Vtis je, da imajo aktualni snovalci slovenske energetske politike vizijo, da bo Slovenija do leta 2050 razogljičena predvsem po zaslugi zmanjšanja porabe energije v gospodarstvu oziroma odmrtja slovenske energetsko intenzivne industrije. Vsaj tako izhaja iz projekcij porabe energije v Nacionalnem energetsko podnebnem načrtu (NEPN) in izjav nekaterih predstavnikov vlade in vodilnih svetovalcev, da bo energija v Sloveniji predraga za industrijo. Poglejmo, ali je to res in kaj bi to zaprtje industrije pomenilo za Slovenijo.

Obstoječi scenariji v noveliranem NEPN eksplicitno predvidevajo deindustrializacijo slovenskega gospodarstva s povečanjem obsega industrijske proizvodnje do leta 2050 le za 20 do 30%, medtem ko naj bi se BDP predvidoma povečal za 79%. To pomeni, da naj bi se sedanji 25-odstotni delež industrije v BDP do leta 2050 skrčil za dobro tretjino. Do krčenja naj bi prišlo pri energetsko intenzivnih panogah. Prva je bila na vrsti proizvodnja primarnega aluminija v Talumu, ki je lani zaprl primarno elektrolizo aluminija. Sledijo ostale panoge.

Poraba energije (električne in toplotne ter zemeljskega plina) je v slovenskem gospodarstvu močno koncentrirana. Kar 60% do 70% vse porabljene električne in toplotne energije ter zemeljskega plina je porabljeno v šest najbolj energetsko intenzivnih panogah (kovinska, papirna, gumarska, nekovinska, kemična industrija ter industrija kovinskih izdelkov). Največ električne energije (četrtino) porabi kovinska industrija, ki porabi tudi več kot četrtino celotne porabe zemeljskega plina, sledita pa papirna in nekovinska industrija, vsaka s po eno osmino skupne porabe zemeljskega plina.

Slika 1: Pomen energetsko intenzivne industrije (2022)

Vir: SURS

Po zadnjih podatkih je v šestih energetsko intenzivnih panogah zaposleno prek 73 tisoč ljudi oziroma kar 28% vseh zaposlenih v industriji. V petih industrijah materialov (brez proizvodnje končnih kovinskih izdelkov) pa je zaposleno več kot 41 tisoč ljudi oziroma skoraj 16% vseh zaposlenih v industriji. To pomeni, da bi povečana negotovost glede oskrbe z energijo in močno povišane cene energije lahko ogrozile pomemben del slovenskega gospodarstva in delovnih mest.

Slika 2: Pomen energetsko intenzivne industrije

Vir: SURS

Če se komu zdi, da zaprtje te energetsko intenzivne industrije ni tako huda reč (saj vendar zapiramo umazane industrije!), naj pove, kako in s čim bo nadomestil teh 70 tisoč delovnih mest.

Nerodno pri zapiranju »umazane« in »energetsko potratne« industrije pa je, da gre za industrije materialov. Torej da so te industrije pomembne predvsem iz vidika zagotavljanja ključnih inputov za druge dejavnosti. Zaustavitev ali zmanjšanje dejavnosti teh panog bi posledično pomenila zaustavitev ali bistveno ohromitev delovanja večine drugih gospodarskih dejavnosti. Ostale gospodarske panoge bi morale začeti uvažati te ključne inpute. Vendar od kod?

Celotna Evropska unija je v podobnem energetskem krču, ki si ga je po eni strani zakuhala z zelo ambicioznimi podnebnimi cilji, ki v primeru naslonitve na obnovljive vire vetra in sonca prinašajo prohibitivno visoke cene električne energije. Po drugi strani si ga je zakuhala s slabo premišljenim odzivom na ukrajinsko vojno, kjer se je prek prepovedi uvoza ruskega plina kaznovala z nekajkrat višjimi cenami plina – zemeljskega in utekočinjenega. Evropa torej ne bo dobra lokacija za proizvodnjo teh ključnih materialov in jih bo treba uvažati iz držav s cenejšo energijo. (Slovenija je sicer glede cen električne energije za podjetja v spodnji polovici EU držav in ima bolj ugodne pogoje od njenih konkurentov v srednji Evropi).

Slika 3: Cene električne energije za podjetja, 2022 (cent/kWh)

Vir: Statista

S tem pa pridemo do zanimivega paradoksa, ki se ga najbolj »zeleni« pristaši zapiranja »umazane« industrije ne zavedajo, je pa empirično dejstvo. Če zapremo domače industrije materialov, v katerih se uporablja sodobna energetsko in emisijsko varčna tehnologija in začnemo te materiale kupovati v »tretjih državah«, denimo v Kitajski, kjer je tehnologija manj čista in tudi proizvodnja energije bolj umazana, dejansko dosežemo nasprotno od našega primarnega cilja – globalni izpusti CO2 in drugih toplogrednih plinov se zaradi tega povečajo in ne zmanjšajo. Tipičen primer je letošnji uvoz primarnega aluminija, ki ga v Talumu potrebujejo za primeševanje recikliranemu aluminiju. Ta uvoženi aluminij iz Kitajske ima petkrat večji ogljični odtis, kot če bi ga v Talumu sami proizvajali z elektrolizo.

Pridemo pa še do enega, tokrat strateško-političnega paradoksa. Evropska komisija je razglasila, da želi doseči strateško avtonomijio glede nekaterih ključnih tehnologij in materialov. Predsednica EK je pompozno izjavila “Poskrbimo, da bo prihodnost naše industrije ustvarjena v Evropi” in napovedala spodbude za investicije v arzličnih programih. No, ko je EK naredila pregled strukture trga pri teh tehnologijah in materialih in ugotovila, da Kitajska povsod prednjači. Kako bo Evropa avtonomna pri proizvodnji solarnih panelov, ki so ključ do evropske »zelene prihodnosti« in ki jih trenutno skoraj 90% uvozimo iz Kitajske, če pa zaradi predrage energije nimamo niti domače proizvodnje aluminija za okvirje teh panelov?

Ohranitev evropske in slovenske industrije in njihov razvoj je torej temeljni kamen evropske strateške avtonomije. Torej moramo nehati javkati, da je in bo energija v Sloveniji predraga, da bi si lahko privoščili energetsko intenzivne industrije, in se namesto tega vprašati, na kakšen način in s katerimi ukrepi bomo dosegli konkurenčne cene energije. Francija to počne tako, da francoski industriji omogoča nakup električne (jedrske) energije blizu proizvodne cene (letos poleti je bil dosežen nov sporazum med francosko vlado in EDF, katerega namen je stabilizirati cene električne energije družbe EDF za potrošnike in podjetja na povprečno 70 evrov na megavatno uro (MWh) v 15 letih od leta 2026, po izteku trenutnih reguliranih cen). Nemčija je prav tako omejila cene električne energije za svojo industrijo, vendar to zaradi drage nemške “obnovljive” elektrike v primerjavi s poceni jedrsko v Franciji pomeni trajno visoke javne stroške za subvencije.

V Sloveniji moramo zagotoviti trajno nizke cene električne energije, torej z izgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem in izgradnjo hidroelektran na srednji Savi in Muri. S tem bomo istočasno zagotovili tudi poceni energijo za proizvodnjo vodika, s katerim bomo zamenjali zemeljski plin v industriji.

Na ta način smo z eno potezo dosegli tri cilje: dovolj energije po konkurenčnih cenah, razogljičenje proizvodnje energije in industrije in ohranitev in razvoj industrij strateških materialov.

__________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

---