Ta članek je bil napisan pred 20 meseci, 6. marca lani (2022), dva dni za tem, ko so iz Nata sporočili, da ne bodo zaprli zračnega prostora nad Ukrajino (beri: da se Natove sile ne bodo aktivno vključile v vojno z Rusijo). Takrat so se opcije za Ukrajino povsem spremenile. In tudi za EU. Edina smiselna opcija je postala doseči čim prej mirovni sporazum z Rusijo, preden bo dolgotrajna vojna naredila še bistveno bolj dolgotrajno škodo. Za Ukrajino in za EU.

Naj mi kdo pove, če sem se v čem bistveno zmotil. In če se je zmotil Marko Golob v komentarju pod mojim člankom.

_______________

V razmislek.

Nekatera glavna dejstva so sicer ostala enaka:

(1) Rusija je napadla suvereno državo Ukrajino, da bi ji preprečila suvereno odločitev, s katerimi državami se želi vojaško povezovati. Za to agresijo ni opravičila.

(2) To agresijo so posredno sprovocirale ZDA z opogumljanjem Ukrajine (in Gruzije), da se bo vključila v zvezo NATO (od deklaracije NATO v Bukarešti, 2008 naprej) (na nevarnost tega so opozarjali mnogi zunanjepolitični strategi od Kissingerja, Kennana do Brzezinskega), s čimer so ZDA odstopile od svoje dolgoletne zunanjepolitične usmeritve (ki je predvidevala podobno nevtralnost Ukrajine kot Finske) in kar je Rusija označila kot absolutno nesprejemljivo zanjo ter na vse poskuse agresivno reagirala (agresija na Gruzijo 2008, aneksacija Krima 2014). Preprost test zgornje teze je v vprašanju, če bi Rusija izvršila invazijo na Ukrajino, če ne bilo deklaracije NATO v Bukarešti in če ne bi ZDA pošiljale signalov Ukrajini, da so ji vrata v NATO odprta. (*) Seveda pa, tudi če so ZDA sprovocirale Rusijo, to nikakor ne opravičuje ruske invazije.

(3) Ukrajina se sama in brez vojaškega posredovanja članic NATO kratkoročno ne more uspešno ubraniti pred agresijo druge najmočnejše armade na svetu.(Drugo vprašanje je, če lahko Rusija dolgoročno drži Ukrajino pod okupacijo)

(4) Gospodarske sankcije, ki so jih uvedle zahodne države, so sicer najostrejše sankcije v zgodovini in lahko dolgoročno močno oslabijo rusko gospodarstvo in obubožajo rusko prebivalstvo. Vendar sankcije delujejo dolgoročno, medtem ko kratkoročno nimajo neposrednega vpliva na rusko invazijo in je ne morejo zaustaviti.

Kaj se je spremenilo: Sprememba je petkova odločitev zavezništva NATO, ko so zaveznice zavrnile zahtevo Ukrajine za uvedbo prepovedi letov nad Ukrajino in je bilo objavljeno sporočilo ukrajinskemu vodstvu, da se v rusko posredovanje v Ukrajini zavezništvo neposredno vojaško ne bo vmešavalo (ne v zraku in ne na ukrajinskih tleh). (to je bilo sicer omenjeno že ob začetku ruske agresije in je bilo logično zaradi tveganja jedrskega spopada, vendar je bila formalna odločitev sprejeta in ukrajinsko upanje formalno ugasnjeno prejšnji petek). Čeprav zveni grobo, so s tem članice zavezništva dale Rusiji zeleno luč, da dokonča svoje vojaško posredovanje v Ukrajini in ji sporočile, da je pri tem vojaško ne bodo ovirale.

Ta sprememba pa povsem spremeni opcije za Ukrajino in Evropo. Nastopi politični realizem.

Opcije za Ukrajino

Če Ukrajina v tej ruski agresiji ne more računati na vojaško pomoč zaveznic NATO in če se sama ne more uspešno ubraniti pred rusko agresijo, je zanjo aktualno vprašanje, ali morajo Ukrajinci še naprej krvaveti in trpeti opustošenje za ameriške interese (ki si želi članstva Ukrajine v NATO). Efektivno ima ukrajinsko vodstvo, ki ne more računati na tujo vojaško pomoč, na voljo le dve kratkoročni opciji:

(A) da se takoj preda, pristane na Putinove zahteve in tako reši nekaj tisoč nedolžnih življenj ter infrastrukturo?, ali

(B) da se golih rok brani pred tanki in raketami, žrtvuje nekaj tisoč nedolžnih življenj in porušeno infrastrukturo ter nato pristane na Putinove zahteve?

V luči nove situacije bo ukrajinsko vodstvo moralo sprejeti odločitev, ki bo v danih okoliščinah optimalna za njeno državo. To pa pomeni:

1. najprej mirovni sporazum Ukrajina – Rusija,
2. Ukrajina obdrži suverenost, obe regiji (Lugansk in Donetsk) dobita avtonomijo, Krim pa neodvisnost,
   
3. Ukrajina postane članica EU,
4. Ukrajina ostane nevtralna država.

Ukrajina s tem zmanjša žrtve in materialno uničenje, pridobi mir ter pridobi članstvo v EU, za kar si je tako prizadevala in kar je zanjo efektivno veliko bolj pomembno kot članstvo v NATO.

Opcije za EU

Celotne stroške sedanje agresije na Ukrajino in povračilnih sankcij nosijo prebivalci Ukrajine ter prebivalci evropskih držav in evropsko gospodarstvo. Zaradi ruskega posredovanja bodo Evropejci deležni višjih cen energentov in hrane, prišlo bo do povečanja inflacije in zaradi sankcij ter nestabilnosti lahko evropsko gospodarstvo zapade v stagnacijo (stagflacija na vidiku). Stroške sankcij bodo nosila predvsem evropska podjetja, ki ne bodo smela poslovati z Rusijo. Če sankcije ostanejo v veljavi na dolgi rok (kot pri Iranu), bodo stroški za Evropo enormni. K temu pa prištejmo še povečane izdatke za oboroževanje, ki bi jih zahtevala vojna ali politična nestabilnost na zunanjih evropskih mejah.

Rusijo je seveda treba kaznovati za njeno agresijo na Ukrajino. Vendar pa, če se države EU ne želijo vojaško vplesti ukrajinski spor, preostane le to, da Rusija trajneje ostane prisotna v Ukrajini, s tem pa tudi veljavnost sankcij in navedeni ogromni stroški povezani s tem. Slednje ni v interesu EU, v njenem interesu je:

1. da se vojaško posredovanje Rusije v Ukrajini čimprej konča,
2. da se čimprej sklene mirovni sporazum med Ukrajino in Rusijo,
3. da Ukrajina postane članica EU,
4. da EU sklene prostotrgovinski sporazum z Rusijo, in
5. da EU ustanovi in okrepi lastno vojaško zavezništvo, pri čemer pa Ukrajina ostane nevtralna.

Države EU s tem pridobijo dolgoročnejšo stabilnost v regiji, znižanje cen energentov in hrane ter lažji dostop na ukrajinski in ruski trg.

Če do takšne hitre mirne rešitve ne pride in če bo Rusija trajno zavzela Ukrajino, zaradi česar bodo tudi gospodarske sankcije proti Rusiji ostale dolgoročno v veljavi, bodo države EU ob povečani politični nestabilnosti v regiji utrpele dolgoročno veliko škodo.

Mir je edina dobra rešitev. In “make trade, not war” edina trajna win – win situacija.

Zavedam se, da se mnogim, ki so tako ogorčeni nad rusko invazijo v Ukrajini kot jaz, lahko zdijo zgornje opcije bogokletne ali vsaj – v tem trenutku – (še) nespodobne. Vendar pa naj pomislijo na to, kaj so alternative temu? Vojna in dolgoročna nestabilnost v regiji ter dolgoročna veljavnost sankcij, ki preprečuje gospodarsko sodelovanje in škoduje vsem, prav gotovo ne.

__________

* Gre za tezo, ki jo najbolj izrazito zagovarja profesor John Mearsheimer (tukaj in tukaj). Ne smemo pa zanemariti tudi želje po vstopu v NATO na strani posameznih vzhodnoevropskih držav, kar zagovarja njegov oponent profesor Paul Poast.