 je skupni delež sedmerice G7 držav svetovnem BDP (merjeno v PPP in mednarodnih dolarjih po metodologiji Svetovne banke) znašal 46.5 %, delež peterice BRICS držav pa je bil trikrat manjši s 15.6 %. Do leta 2022 se je delež G7 držav skrčil za tretjino na zgolj 30.2 %, medtem ko se je delež BRICS držav podvojil na 31.5 %. Torej faktično je peterica BRICS držav danes gospodarsko močnejša od sedmerice največjih zahodnih držav G7.

In ta trend se nadaljuje in težko ga bo kdo zaustavil. Kot sem že pokazal pred dnevi, bo čez 20 let Kitajska gospodarsko dvakrat večja od ZDA in močnejša od ZDA in EU skupaj (to je posledica strahotnih razlik v rasti produktivnosti med temi državami in v naslednjem komentarju vam bom pokazal najbolj “strašljivo” sliko iz perspektive ZDA, nekaj česar se ZDA resnično morajo bati).

G7 v BRICS Share in World GDP 1990-2022

Nadaljujte z branjem

Kriva je Rusija, da se je tako približala vojaškim bazam Nata. In Kitajska tudi

Res je nepojmljivo predrzno, da si je Rusija po padcu železne zaveze in propadu Sovjetske zveze drznila v treh desetletjih tako zelo in tako sistematično približati svoje meje vojaškim bazam Nata.

In enako velja za Kitajsko. Podobna nesramnost, da je svoje meje tako zelo in tako sistematično približala ameriškim vojaškim bazam.

Se ZDA še lahko spametujejo in sprijaznijo z zatonom svoje moči?

Kaj menite, kdo je avtor spodnje kratke, vendar precizne analize geopolitičnega prestrukturiranja sveta?

If memory serves me right, back in 1992, the share of the G7 countries in the world economy amounted to 47%, whereas in 2022, it was down to, I think, a little over 30%.

The BRICS countries accounted for only 16% in 1992, but now their share is greater than that of the G7.

It has nothing to do with the events in Ukraine; this is due to the trends of global development and world economy… and this is inevitable.

This will keep happening. It is like the rise of the sun; you cannot prevent the sun from rising; you have to adapt to it.

How do the United States adapt?

With the help of force, sanctions, pressure, bombings, and use of armed forces.

This is about self-conceit.

Your political establishment does not understand that the world is changing under objective circumstances, and in order to preserve your level, even if someone aspires, pardon me, to the level of dominance, you have to make the right decisions in a competent and timely manner.

Nadaljujte z branjem

Kako močna je ameriška vojaška zaščita?

Ne prav zelo, če pogledate, kako ZDA niso bile sposobne vzpostaviti varne plovbe čez Rdeče morje (glejte spodnjo sliko). Izguba ameriške moči postaja indikativna – ZDA niso sposobne (s sankcijami) zaustaviti kitajskega tehnološkega vzpona, niso sposobne (s sankcijami in orožjem) zaustaviti ruske agresije v Ukrajini in niso sposobne zaustaviti niti golorokih Hutijev na motornih čolnih pri teroriziranju plovne poti v Rdeče morje. Le kako bi lahko ubranile Tajvan v primeru hipotetičnega vojaškega napada s strani Kitajske? Le kako bi lahko ubranile Evropo v primeru hipotetičnega začetka (jedrske) 3. svetovne vojne?

Svet potrebuje drugačno zaščito namesto ameriške vojske. Svet potrebuje mir in medsebojno trgovino. Mir je najboljša zaščita. Od miru in sodelovanja imajo vsi koristi. Od vojaškega napenjanja mišic jo imajo samo ameriška orožarska podjetja in nekateri politiki.

Ships passing Suez

Praznično branje: Zaton ameriške hegemonije kot posledica moralnega razkroja

Scott McConnell je napisal dobro recenzijo knjige “The Defeat of the West” francoskega politologa Emmanuela Todda (že predstavljene na tem blogu). Zanimivo branje. Poantira stvari, ki jih v dobi moralne revolucije ne vidimo, nakar se akumulirane vrnejo v obliki plaza. Ne glede na to ali se osebno strinjamo s pojavi, ki jih Todd secira, ali ne, je plaz tisti, ki je realen.

Intellectual currents may be more important. France is the first major European country (after Hungary, at least) to begin to acknowledge that the Ukraine war has turned into a major catastrophe for the West. President Macron still sings from the hymnal of Ukraine solidarity and the major voices of the center left and right still support unconditional aid to Ukraine. But cracks in the consensus are widening. Last year, the most talked-about novel in France was Le Mage du Kremlin, written by an Italian from the point of view of a Putin advisor. Ukraine hawks hated it, Russophiles loved it, and it became a best-seller which nearly won the nation’s most prestigious literary prize. 

Now a Frenchman, the veteran and well-established social scientist Emmanuel Todd has, in an ambitious lamentation of American global leadership, taken the novel’s “let’s not demonize Putin” sentiment to another level. At this writing, his La Défaite de L’Occident (The Defeat of the West) has been at or near the top of French best-seller lists for four weeks. Todd has had a large French readership since his first book, written in 1976 when he was a graduate student studying European peasant communities, predicted the collapse of the Soviet Union. Michael Lind, in his preface to the English version of After the Empire, a coruscating critique of America’s imperial world role written as Washington was plunging into the Iraq War, places Todd in the tradition of the great Raymond Aron, as an enlightened liberal and empirically grounded skeptic. This is not quite precise: Todd is both more polemical and, if not dogmatically so, more left-wing than Aron. Yet he shares with him a healthy respect for social science data, deploying them here to undermine the West’s most widely circulated and least challenged political narratives. 

Nadaljujte z branjem

Der Untergang: Nemški skok v prepad (industrijski propad)

Dve sliki, ki povesta zgodbo nemške deindustrializacije in gospodarskega zatona. Najbolj grozno je, da se ta epski propad odvija v realnem času – pred očmi celega sveta, pred nemočnimi pogledi nemških industrialcev in zmedenimi pogledi nesposobnih (ali namerno škodljivih?) ministrov nemške mavrične koalicije. Nihče nič ne naredi proti temu, vsi samo gledajo, kako se razpada nemški gospodarski stroj, izgrajen v 75 letih po 2. svetovni vojni.

Der Untergang.

Lahko ukrajinski droni ubijejo ruski naftni izvozni stroj za delanje denarja?

Težko ga resno prizadanejo, vendar je, kot piše Sergey Vakulenko iz Carnegie Endowment, ukrajinsko napadanje ruskih rafinerij z droni lahko tečno.

Russian oil refineries rarely generate much news. Yet since the start of 2024, they have barely left the front pages: first, there was an accident at Lukoil’s Kstovo refinery; then successful Ukrainian attacks on refineries in Ust-Luga on the Baltic Sea, and Tuapse on the Black Sea. These incidents garnered so much media attention because they pose major questions about how well Russia’s energy industry is coping with the pressures of wartime.

On one hand, the additional income Russia receives from exporting the products made by its refineries instead of the oil they are made from, is relatively insignificant compared to what it makes from selling the crude oil. Ironically, Russia’s tax system means that the state loses money if energy companies export oil products instead of crude oil.

Nadaljujte z branjem

Najbolj pričakovan intervju desetletja

Kmalu. Če seveda Elonu Musku ne bodo višje sile preprečile objave na X *

* Kot pravi Tucker Carlson, ne gre za to ali marate ali ne marate Putina ali ste, kot jaz, indiferentni do njega, gre za to, kar je osnovno poslanstvo novinarstva – informiranje namesto (enostranske) propagande (kot smo jo nazadnje videli glede poročanja o sojenju na ICJ glede genocida v Gazi)

Ko se obsesija, ideologija in stupidnost zaletijo še v podnebne spremembe

Dogajanje v Nemčiji je težko pojasniti z racionalnimi razlogi. Pri treh strateško največjih političnih napakah je težko izluščiti razum. Gre za dejanja, ki so onstran možnosti racionalne razlage, saj spadajo v polje obsesije, ideologije in stupidnosti.

Prva iracionalnost je nemška obsesija z dolgom, kar je pač globoko v nacionalno podzavest vgrajen kompleks (nem. Schuld(en) = krivda), ki je nemške vlade v času rekordno nizkih obrestnih mer (2010-2022) silila v varčevanje, namesto da bi po kitajskem vzoru vlagale v infrastrukturo in razvoj. Nemčija je z obsesijo na dolg žrtvovala rast in razvoj. In v času, ko je nemško gospodarstvo zašlo v recesijo, se nemški finančni minister s skrajnimi močmi trudi še ojačati varčevanje, kar je v popolnem nasprotju z osnovami makroekonomije. Obsesije “švabske gospodinje” logika in pravkar absolvirana izkušnja iz dolge evrske krize ne more premagati.

Druga iracionalnost je nerazumljiva ideološka averzija do varne jedrske energije, ki je nemške vlade od Schroederja naprej silila v program zapiranja zanesljivih jedrskih elektrarn, ki stabilno proizvajajo najcenejšo možno električno energijo, in njihovo nadomeščanje z nestanovitnimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami, gnanimi na božjastno drage subvencije, in plinskimi in premogovnimi elektrarnami. Nemčija je v dveh desetletjih vrgla 550 milijard evrov v izgradnjo in subvencioniranje izjemno dragega in nestanovitnega vira energije, ki je povečal nemško odvisnost od fosilnih goriv in uvoza elektrike, medtem ko je emisije CO2 zmanjšal za manj kot 15%. Najnovejši brilijantni načrt je po zaprtju delujočih zadnjih treh (nizkoogljičnih) jedrskih elektrarn nameniti 16 milijard evrov za gradnjo novih elektran na (fosilni!) plin, z možnostjo predelave na božjastno dragi vodik, ki ga še ni in ga po teh cenah nikoli ne bo.

Tretja iracionalnost je sankcioniranje Rusije po začetku ruske agresije na Ukrajino s prepovedjo izvoza v Rusijo, prepovedjo uvoza ruske nafte in zmanjšanjem uvoza ruskega plina. Nemčija je s tem svoje gospodarstvo poslala v recesijo, industrijo pa v trajno deindustrializacijo. Ki jo je že predhodno zagnala z visokimi cenami elektrike iz sončnic in vetrnic.

Ko se srečajo obsesija, ideologija in stupidnost v obliki mavrične koalicije in ko za povrh gospodarsko politiko vodi pisatelj knjig za otroke iz zelene stranke, finance pa učitelj matematike na gimnaziji, je to recept za samoinicirano samodestrukcijo največjega gospodarstva v Evropi.