Ja, to je ključna poanta: zeleni prehod z obnovljivimi viri sonca (in vetra) pomeni bistveno višje cene elektrike (za okrog dvakrat). Ker je potrebno nadgraditi distribucijsko omrežje, kuriti plin za proizvodnjo nadomestne energije, za zagotavljanje profila proizvodnje in za regulacijo elektroenergetskega sistema (to je sistemski strošek sončnih elektrarn (VALCOE), ki ga jedrska ali hidro energija nima – njun sistemski strošek VALCOE je enak LCOE).

Trditve, da je elektrika iz sončnih panelov poceni (in se sklicevati na LCOE vrednosti za velike sončne elektrarne), je absolutno zavajanje. To je najdražji in najmanj zanesljiv vir elektrike (glejte spodnje LCOE vrednosti Mednarodne agencije za energijo iz 2022; k njim pa je treba dodati še sistemski strošek). V Sloveniji je treba upoštevati, da okrog 70% vse elektrike iz sonca pride iz strešnih rezidenčnih elektrarn, ki je daleč najdražja (cene nad 200 EUR/MWh), preostanek pa iz komercialnih strešnih elektrarn (velikosti med 300 kW in 1,000 kW), katero distributerji odkupujejo po cenah med 120 in 160 EUR/MWh), šele letos pa smo postavili prvo veliko sončno elektrarno (velikosti 6 MW).

Mervar bi moral dodati, da cene elektrike ne bi bile višje (od sedanjih), če bi namesto v solarne elektrarne in nadgradnjo omrežja investirali v hidro in jedrsko energijo, ki sta ne samo dramatično cenejši, ampak imata hkrati tudi precej nižje izpuste CO2 od proizvodnje in uporabe solarnih panelov.

Javier Blas je v Bloombergu lepo razložil, kako brati sklepe maratonske podnebne konference COP28 v Dubaju. Vse je stvar interepretacije. “Zelenaši” se lahko veselijo sklepov v zaključni deklaraciji, ki govorijo o zavezi k “prehodu stran” od fosilnih goriv z namenom doseganja neto ničelnih izpustov do 2050.

Naftna industrija pa je vesela zaradi treh razlogov. Prvič, da ji je uspelo besedilo deklaracije ustrezno spremeniti tako, da ne govori več o “postopnem odpravljanju” (“phasing out”) fosilnih goriv, ampak o “prehodu stran” (“transitioning away”) od fosilnih goriv. Drugič, ker to pomeni, da je treba delati na strani zmanjšanja povpraševanja po fosilnih goriv (čemur se bo prilagajala njihova ponudba), ne pa na zmanjševanju ponudbe (črpanju nafte in plina). In tretjič, ker so fosilna goriva ostala kot “tranzicijsko gorivo” v prehodu k neto ničelnim izpustom, kar v praksi pomeni, da bodo države, ki bodo zapirale elektrarne na premog, lahko namesto tega uporabljale zemeljski plin (bodisi kot neposredni nadomestek ali za proizvodnjo nadomestne elektrike, ko veter in sonce “spita” in za regulacijo elektroenergetskih sistemov). Pri čemer zmagovalke niso samo arabske države in Rusija, pač pa predvsem ZDA in Avstralija kot največji proizvajalki utekočinjenega zemeljskega plina, ZDA pa tudi nafte.

In ja tudi, pristaši jedrske energije so lahko veseli, ker je bila spet dodana k brezogljičnim virom (in bo torej lahko deležna subvencij v enaki meri kot OVE).

Torej vsi so lahko srečni in zadovoljni. Spremenilo pa se v bistveni meri ne bo nič.

___________

Nadaljujte z branjem→

Kako se bo začela 3. svetovna vojna? Apokaliptični triler “Leave the World Behind” pravi, da s kibernetskim napadom. Najprej ugasnejo telekomunikacijske naprave, tankerji nasedajo na obalo, letala strmoglavijo in samovozečim vozilom se zmeša, izpadejo RTV komunikacije in pride do električnega mrka. Nato pride vojna z nekonvencionalnim orožjem. Življenje se ustavi, nastopita panika in strah. In boj za preživetje. Vsaka družina postane lastni univerzum, ki želi preživeti v kaosu brezpravja in vojne za preživetje. Šteje le, kako dobro je vaše zaklonišče, kako dobro ste založeni s hrano in vodo, kakšen je vaš agregat za električno energijo, kakšna je zaloga gotovine in kako dobro ste oboroženi. Kajti svet, kot ga poznamo, razpade.

Kje so bo začela 3. svetovna vojna? Triler pravi, da v ZDA, in sicer razloge strne nekako tako: Preveč držav smo zbombardirali in prizadeli in zdaj so se vsi združili proti nam. Zato je treba je biti pozoren na to, kdaj bodo Rusi, Kitajci, Korejci, Iranci itd. umaknili osebje iz svojih ameriških ambasad, ameriški vojaški dobavitelji pa začeli panično likvidirati svoje finančne naložbe.

V srednji šoli so nas peljali gledat apokaliptični triler “The Day After“, danes je treba gledati “Leave the World Behind“.

Na Netflixu.

Da bi dosegli cilj povečanja globalne temperature zgolj za 1.5% C, bi morale razvite države do leta 2030 znižati CO2 emisije za 65%, srednje razvite države na čelu s Kitajsko za 55%, nizko razvite države na čelu z Indijo pa za 40%. Kar je povsem nerealistično in tudi nepravično do slednjih. Adam Tooze:

Given the urgency of the crisis, the IMF’s calculations yield remarkably little differentiation between polluters. Of course, the IMF’s call for the US or the EU to slash emissions by 65 percent by 2030 is dramatic. But to have any chance of stopping global warming at 1.5 degrees, the model requires China to make a 55 percent cut. In light of China’s rapid growth in emissions, this is arguably even more extreme than the 65 percent cut required of the high-income countries. We will, in fact, count ourselves lucky if China stabilizes its emissions in the next couple of years. Halving them seems out of the question. Even more implausibly, to give us a chance of hitting 1.5 degrees the IMF calls on India to cut emissions by almost 40 percent in the next seven years. Given that India’s per capita emissions are currently one seventh those of the United States this seems both inequitable and unrealistic.

Of course, these demands are based on the constraint of the carbon budget. If India and China do not cut by as much as the IMF suggests, then even larger and more implausible cuts would have to be made by the rich countries.

Cilj 1.5 stopinj je realistično gledano nedosegljiv. Tudi cilj 2 stopinj. In kaj zdaj?

Kot pravi Adam Tooze v spodnjem odličnem pregledu, največ bi naredili v tej smeri, če bi uspeli prepričati Kitajsko in Indijo, da zaustavita svoje termo elektrarne na premog. Toda, kje bosta dobili energijo, če jih zaustavita? Ali elektrarne na premog realistično lahko v 15 letih zamenjata za jedrske elektrarne? Je na svetovni ravni dovolj proizvodnih kapacitet in kdo bo to financiral? S soncem in vetrom si Kitajska in Indija ne moreta veliko pomagati. Kot kažejo primeri Nemčije, Britanije, Irske itd., se s povečevanjem deleža energije iz sonca in vetra povečuje odvisnost od plina in premoga. Ker je pač treba v času kurilne sezone, ko ni sonca in ko pride “Dunkelflaute” pri vetru, dobiti zanesljiv pasovni vir energije in ker je treba zagotoviti fleksibilni vir energije za regulacijo elektroenergetskih sistemov, ko ni sonca in vetra oziroma ko se na nebu pojavi velik oblak.

Heretična in provokativna rešitev bi se glasila, da naj razvite države prihodke od dajatev za izpuste CO2 (za ETS kupone) in za ogljično izravnavo na meji (CBAM) namenijo za pospešeno gradnjo jedrskih elektrarn doma in za financiranje gradnje teh v Kitajski in Indiji. S tem bi največ naredile za globalno razogljičenje proizvodnje energije in za približevanje cilju vsaj 2 stopinj glede globalnega segrevanja. Ampak do tega prebliska v glavah zahodnih politikov bo minilo še ogromno časa.

___________

Nadaljujte z branjem→

Začelo se je  pred tremi meseci z objavo, da je kitajskemu proizvajalcu čipov SMIC uspelo izdelati 7nm čip, ki ga je Huawei vključil v novi pametni telefon Mate 60. No, Huawei je pravkar objavil, da je v novem prenosnem računalniku integriran 5nm čip iz SMIC. S tem tempom in razvojem lastne razvite EUV litografije bo SMIC v dveh letih prišel na raven najbolj sodobnih 3nm čipov. S tem pa postanejo kitajska podjetja neodvisna od tajvanskih čipov iz TSMC in povsem imuna na ameriške sankcije.

The US government has spent the last several years restricting China’s access to US-based technologies, which has caused no end of headaches for firms like Huawei that need cutting-edge silicon. US regulators were stunned several weeks ago when China’s SMIC began mass-producing 7nm ARM processors, and now it has apparently moved on to 5nm. Again, regulators have been caught off guard by this advancement in China’s chip manufacturing.

Huawei debuted the Mate 60 smartphone this fall, which was the first device to sport one of the new 7nm processors. The Kirin 9000S can’t stand up to the latest chips from Qualcomm or MediaTek, but it’s still a much more advanced design than anyone expected SMIC to manufacture with the hardware at its disposal.

Nadaljujte z branjem→

… če zahodne države ne bodo odobrile finančne pomoči, in to takoj…

The financial pressures facing Ukraine are immense — and relentless. The government uses all of its tax revenues to cover defence spending — amounting to about half of its public expenditure. While Ukraine has received nearly $100bn worth of weapons and military training, it also needs foreign aid to pay for the government, public services, pensions and benefits. This requires $41bn in external financing next year, according to the budget passed by parliament last month.

It was counting on $18bn from the EU, $8.5bn from the US, $5.4bn from the IMF, $1.5bn from other development banks and $1bn from the UK. Kyiv is still negotiating with other partners, such as Japan and Canada.

Although some of the required money will be paid whatever happens in Washington or Brussels, Kyiv needs cash to start flowing next month. If it fails to come through and Kyiv cannot borrow enough domestically, it may have to resort to monetary financing by the central bank, which could unleash hyperinflation and put financial stability at risk.

Nadaljujte z branjem→

Vtis je, da imajo aktualni snovalci slovenske energetske politike vizijo, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena predvsem po zaslugi zmanjšanja porabe energije v gospodarstvu oziroma odmrtja slovenske energetsko intenzivne industrije. Vsaj tako izhaja iz projekcij porabe energije v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (NEPN) in izjav nekaterih predstavnikov vlade in vodilnih svetovalcev, da bo energija v Sloveniji predraga za industrijo. Poglejmo, ali je to res in kaj bi to zaprtje industrije pomenilo za Slovenijo.

Obstoječi scenariji v noveliranem NEPN eksplicitno predvidevajo deindustrializacijo slovenskega gospodarstva s povečanjem obsega industrijske proizvodnje do leta 2050 le za 20 do 30%, medtem ko naj bi se BDP predvidoma povečal za 79%. To pomeni, da naj bi se sedanji 25-odstotni delež industrije v BDP do leta 2050 skrčil za dobro tretjino. Do krčenja naj bi prišlo pri energetsko intenzivnih panogah. Prva je bila na vrsti proizvodnja primarnega aluminija v Talumu, ki je lani zaprl primarno elektrolizo aluminija. Sledijo ostale panoge.

Nadaljujte z branjem→

Povzetek s komentarjem na Moon of Alabama. Vojaška zmaga v tej poletni ukrajinski ofenzivi je bila možna samo v računalniških simulacijah, s katerimi so se igrali v Pentagonu. Realni izid je bil absolutno predvidljiv naprej. Kaj sledi?

1. Ruski počasni vojaški valjar, ki bo počasi zmlel nepripravljene ukrajinske obrambne linije in preostanek vojaških kapacitet. Rusiji se ne mudi, lahko si vzame leta časa.
2. Tenzija med Zalužnijem in Zelenskim bo vodila bodisi do vojaškega prevrata v Ukrajini bodisi do bega Zelenskega in prevzema oblasti s strani Zalužnega (do volitev je še daleč). Odhod Zelenskega odpira možnost za mirne rešitve vojne.
3. Pogajanja z Rusijo, ki menda že potekajo (kot poroča Seymour Hersh) na ravni vojaških poveljnikov (Zalužni in Gerasimov).
4. Ameriški beg iz Ukrajine: razglasili bodo zmago, odšli in pozabili na vse skupaj. Kot običajno. Napad na Gazo je način, kako pozornost svetovne javnosti preusmeriti in jo pripraviti, da pozabi na Ukrajino.
5. Samo mir je priložnost, da se Ukrajina spet postavi na noge.

_______________

The Washington Post has produced a long, two part piece, about the failed ‘counter-offensive’ in Ukraine. It dispenses equal blame on the U.S. and British planners of the whole mess and the Ukrainian execution of it.

The bullet points from the first part:

Miscalculations, divisions marked offensive planning by U.S., Ukraine (archived)

Key elements that shaped the counteroffensive and the initial outcome include:

• Ukrainian, U.S. and British military officers held eight major tabletop war games to build a campaign plan. But Washington miscalculated the extent to which Ukraine’s forces could be transformed into a Western-style fighting force in a short period — especially without giving Kyiv air power integral to modern militaries.
• U.S. and Ukrainian officials sharply disagreed at times over strategy, tactics and timing. The Pentagon wanted the assault to begin in mid-April to prevent Russia from continuing to strengthen its lines. The Ukrainians hesitated, insisting they weren’t ready without additional weapons and training.
• U.S. military officials were confident that a mechanized frontal attack on Russian lines was feasible with the troops and weapons that Ukraine had. The simulations concluded that Kyiv’s forces, in the best case, could reach the Sea of Azov and cut off Russian troops in the south in 60 to 90 days.
• The United States advocated a focused assault along that southern axis, but Ukraine’s leadership believed its forces had to attack at three distinct points along the 600-mile front, southward toward both Melitopol and Berdyansk on the Sea of Azov and east toward the embattled city of Bakhmut.
• The U.S. intelligence community had a more downbeat view than the U.S. military, assessing that the offensive had only a 50-50 chance of success given the stout, multilayered defenses Russia had built up over the winter and spring.
• Many in Ukraine and the West underestimated Russia’s ability to rebound from battlefield disasters and exploit its perennial strengths: manpower, mines and a willingness to sacrifice lives on a scale that few other countries can countenance.
• As the expected launch of the offensive approached, Ukrainian military officials feared they would suffer catastrophic losses — while American officials believed the toll would ultimately be higher without a decisive assault.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je dobra nit Bjorna Lomborga o stroških in koristih boja proti klimatskim spremembam, ki temeljijo na dveh novih znanstvenih člankih s področja ekonomike podnebnih sprememb. Ključne poante: (1) stroški boja proti klimatskim spremembam, kot je sedaj zastavljen, so 5-krat večji od globalnih koristi: koristi naj bi znašale okrog 4,500 milijard $, stroški pa 26.8 milijard $. Drugače rečeno, za vsak vložen dolar v boj proti podnebnim spremembam bodo koristi zgolj 17 centov.

Drugič, strategija proti podnebnim spremembam prek opuščanja fosilnih goriv in neto ničelnih izpustov CO2 do leta 2050 zahteva prilagoditve predvsem v državah v razvoju, ki se zaradi tega ne bodo mogle enako energetsko intenzivno razvijati, kot so se zdaj razvite države, ki so postopoma v industrijski dobi zakuhale to godljo. Drugače rečeno, nerazvite države bodo zaradi boja proti podnebnim spremembam, kot je zastavljen danes, obsojene na energetsko revščino in nižjo gospodarsko rast in blaginjo. Nerazvitim državam se ta boj ne splača, razvojno jim škodi. Le zakaj bi aktivno sodelovale v njem?

In tretjič, treba se je domisliti bolj premišljenega načina boja proti podnebnim spremembam, ki bo prinašal neto koristi, in sicer neto koristi vsem, predvsem pa nerazvitim državam. Prehod na obnovljive vire energije sonca in vetra to prav gotovo ni (ki konec koncev ne zmanjšuje odvisnosti od fosilnih virov, saj bodo ti potrebni za proizvodnjo nadomestne električne energije in za regulacijo elektroenergetskih sistemov, s tem pa ne pride do željenega razogljičenja). Prehod, ki upošteva nizkoogljične vire, kot sta jedrska in hidro, ter ki upošteva energetsko bolj varčne in čistejše tehnologije v industrijski proizvodnji, pa prav gotovo je korak v pravi smeri. Če želimo to pospešiti, je treba na globalni ravni zagotoviti financiranje oziroma finančne programe z ugodnimi viri za države v razvoju ter neposredne investicije. Programi, ki tega ne upoštevajo, niso vredni piškavega oreha, saj so zgrajeni v oblakih iluzij.

___________

Paris climate policy will cost a sizable fraction of 21st century prosperity
Two new, explosive, peer-reviewed papers show net-zero/1.5°C :
Benefit $4.5 trillion/year
Cost $26.8 trillion/year
Total loss is $1,800 trillion over the century
We must do better

🧵 + refs

Nadaljujte z branjem→