Vojne v Ukrajini bo enkrat konec. V novi publikaciji “The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia” ameriškega vojaškega think-tanka RAND, ki ga predvsem financira Pentagon, so se vprašali, kakšna je optimalna ameriška strategija za “dan potem”.

Naj samo osvežim spomin na predhodne analize RAND. Skupina avtorjev iz korporacije RAND je leta 2019 objavila analizo “Overextending and Unbalancing Russia” (celoten dokument na 354 straneh), ki se nekako smatra kot ameriška strategija za sprovociranje vojne v Ukrajini z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”. V tistem načrtu je bilo predlagano, da je treba Rusijo nekako izzvati in jo tako prisiliti, da se izpostavi in izčrpa. Optimalna predlagana kombinacija, ki bi prekomerno izpostavila Rusijo in imela najmanjše stroške za ZDA, je predvidevala “kombinacijo povečanja proizvodnje energije v ZDA in sankcij, ki pa morajo biti multilateralne“. Poročilo je zelo eksplicitno v tem pogledu, saj pravi, da so glede sankcij proti Rusij ključne predvsem evropske države, ki bi zmanjšale uvoz energentov iz Rusije in s tem slednji povzročile največjo škodo. In kot smo lahko videli, je Bidenova administracija sledila tem strateškim usmeritvam študije.

Manj kot 4 leta kasneje in 11 mesecev po ruskem napadu na Ukrajino so na podlagi zadnjih dejstev iz Ukrajine v RAND korporaciji obrnili ploščo in naredili novo študijo z naslovom “Avoiding a long war“. Študija pravi, da bi bilo v največjem interesu ZDA preprečiti dolgotrajno vojno. V študiji ugotavljajo, da dolgotrajna vojna preveč izčrpava ZDA, saj se v Washingtonu preveč fokusirajo zgolj na to točko (tako glede vloženih sredstev kot politično) in zanemarjajo strateško bolj pomembne cilje (mišljena je Kitajska). Dolgotrajna vojna bi ob nevarnosti eskalacije na ozemlja držav članic Nata lahko Rusijo tudi preveč potisnila v zavezništvo Kitajske. Študija se zato fokusira na to, kako čim hitreje končati vojno. Pri tem avtorje (tako kot ameriško administracijo) eksplicitno zanimajo izključno ameriški interesi (ne ukrajinski ali interesi evropskih partnerjev), zato v študiji ne dajejo velike teže ozemeljski celovitosti Ukrajine, saj bi to zgolj podaljševalo vojno, in se fokusirajo na elemente, ki bi lahko pospešili sporazumni konec vojne. Gre za štiri ključne elemente, med njimi na eni strani komunikacija načrta za bodočo podporo Ukrajini in določene varnostne garancije (“commitments”), na drugi strani pa zagotovila Rusiji glede nevtralnosti Ukrajine ter omilitve sankcij.

No, v tej novi analizi iz februarja 2024 avtorja Miranda Priebe & Samuel Charap analizirata optimalno ameriško strategijo po koncu vojne v Ukrajini. Analizirata 4 scenarije kot kombinacije med izidom vojne (manj ugoden in bolj ugoden izid vojne) in ameriško politiko do Rusije (bolj trda in manj trda ameriška politika do Rusije). Ugotavljata, da je po vseh štirih scenarijih verjetnost globalnega konflikta po vojni v Ukrajini večja kot pred vojno, da pa bi bil za ZDA najbolj ugoden scenarij 4 “Hladni mir” (kombinacija ugodnega izida vojne v Ukrajini in manj trde ameriške politike do Rusije). Glavne značilnosti scenarija:

• Jedrske napetosti med ZDA, Rusijo in Kitajsko so nižje kot v drugih scenarijih.
• Odnosi med Natom in Rusijo so bolj obremenjeni kot pred vojno, vendar je manj verjetno, da bodo pripeljali do neposrednega spopada kot v drugih scenarijih.
• Prekinitev ognja v Ukrajini je robustna in je bolj verjetno, da bo vztrajala za nedoločen čas kot v drugih treh scenarijih.
• Ukrajina se povezuje z EU, utrjuje svojo demokracijo in gradi svoj položaj kot »neodvisno sredstvo odvračanja« od prihodnje ruske agresije.

V tem primeru se ZDA ne bi bilo več potrebno izpostavljati in izčrpavati v konfliktu v Ukrajini in jedrski tekmi z Rusijo, Rusija bi bila manj navezana na Kitajsko in ZDA bi lahko svoje resurse posvetile konfliktu s Kitajsko. Dodaten plus tega scenarija je, da bi v tem primeru bila svetovna trgovina manj fragmentirana in s tem manjše izgube za ZDA. Torej za ZDA bi bilo najbolj ugodno, če razglasijo zmago v Ukrajini in nato ponovno vzpostavijo odnose z Rusijo.

Pri tem je treba biti pozoren na to, da ta scenarij ne predvideva, da bo Ukrajina dobila nazaj zasedena ozemlja (zadovolji se s “skromnimi koristmi” v smislu majhnih povrnitev ozemelj) in da predvideva nevtralnost Ukrajine (“neodvisno sredstvo odvračanja”).

Ta scenarij “hladnega miru” je sicer najbolj ugoden za ZDA, pri čemer pa ni najbolj realističen. Kajti ta scenarij predvideva ukrajinsko zmago (z nekaj majhnega povrnitve ozemlja), kar je povsem nerealistično glede na dogajanje na bojišču in popolno izčrpanost ukrajinske vojske in glede na zakonitosti “vojne izčrpavanja” (tudi prednost v orožju ne pomaga, zmaga država, ki ji ostane več vojakov, ki lahko to orožje uporabljajo). V vojni izčrpavanja Ukrajina nima niti najmanjših možnosti zmage, NATO sile pa nobenih možnosti, da Rusijo ustavijo (ne bodo tvegale jedrskega spopada). V tej vojni bo Rusija zmagala in edino vprašanje je, kje bo zarisana nova mejna črta in kako širok bo pas demilitariziranega ozemlja. Torej lahko pozabimo na scenarij 4 in nam ostaneta samo scenarija 1 in 2 – torej manj ugoden izid vojne v Ukrajini v kombinaciji z bolj ali manj trdo ameriško politiko do Rusije. Poglejmo:

Scenarij 1: Trajna nestabilnost (ukrajinski poraz, trda ameriška politika):

• Razmere v Ukrajini ostajajo sod smodnika: obe strani kršita prekinitev ognja in se pripravljata na drugo vojno.
• Politični odnosi med Natom in Rusijo so slabši kot pred vojno.
• Politika ZDA spodbuja jedrsko oboroževalno tekmo z Rusijo in Kitajsko, tekmeca pa sodelujeta, da bi spodkopala interese ZDA globlje kot kdaj koli prej.
• Visoke napetosti pospešujejo razdrobljenost svetovnega gospodarstva in zavirajo rast Evrope, dejavniki, ki skromno zavirajo gospodarstvo ZDA.

Scenarij 2: Lokalna nestabilnost (ukrajinski poraz, mehka ameriška politika):

• Ukrajina in Rusija nista zavezani k prekinitvi ognja, zato ostaja tveganje zaostrovanja vzdolž stične črte veliko.
• Čeprav so politične in vojaške napetosti med Natom in Rusijo še vedno povišane, so manjše kot v scenariju 1.
• Jedrska dinamika z Rusijo in Kitajsko je bolj stabilna.
• Zmanjšana globalna gospodarska razdrobljenost pomeni manjše posledice za gospodarstvo ZDA.

Opravka imamo torej s samimi neugodnimi scenariji. Iz tega vidika je seveda ključno vprašanje, čemu za hudiča je bilo treba ZDA sprovocirati to vojno (z namenom “prekomerno izpostaviti in spraviti iz ravnotežja Rusijo”), če po tej vojni:

1. Ukrajina je ozemeljsko manjša, gospodarsko uničena, z najmanj pol milijona mrtvih, razseljena in z bistveno slabšimi perspektivami za prihodnost kot brez vojne,
   
2. Ukrajina ostane nevtralna, kar je bila edina zahteva Rusije pred vojno,
3. Rusija je močnejša in predstavlja večjo nevarnost za ZDA kot pred vojno,
4. nevarnost eskalacije globalnih konfliktov se poveča zaradi vojaškega sodelovanja Rusije in Kitajske in njune skupne oboroževalne tekme z ZDA.

Čemu za hudiča je bilo torej treba ZDA sprovocirati to vojno (z ignoriranjem ruskih zahtev po varnostnih zagotovilih in po ignoriranju predloženega sporazuma, ki ga je leta 2021 Rusija ponudila Natu), če je situacija na koncu (po vseh scenarijih, tudi po najbolj ugodnem) slabša za vse? So se ZDA uštele v svojih strateških kalkulacijah pred sprovociranjem vojne v Ukrajini? So “strateški svetovalci” iz RAND korporacije povsem brcnili v temo, ko so projicirali, kako naj bi “konflikt” osamil in oslabil Rusijo?

S kakšnimi klinčevimi strategi in politiki imamo opravka! Svet pahnejo v kaos, ljudje umirajo, ker so se “strategi” in politiki zakalkulirali, nato pa iščejo manj slabo pot iz tega konflikta, da bi lahko podkurili nov konflikt na drugem koncu sveta.

Kot ste ugotovili, gre pri ameriških strateških analizah vedno za cost & benefit analizo iz povsem ameriškega vidika. V ospredju so vedno zgolj ameriški interesi oziroma stroški in koristi zgolj iz ameriškega zornega kota. Ukrajina in Evropa sta v konkretnem primeru zgolj poligon, na katerem ZDA maksimirajo svoje interese. In trenutno sta veliko breme za ZDA, kajti ZDA so z glavo v Aziji, kjer vidijo svojo glavno nevarnost. Svojo glavno nevarnost vidijo v grafu, ki sem ga včeraj objavil (strahovito višja rast produktivnosti Kitajske) in implikacijah, ki iz tega sledijo (v 20 letih bo Kitajska gospodarsko dvakrat večja od ZDA in bo gospodarsko in politično dominirala svet).

Spodaj je kratek povzetek analize, za več poglejte analizo.

Comparing the Futures

Figure 1 shows how the futures compare across five key U.S. interests. Future 1 is uniformly worse for U.S. interests, while Future 4 is the most positive. In all futures, the United States faces a higher risk of a major power conflict than before the war, but the risk of such a conflict is lowest in Future 4.

Interests	Future 1: Pervasive Instability	Future 2: Localized Instability	Future 3: Cold War 2.0	Future 4: Cold Peace
U.S. position in the global distribution of power in Europe	Somewhat favorable	Favorable	Very favorable	Extremely favorable
U.S. position in the global distribution of power in Asia	Very unfavorable	Unfavorable	Very unfavorable	Somewhat unfavorable
Avoiding a major power conflict	Very unfavorable	Unfavorable	Very unfavorable	Somewhat unfavorable
Strength of the U.S. economy	Extremely unfavorable	Very unfavorable	Very unfavorable	Somewhat unfavorable
Ukraine’s security and prosperity	Extremely unfavorable	Very unfavorable	Unfavorable	Somewhat unfavorable
Minimizing conflict risk in other non-NATO former Soviet states	Extremely unfavorable	Unfavorable	Very unfavorable	Somewhat favorable

NOTE: On each dimension, futures are ranked from the most favorable to the United States to least favorable. Reference the full report for a discussion of assumptions and uncertainties associated with these assessments. All assessments are compared with the prewar status quo, except Ukraine’s security and prosperity, which is compared across the futures.

NOTE: On each dimension, futures are ranked from the most favorable (green boxes with checkmarks) to the United States to least favorable (red boxes with crosses). See the full report for a discussion of assumptions and uncertainties associated with these assessments. All assessments are compared with the prewar status quo, except Ukraine’s security and prosperity, which is compared across the futures.

Observations

This alternative future analysis for the decade after the Russia-Ukraine war highlights important considerations and trade-offs for U.S. policymakers. These additional observations came out of the alternative futures exercise:

• Wartime choices shape the postwar world. Not taking these factors into consideration could lead to missed opportunities to shape the postwar environment.

• A longer, more violent war would lock in adverse consequences for U.S. interests. A longer war could drag on the economies of the United States and its allies and significantly undermine Ukraine’s postwar recovery.

• Decisions made in the immediate aftermath of the war can have ripple effects on many long-term U.S. interests. These effects are not straightforward. Therefore, policymakers need to take time long before the war ends to consider these choices.

• U.S. policy during and after the war can reduce the risk of Russia-Ukraine conflict recurrence. The United States has instruments to increase the likelihood that any peace endures, such as incentivizing the parties to adopt a more robust ceasefire agreement during possible future negotiations.

• The United States has policy options to influence the conflict outcome to promote its long-term postwar interests. The United States cannot determine the outcome of the war on its own; its decisions will never have the same impact as those of the two combatants. But Washington has leverage and could use it to affect the trajectory of the conflict.

• Ramping up military pressure on Russia in Europe after the war could pose more risks than benefits. The war has weakened Russia and demonstrated that NATO has a strong deterrent against Russian attacks on allies. Further forward deployments and other force posture enhancements in Europe are likely unnecessary to deter opportunistic Russian aggression, but they may make war more likely through misperception.

Vir:  The Day After: Postwar U.S. Strategy Toward Russia, RAND