Dogajanje v Nemčiji je težko pojasniti z racionalnimi razlogi. Pri treh strateško največjih političnih napakah je težko izluščiti razum. Gre za dejanja, ki so onstran možnosti racionalne razlage, saj spadajo v polje obsesije, ideologije in stupidnosti.

Prva iracionalnost je nemška obsesija z dolgom, kar je pač globoko v nacionalno podzavest vgrajen kompleks (nem. Schuld(en) = krivda), ki je nemške vlade v času rekordno nizkih obrestnih mer (2010-2022) silila v varčevanje, namesto da bi po kitajskem vzoru vlagale v infrastrukturo in razvoj. Nemčija je z obsesijo na dolg žrtvovala rast in razvoj. In v času, ko je nemško gospodarstvo zašlo v recesijo, se nemški finančni minister s skrajnimi močmi trudi še ojačati varčevanje, kar je v popolnem nasprotju z osnovami makroekonomije. Obsesije “švabske gospodinje” logika in pravkar absolvirana izkušnja iz dolge evrske krize ne more premagati.

Druga iracionalnost je nerazumljiva ideološka averzija do varne jedrske energije, ki je nemške vlade od Schroederja naprej silila v program zapiranja zanesljivih jedrskih elektrarn, ki stabilno proizvajajo najcenejšo možno električno energijo, in njihovo nadomeščanje z nestanovitnimi sončnimi in vetrnimi elektrarnami, gnanimi na božjastno drage subvencije, in plinskimi in premogovnimi elektrarnami. Nemčija je v dveh desetletjih vrgla 550 milijard evrov v izgradnjo in subvencioniranje izjemno dragega in nestanovitnega vira energije, ki je povečal nemško odvisnost od fosilnih goriv in uvoza elektrike, medtem ko je emisije CO2 zmanjšal za manj kot 15%. Najnovejši brilijantni načrt je po zaprtju delujočih zadnjih treh (nizkoogljičnih) jedrskih elektrarn nameniti 16 milijard evrov za gradnjo novih elektran na (fosilni!) plin, z možnostjo predelave na božjastno dragi vodik, ki ga še ni in ga po teh cenah nikoli ne bo.

Tretja iracionalnost je sankcioniranje Rusije po začetku ruske agresije na Ukrajino s prepovedjo izvoza v Rusijo, prepovedjo uvoza ruske nafte in zmanjšanjem uvoza ruskega plina. Nemčija je s tem svoje gospodarstvo poslala v recesijo, industrijo pa v trajno deindustrializacijo. Ki jo je že predhodno zagnala z visokimi cenami elektrike iz sončnic in vetrnic.

Ko se srečajo obsesija, ideologija in stupidnost v obliki mavrične koalicije in ko za povrh gospodarsko politiko vodi pisatelj knjig za otroke iz zelene stranke, finance pa učitelj matematike na gimnaziji, je to recept za samoinicirano samodestrukcijo največjega gospodarstva v Evropi.