Kateri izmed štirih scenarijev spodaj se vam zdi najbolj realističen? Meni noben. Vendar tudi najbolj mili scenarij, to je zamrznitev tega konflikta in status quo napetosti na Bližnjem vzhodu, pomeni ohranjanje velike negotovosti, visoko raven cen energije in nizko rast ali blago recesijo v Evropi. Potem pa pridejo še kolone beguncev in posledična politična polarizacija ter politični zasuk močno v desno ali celo skrajno desno.

Hamas’s barbaric massacre of at least 1,400 Israelis on October 7, and Israel’s subsequent military campaign in Gaza to eradicate the group, has introduced four geopolitical scenarios bearing on the global economy and markets. As is often the case with such shocks, optimism may prove misguided.

In the first scenario, the war remains mostly confined to Gaza, with no regional escalation beyond the small-scale skirmishes with Iranian proxies in countries neighboring Israel; indeed, most players now prefer to avoid a regional escalation. The Israel Defense Forces’ Gaza campaign significantly erodes Hamas, leaving a high civilian casualty toll, and the unstable geopolitical status quo survives. Having lost all support, Israeli Prime Minister Binyamin Netanyahu leaves office, but Israeli public sentiment remains hardened against accepting a two-state solution. Accordingly, the Palestinian issue festers; normalization of diplomatic relations with Saudi Arabia is frozen; Iran remains a destabilizing force in the region; and the United States continues to worry about the next flare-up.

The economic and market implications of this scenario are mild. The current modest rise in oil prices would recede, because there will have been no shock to regional production and exports from the Gulf. Though the US could try to interdict Iranian oil exports to punish it for its destabilizing role in the region, it is unlikely to pursue such an escalatory measure. Iran’s economy would continue to stagnate under existing sanctions, deepening its dependence on close ties with China and Russia.

Nadaljujte z branjem→

Ta članek je bil napisan pred 20 meseci, 6. marca lani (2022), dva dni za tem, ko so iz Nata sporočili, da ne bodo zaprli zračnega prostora nad Ukrajino (beri: da se Natove sile ne bodo aktivno vključile v vojno z Rusijo). Takrat so se opcije za Ukrajino povsem spremenile. In tudi za EU. Edina smiselna opcija je postala doseči čim prej mirovni sporazum z Rusijo, preden bo dolgotrajna vojna naredila še bistveno bolj dolgotrajno škodo. Za Ukrajino in za EU.

Naj mi kdo pove, če sem se v čem bistveno zmotil. In če se je zmotil Marko Golob v komentarju pod mojim člankom.

_______________

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Nadaljujte z branjem→

Nedavne stoječe ovacije v kanadskem parlamentu nekdanjemu pripadniku SS enot v Ukrajini, ker se je boril proti Rusiji / Sovjetski zvezi, so ponovno odprle zanimivo vprašanje glede dejanskih vrednot v zahodnih državah in zgodovinskega revizionizma. Vprašanje, zakaj so v zahodnih državah – ne danes, ampak že pred 90 leti – videli v nacizmu bistveno manjše zlo kot v Rusiji.

Da je to res, je treba samo pogledati v zgodovinske učbenike. Zgolj dva primera, vezana na Churchilla.

Prvič, Churchillovo simpatiziranje s Hitlerjem:

Churchill on Hitler in 1935: Those who have met Herr Hitler face to face in public business or on social terms, have found a highly competent, cool, well-informed functionary with an agreeable manner, a disarming smile, and few have been unaffected by a subtle personal magnetism” (Ian Kershaw, Hitler, vol. 1, p. 754, fn).

“Lloyd George, in whose jumps and sensations there is often a glimmer of shrewd penetration, warned the House of Commons in November 1934 against condemning fascist Germany, which, according to his words, was destined to be the most reliable bulwark against Communism in Europe: “We shall yet greet her as our friend”. (Trotsky, Revolution Betrayed, p. 149)

Vir: Branko Milanović

Drugič, Churchillov načrt za napad na Sovjetsko zvezo:

Nadaljujte z branjem→

In v teh naseljih individualnih hiš in stanovanjskih zgradb so se skrivali Hamasovci. 1,700,000 Hamasovcev je bilo treba pregnati iz teh hiš in stanovanjskih zgradb. Tako, da jih zravnajo z zemljo. In njihove bolnišnice in cerkve tudi. Vse.

Leta 2019 je z Evropskim zelenim dogovorom nova evropska komisija močno zaostrila podnebne cilje z namenom prispevanja k omilitvi podnebnih sprememb. Toda problem te zaostritve je, da ima sicer lahko lokalno pozitivne učinke glede razogljičenja v Evropi, globalno pa še pospešuje emisije CO2.

Evropsko politiko glede razogljičenja lahko najbolj plastično opišemo kot primer človeka, ki se svojih smeti znebi tako, da jih čez ograjo vrže sosedu. Prva oseba se je sicer znebila smeti in je lahko zadovoljna s tem, toda neto učinek glede smeti je načeloma enak nič. Vendar je situacija glede smeti še malce bolj kompleksna: prva oseba bi lahko smeti dala v kontejner, s čomer bi poskrbela za kontrolirano razgradno smeti, medtem ko sosed lahko te smeti pusti ležati ali jih odpelje na divjo deponijo nekam v gozd.

In približno takšna je situacija glede evropske ambiciozne politike glede razogljičenja.

Nadaljujte z branjem→

Nemčija je z najbolj neumno možno energetsko politiko in posledičnim zvišanjem cen električne energije v zadnjih dveh desetletjih sprožila trend uničevanja energetsko intenzivnih podjetij, kar se med drugim kaže v padajočem indeksu obsega proizvodnje teh panog od leta 2018 naprej. Vendar nemške vlade po drugi strani prizadetim panogam pomagajo (1) s subvencijami glede cene električne energije (za razliko od Slovenije so v Nemčiji cene elektrike za gospodarstvo nižje od tistih za gospodinjstva) in (2) s subvencijami za energetsko in ogljično prestrukturiranje gospodarstva. Pri nas teh ukrepov v praksi ni. Poskušajte dobiti državno subvencijo za projekt prestrukturiranja podjetja, ki bo prinesel znižanje porabe energije in znižanje izpustov CO2. Vso srečo!

“Wherever you see cactus, know there was a Palestinian village in that place”. That’s what they tell you if you ever visit the West Bank. Israel has been removing, bulldozing, erasing villages and cities for decades to terraform the land. But the problem is, Cactus keeps growing back. No matter how they try to destroy the land and the soil and build their settlements, cactus keep coming back.

A friend of mine just came back from there carrying a gift for me: Locally squeezed olive oil from a her village in the West Bank. “Forget the commercial stuff you buy from stores. We squeeze oil in our own villages.”

They squeeze the olives on the stone mills, use clean dedicated straw bags to squeeze it on the extruding machines. Same process that has been done for 100, 200, 400 maybe 600 years. As old as these trees. You take a product of the land, squeeze it to its limits and you get that pure green gold.

A healing potion of life.

“Just put some oil” is the answer for everything in Palestine. Hungry ? Add oil. A bit sick ? Rub oil. Want to feel better about the world? Oil as old as the earth is there for you. They are not just olive trees. They are family. They are there to feed you, heal you and take care of you.

How can you uproot a member of the family and call this land yours? I have no idea. The trees don’t agree with that. And cactus definitely don’t agree with that. Maybe we got it all wrong! Maybe olive trees are not just an extension of Palestinian heritage. Maybe, Palestinians themselves are an extension of the land. They are like the trees. You can beat them, you can pressure them, you can squeeze them and push them beyond any human limits. But they don’t die. Like crushed olives that produce green gold. And from death, a million lives will be born. And their pain will eventually be the healing potion for all of us.

And if you try to uproot them, they won’t go away. You think they will. But they come back. Like cactus. To defy you, to stand up for you, take your abuse and prick you back. They are there, to stay. Forever.

Vir: Bassem Youssef

Z vojno v Izraelu je Ukrajina izgubila na pomenu za ZDA, ker je za ZDA Bližnji vzhod trenutno bolj pomemben od Ukrajine (glejte spodnjo zelo plastično ilustracijo)…

… in ker bi se se ameriška politična elita rada znebila mlinskega kamna svoje vpletenosti v poraz v Ukrajini. Ocena je enotna, da Ukrajina v tej vojni ne more zmagati proti Rusiji, zato je nadaljevanje obsežnega vojaškega financiranja Ukrajine izgubilo smisel. Vojna v Izraelu je ZDA ponudila dokaj eleganten izhod iz zanjo neprijetne situacije. In zaradi tega iskanja izhoda ameriško vodstvo (ter njegove medijske izpostave) daje signale ukrajinskemu vodstvu, da se začne s pogajanji. Brez obsežnega financiranja se bo ukrajinska država sesedla. Pa ne samo vojaška pripravljenost na fronti, pač pa ukrajinski proračun, ki se ne more zapreti brez tuje finančne pomoči. In sesula se je notranja enotnost v Ukrajini, zdi se, da samo še Zelenski podpira nadaljevanje vojne, medtem ko vojaško vodstvo in večina establishmenta bolj realistično ocenjuje situacijo. Spodaj je dober članek na to temo.

Nadaljujte z branjem→

Še en izjemni intervju Dominiqua de Villepina, nekdanjega predsednika vlade Francije, ki izjemno natančno opredeli suicidalno napačnost Netanyahujevega bombardiranja civilnega prebivalstva v Gazi in opredeli edino trajno, politično rešitev vojne v Izraelu. In zdi se, da bo po tej vojni Izrael manjši, kot je bil pred njo, če si bo želel imeti mir in varnost.

The Israeli government, Benjamin Netanyahu, failed on October 7th and failed doubly. Firstly, in its ability to ensure the protection of the Israeli people by allowing massacres that are an abomination to occur. He bears direct responsibility for what happened. And his second failure is having encouraged a policy of occupation and colonization, which continues at this moment in the West Bank and constitutes another threat to Israel if a second front in the West Bank were to open.

Force does not ensure the security of a people! This is what all Israelis must understand today. And what is important is that since October 7th, the Israeli government’s choice has been to escalate the use of force. You know, neither force nor vengeance ensures peace and security. What ensures peace and security is justice! And justice is not being served today.

The rationale of the Israeli government for the bombings happening today is flawed, and the whole international community can see it. The principle is: “we target terrorists, and unfortunately, there are also civilian populations,” what is euphemistically called in military language “collateral damage.” It must be understood that this collateral damage is not accidental. That is to say, it is perfectly predictable and fully accepted.

Nadaljujte z branjem→