Branko Milanović je izpostavil zelo dobro poanto glede demokracije. Prednost demokracije pred avtokratskimi režimi je v možnosti, da imamo različna mnenja in da jih lahko tudi svobodno izražamo, medtem ko ni empirične podpore v podatkih, da bi demokracije bile bolj uspešne glede razvoja, neenakosti ali korupcije. Toda prav to – pravica imeti različno mnenje in ga svobodno izražati – se zdi, da je danes na udaru. Tako prek političnih kampanj kot prek velikih mainstream medijev potekajo poskusi uniformiranja pogleda na svet. Težko je prodreti s pogledi, ki odstopajo od uradnih ali tistih, ki jih “usmerjajo” tehnološki giganti s svojimi orodji (iskalniki) in socialnimi omrežji. Spomnite se akcije Googla ob začetku vojne v Ukrajini, ki je v dopisu medijem zelo jasno dal vedeti, da ne bo monetiziral oglasov v medijih, kjer bo narativa glede vzrokov za vojno itd. odstopala od uradne. Glejte prepoved dostopa do vsebin v ruskih medijih. Glejte način poročanja o vojni v Gazi. Glejte usmerjanje diskusije o spolnih identitetah v smeri liberalne politično korektne verzije.

Milanović je sicer skeptičen, da lahko tak poskus uniformiranja – podoben tistem v času komunizma – tudi uspe. Jaz sem manj prepričan v to. Ekonomski interes zasebnih lastnikov je običajno bistveno bolj učinkovit način zatiranja svobodnega mnenja od avtoritarnih režimov.

What do you see as the main gain from democracy, as opposed to dictatorship?

[…] When I thought of that, my answer was: the freedom to read and listen to whatever I want, and to say whatever I want. And I think this is all. I do not believe that democracy leads to higher growth, less corruption, or less inequality. No evidence for any of these things. To put it perhaps too strongly, I think democracy has no effect on any real social phenomenon, but it does allow people, on a purely personal level, to feel better by accessing more diverse information, and to express any option they have. (Note that this freedom applies only to the political sphere,  not to one’s place of work which in capitalist democracies is ruled dictatorially.)   

Nadaljujte z branjem→

This is William C. Kirby, easily one of the most knowledgeable Western experts on the topic. He is Professor of China Studies at Harvard University and Professor of Business Administration at the Harvard Business School. He serves as Chairman of the Harvard China Fund, and Faculty Chair of the Harvard Center Shanghai. In other words, when it comes to business and China, there are pretty much no academic figures in the West more qualified than he is.

Here the gist of what he says:

Nadaljujte z branjem→

Jeremy Rudd je tisti svetovalec boarda Federal Reserve, ki je septembra 2021, ko se je začel kuhati inflacijski šok v ZDA, objavil fenomenalno teoretično razpravo “Why Do We Think That Inflation Expectations Matter for Inflation? (And Should We?)”. Priznam, da že dolgo nisem tako užival ob branju teoretične ekonomske razprave (tukaj je moj takratni zapis “Petek, ko so ubili inflacijska (racionalna) pričakovanja“). Na kratko, Rudd je zapisal, da “je uporaba inflacijskih pričakovanj za razlago opazovane inflacijske dinamike nepotrebna in nesmiselna“. Oziroma da utemeljevanje ukrepanja monetarne politike glede inflacije na podlagi inflacijskih pričakovanj neustrezno, saj sloni na izjemno trhlih teoretičnih temeljih in empirično ni podprto, in “bi njegovo nekritično spoštovanje zlahka povzročilo resne napake politike.”

No, zdaj je tik pred objavo Ruddova knjiga “A Practical Guide to Macroeconomics“, ki napoveduje razbiti nekaj mitov v ekonomiji, predvsem pa pokazati, da je velika večina teoretičnih in empiričnih raziskav v makroekonomiji neuporabna pri snovanju makroekonomskih politik. Ker pač temeljijo na domišljijski predpostavkah o domišljijskem svetu, ki obstaja samo v glavah ene skupine ekonomistov, ki je odcepljena od kakršnihkoli značilnosti realnega sveta. Najbrž ne obstaja nič bolj nerealističnega in neuporabnega, kot so makroekonomske mainstream teoretske razprave in empirične študije.

Evo, kaj obljublja knjiga:

Nadaljujte z branjem→

Če bi kdo želel uničiti Evropo, bi prepustil, da to naredi sama. Prepustil bi jo njenim lastnim obsesijam, ideologijam in neumnostim, ki v medsebojni kombinaciji vodijo v strateške politične napake, gospodarsko stagnacijo in dolgoročni zaton.

Nadaljujte z branjem→

According to the German minister of the economy, the country’s economic situation is “dramatically bad”. That’s an exact quote!

He attributes the situation to 3 factors:

1. High energy prices
2. Increased military expenses
3. Reduced exports to China

And incredibly, when you think about it, all 3 are pretty much directly caused by the US.

Nadaljujte z branjem→

Tja, od tega, da naj bi še pred letom in pol ruska vojska morala jemati čipe iz pomivalnih strojev za uporabo v vojaški industriji, do tega, da je ameriška adminsitracija zagnala preplah zaradi skrivnostnega novega ruskega vesoljskega orožja, je dolga pot, mar ne?

WASHINGTON WAS abuzz on February 14th with news of a mysterious Russian space weapon. Mike Turner, chairman of the House intelligence committee, urged the White House to declassify intelligence on a “serious national-security threat”. American broadcasters and newspapers said that it concerned a Russian space-related nuclear system, not yet deployed, that could endanger American and allied satellites. What could this be?

Much of the initial reporting is contradictory, with some outlets describing a nuclear-powered spacecraft and others a nuclear-armed one. There are essentially three options: a “pop-up” nuclear weapon designed to destroy satellites, which would be stationed on the ground and launched only when it was about to be used; a nuclear weapon that would be stationed in orbit; or a nuclear-powered satellite which would not be a bomb itself, but instead used nuclear energy to power some other sort of device.

If Russia plans to deploy a nuclear weapon in full orbit—rather than a “fractional” one in which it does not completely circle the Earth—it would be breaking the Outer Space Treaty of 1967. Nuclear detonations in space are also banned under the 1963 Partial Test Ban Treaty, to which Russia is a signatory. Legality aside, it would be a destructive and indiscriminate weapon.

Nadaljujte z branjem→

Znižanje bonitetne ocene Izraela prejšnji teden s strani bonitetne agencije Moody’s, prve v zgodovini Izraela, je bolj simboličnega pomena kot znak resnih težav za Izrael. Inducira vprašanje, ali je to način, kako globalni kapital opomni (sankcionira je preveč močna beseda) nadzornike globalnega kapitala, da njihova dejanja morda niso brez posledic. Nekako v stilu, ko sin opomni očeta, da je morda malce pretiraval s pretepanjem sosedove žene in njenih otrok.

Znižanje bonitetne ocene sicer Izraelu ne bo povzročilo kakšnih težav, ker ima zelo nizek javni dolg (glede na BDP) in ker ima prvovrsten zasebni dostop do globalnega kapitala. Pomeni pa zaušnico. Tako pekočo, da so bili najvišji izraelski politiki togotni in da so predstavniki ministrstva za finance nemudoma odpotovali v London pojasnjevat vodstvu bonitetne hiše, da se to ne spodobi.

Res pa je, da bo dolgotrajnejša vojna v Gazi prinesla ne samo povečane stroške za proračun in da bo treba rezati druge javne izdatke, pač pa bo prinesla večjo nestabilnost v regiji, podražitev in zmanjšanje investicij. Dolga vojna utegne prinesti težave tudi v finančnem raju. Če kaj, pa v tistih krajih razumejo jezik denarja.

__________

Nadaljujte z branjem→

Vodilni ameriški in evropski voditelji so zgroženi nad izjavami Donalda Trumpa, ki ima največje možnosti za zmago na letošnjih ameriških predsedniških volitvah, da bo pustil Putina, da dokonča svoje delo v Ukrajini, in da bo pustil Evropo, naj se sama brani v primeru ruskega napada. Trump je seveda egocentrična karikatura, dosledna samo glede maksimiranja lastnih poslovnih koristi, v srži geopolitičnega delovanja pa sledi imperialni strategiji ameriških neokozervativcev, ki nadvladuje vse navidezne demokratsko-republikanske delitve. Ko gre za vojno v Ukrajini ali Gazi, ali prej v Iraku, Libiji in Siriji, težko najdete velike razlike med demokratskimi in republikanskimi politiki. In Trump je tisti, ki je pospešil oboroževanje Ukrajine, zaostril odnose s Kitajsko in ki danes Izrael podpira celo bolj goreče od Bidna. S Trumpom na oblasti torej, razen retoričnih eskapad, ni pričakovati spremembe ameriške politike.

Hkrati pa morebitna vrnitev Trumpa na oblast odpira vprašanje, ali to ne bi bila priložnost za Evropo. Če bi Trump res zmanjšal ost Nata glede Ukrajine in Rusije, mar ne bi bila to priložnost za Evropo, da se varnostno in vojaško osamosvoji od ZDA? Nečeloma že, v praksi pa so to zgolj sladke sanje. Prvič, nosilci neokonzervativne ameriške imperialne politike tega ne bodo nikoli dopustili, ker pač s tem izgubijo primež nad Evropo in si zmanjšajo možnosti nadzora nad Rusijo. NATO je bil pač dizajniran z namenom “to keep the Russians out, the Americans in and the Germans down“, kot je posrečeno povedal njegov prvi generalni sekretar.

In drugič, tudi če bi se EU odločila za novo varnostno arhitekturo z lastno vojsko in lastnim jedrskim orožjem (zdaj ga ima samo Francija), je EU preveč interesno heterogena in preveč disfunkcionalna, da bi lahko kaj takšnega tudi izvedla. EU ni sposobna niti enotno varovati svojih zunanjih meja, kaj šele, da bi se bila sposobna dogovoriti o formatu in standardih skupne evropske vojske. Predstavljajte si razlike v pogledih, organiziranosti in oborožitvi med francosko in nemško vojsko. In da bi Nemčija, ki se je 150 let bojevala s Francijo, slednji prepustila strateški nadzor nad svojo vojsko? Ali obratno.

Pozabite. NATO je v Evropi zato, da drži skupaj evropske države, ker bi se slednje sicer morda spet pobile med seboj, in zato, ker EU sicer sploh ne bi imela svoje obrambe.

No, cena, ki jo Evropa za to plačuje, je sodelovanje v ameriških vojaških eskapadah od Libije, Kosova, Sirije, Ukrajine do Gaze. In cena za to je, da v Evropi pač nikoli ne bomo mogli izkoristiti potenciala za gospodarsko sodelovanje z državami, ki jih ZDA percipirajo kot strateško nevarnost zase. Trenutno so to Rusija, Kitajska in Iran. Jutri pa bo nekdo drug.

Spodaj je dober komentar na to temo Thomasa Fazija.

Nadaljujte z branjem→

Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

Nadaljujte z branjem→

Kako se utegnejo odviti naslednji meseci v Ukrajini in kakšne utegnejo biti nove meje. Splača se prebrati. Tudi če se intimno ne strinjate. 

In the last Ukraine situation report I discussed the choice of General Oleksandr Syrski as the new Commander-in-Chief of the Ukrainian Armed Forces. He is likely to support the more aggressive choices the Ukrainian president Zelenski will make.

For mostly public relation reasons Zelenski demands constant attacks on Russian forces and no retreat of Ukrainian forces until absolutely necessary. Syrski is willing to deliver on that even as history says that he is unlikely to be successful:

Syrski, who was born as a Russian, had lost the cauldron battles of Debaltsevo (2015), Soledar (2023) and Bakhmut (2023). Currently Avdeevka is in a cauldron and likely to fall.

Rumors say that Syrski has already ordered reserves to reinforce the troops in Avdeevka.

Nadaljujte z branjem→