Michael von der Schulenburg

With the ending of the division of Europe, we will strive for a new quality in our security relations while fully respecting each other’s freedom of choice in that respect. Security is indivisible, and the security of every participating state is inseparably linked to that of all the others. We therefore pledge to cooperate in strengthening confidence and security among us and in promoting arms control and disarmament.

(Charter of Paris for a New Europe November 21, 1990)

The madness of war reigns again in Europe. The delusion that only weapons provide security is once again in high season among politicians, think tanks, and the media across Europe. It has become acceptable once again in Europe that human sacrifices are being offered at the altar of alleged decisive battles. As if we had learned nothing from the past, the Ukrainian counter-offensive is now supposed to become such a decisive battle that it should bring a military solution to what we could not or did not want to achieve politically. In doing so, we Europeans are leaving the future of Ukraine and Europe, and perhaps even that of the world, to the unpredictability, fury, and brutality of the battlefield. And all of this, although it remains completely unclear what “solution” could be expected through the present intensification of the war, will certainly not bring peace to Europe.

This war has increasingly become a war between Russia and NATO, with nuclear weapons playing a decisive role in military calculations. No one can say where the red lines would be in such a “decisive battle,” beyond which there could be a nuclear escalation. By ignoring this and continuing all-out war efforts, we are exposing not only ourselves but all of humanity to incalculable danger in a conflict that could have been resolved diplomatically.

Nadaljujte z branjem→

Konec junija je vlada Republike Slovenije potrdila osnutek posodobljenega nacionalnega energetsko podnebnega načrta (NEPN) in ga ocenila kot primernega za posredovanje Evropski komisiji. Problem tudi posodobljenega NEPN je, da je – z eno besedo – pravljičen. Glede oskrbe z električno energijo temelji na dveh scenarijih, ki sta tako glede zanesljivosti in avtonomnosti oskrbe z električno energijo in cen energije ter glede ciljev razogljičenja povsem nerealistična in nevzdržna.

Scenarij popolnega prehoda na obnovljive vire energije (scenarij 100% OVE) ni vzdržen ne iz energetskega (ne zadostuje predvidenim potrebam po električni energiji) in ne iz podnebnega vidika (zaradi zamenjave premoga s plinom kot večinskim nadomestnim virom za proizvodnjo nadomestnih količin električne energije po zaprtju TEŠ ne prinaša razogljičenja proizvodnje električne energije). Prav tako pa ni vzdržen iz ekonomskega vidika, saj prinaša bistveno višje cene električne energije od bolj razumnih strateških konceptov razvoja slovenske energetike do leta 2050.

Nadaljujte z branjem→

Pri kvazi ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) oziroma preoblikovanju v obvezno gre za vrhunski nateg menedžerskega sloja vladne ekipe. Iz zahteve levičarjev, da ni pravično, da vsi – ne glede na dohodek – plačujemo enak prispevek DZZ (35 evrov mesečno), se je izcimilo, da bodo tisti, ki imajo najvišje dohodke, plačevali samo polovico tega zneska, tisti z nižjimi dohodki pa celotnega (ker se plačilo zdravstvenega zavarovanja šteje kot neke vrste davčna olajšava). In pri tem bo v zdravstveni blagajni zmanjkalo 100 mio evrov glede na predhodno ureditev.

Drugače rečeno, 50-milijonski “dobiček” zavarovalnic (stroški poslovanja + poslovni presežek si bodo po novem namesto zavarovalnic med seboj razdelili tisti z višjimi dohodki. In še več, razdelili si bodo celo dvakrat toliko “dobička” kot zavarovalnice doslej. Pa recite, da se Golobovim menedžerjem v vladi ni posrečilo vrhunsko nategniti levičarjev! Superhik reforma zdravstvenega zavarovanja. No, če ste pričakovali kaj drugega, ste bili itak naivni.

Najbogatejši bi plačali samo pol

Tisti v najnižjem dohodninskem razredu, ki je obdavčen 16-odstotno, bo torej ob upoštevanju vpliva na dohodnino dejansko plačal 29,4 evra obveznega zdravstvenega prispevka na mesec, tisti v najvišjem, kjer je obdavčitev 50-odstotna, pa samo 17,5 evra mesečno, nam je potrdilo več strokovnjakov. Pri tem je pomembno tudi, da mnogi z najnižjimi dohodki dohodnine sploh ne plačujejo. Zanje bi torej obvezni zdravstveni prispevek znašal 35 evrov mesečno ne glede na upoštevanje pri dohodninski osnovi.

Vse skupaj pa bi seveda pomenilo tudi, da bo državni proračun iz naslova dohodnine prejel manj. Izpad iz tega naslova bo, po informacijah N1 tudi po ocenah ministrstva za finance, znašal okoli 100 milijonov evrov letno.

Vir: N1

Tale karikatura po moje najbolje kaže na to, kako so ZDA izigrale Ukrajino. Le da bi namesto Zelenskega morali dati figuro krvavečega ukrajinskega naroda. Kajti Zelenski in njegova klika si je v času te vojne bogato opomogla, ukrajinski narod pa je izgubil tako sedanjost kot prihodnost.

Vse zaradi ameriških strateških igric, ki so se sfižile.

“To be an enemy of the US is dangerous, but to be a friend is fatal“ (Henry Kissinger)

Vir: twitter

Newsweek je objavil dolg “preiskovalni” članek o vlogi ameriške obveščevalno varnostne službe CIA v vojni v Ukrajini. Vloga CIE v tej vojni kot glavnega organizatorja vseh ameriških aktivnosti sama po sebi ni nič novega, CIA pač to počne, odkar je bila ustanovljena. Pripravlja, organizira in menedžira prirejanja volitev v drugih državah, medijske kampanje, javne proteste proti zakonito postavljenim vladam, sabotaže in državne prevrate, kadar prej našteti pristopi ne dajo rezultatov. Bolj zanimivo je, zakaj je bil ta članek objavljen in zakaj prav zdaj. In glavna špekulacija seveda je, kot boste lahko videli po branju članka, da sta timing in vsebina članka namenjena temu, da ZDA “vržejo Zelenskega pod avtobus“.

Zgodba, ki jo poskuša prodati članek, je, da sta ZDA in Rusija nekaj mesecev pred ruskim napadom prek direktorja CIE Williama Burnsa dosegli načelni dogovor o tem, kako daleč bosta šli s svojimi aktivnostmi (postavili sta si t.i. rdeče črte glede angažmaja obeh na ukrajinskih tleh in glede preprečevanja eskalacije vojne izven ukrajinskih meja). Med drugim naj bi tihi dogovor predvideval, da ZDA ne bodo dovolile ukrajinskim organom, da izvajajo aktivnosti izven ukrajinskih meja (potopitev ruske vojaške ladje, miniranje Severnega toka, napad na most na Krim, napad na Moskvo, pobijanje ruskih subjektov v Rusiji), ki pa se ga ukrajinske oblasti niso povsem držale. Zelenski naj bi se kot mednarodni promotor vojne izkazal kot še preveč dober, Rusija pa v prvem letu vojne premalo uspešna, zato naj bi ZDA postopoma prekoračevale omejitve, ki so si jih zadale glede pošiljanja različnih vrst orožja v Ukrajino.

No, zdaj, ko je ruska vojska vzpostavila popolno premoč in ko bo postopoma krenila proti Kijevu, in zdaj, ko je Zelenski postal preveč agresiven glede zahtevanja novega, ofenzivnega orožja ter da se Ukrajino takoj sprejme v NATO, je očitno napočil čas, da se ga ZDA odkrižajo. Da se distancirajo od njega in mu pri tem naprtijo tudi stvari, ki jih ni ne naročil in ne vedel zanje. Pač, izrabile so ga, in zdaj, ko s svojim načrtom oslabitve Rusije niso uspele in klovna Zelenskega več ne rabijo, ga bodo vrgle pod avtobus. Na žalost so ZDA v tem procesu žrtvovale celo državo, sedanjost in prihodnost ukrajinskega naroda. In nikomur v ameriški administraciji se zaradi tega ne bo milo storilo pri srcu.

___________

Nadaljujte z branjem→

Marko Golob

V glavni vlogi : Jevgenij Prigožin,

Stranska vloga: Aleksander Lukašenko ala “Luka”

Statisti: pripadniki PMC Wagner

Režiser in glavni soigralec: Vladimir Putin

__________

Pred dnevi sem na Telegramu (Slavyangrad, Intel Slava Z) zasledil naslednjo novico (v prostem prevodu):

“Viri v stiku z “Wagnerjem, so nakazali, da je glavni del privatne vojne koropracije lociran na teritoriju 465 raketne brigade operativno taktičnih raket vojske Belorusije v Mogilevski regiji”.

Vam to kaj pove? Saj vsi vemo, da se je Wagner “umaknil” v Belorusijo. “So what”, bi rekel naš bivši predsednik Borut Pahor! No, ni čisto tako.

Wagner je stacioniran na območju enot, ki upravljajo z ruskimi Iskanderji “state of the art” kvazibalističnimi raketami z dometom do 500 km (Zahod sumi, da bistveno več), ki jih je Rusija v zadnjem času začela opremljati s taktičnimi jedrskimi bojnimi glavami. Kako to, da umestiš “kriminalce” “upornike” in “izdajalce” iz vrst Wagnerja zraven ruskih jedrskih bojnih glav?

Nadaljujte z branjem→

Samo preberite spodnji odličen komentar Matthewa Blackburna, počasi premeljite v mislih in si čez nekaj dni zastavite naslovno vprašanje. Čas je, da v Evropi zelo resno ponovno ocenimo posledice dolge vojne v Ukrajini, namesto da slepo korakamo za Washingtonom v prihodnost nestabilnosti, večne vojne, zatona in nemoči.

For over 15 months, Western leaders have insisted Ukraine’s victory is written in the stars. There are constant reminders of the high stakes: Ukraine defeating Russia is Europe’s guarantee of a peaceful and prosperous future. Volodymyr Zelensky claims that Ukraine is protecting the continent from “the most anti-European force of the modern world.” According to the dominant binary interpretation of the conflict, the alternative to Ukrainian victory is a sordid capitulation to Russian aggression that would drag Europe into a new dark age.

This Manichean vision of present and future is sustained by “war optimism” — the insistence that Russia is on the road to economic, political, and military collapse; and the bright future will come. Recent statements at the G7 in Tokyo and by Secretary of State Antony Blinken in Helsinki show little change: negotiations are still rejected, more weaponry is promised, and assurances are made about final victory. The recent abortive mutiny of mercenary maverick Yevgeny Prigozhin will shore up the narrative of Russia as a fragile state barely holding it together.  

Behind the scenes, however, there must be concerns. Russia has not been broken economically, and for all the noise around the Prigozhin incident, no serious political fragmentation occurred, and the regime held firm. Partial mobilization has stabilized Russian defenses, and the Russian army has successfully adapted its anti-drone, infantry and artillery tactics. Russia retains an advantage in artillery production as NATO countries struggle to ramp up military-industrial capacity. The successful expansion and reorganization of the Russian army is part of the reason Prigozhin’s Wagner Group is no longer needed; the regular Russian army has been quite capable of coping with the Ukrainian counter-offensive without them.

Nadaljujte z branjem→

Kot sem zapisal že po prvih dneh ukrajinske ofenzive, je tisti, ki je ukrajinske sile poslal v samomorilsko ofenzivo, Ukrajini naredil usodno medvedjo uslugo – obsodil jo je na konec. Ukrajinska ofenziva že pred začetkom brez premoči v zraku ni imela niti teoretičnih možnosti za uspeh, kar so zahodni analitiki vedeli. Po dobrih štirih tednih te ofenzive, po uničenih  700+ oklepnih vozilih ter pobiti tretjini armade, ki je bila namenjena za to ofenzivo, je to dejstvo na žalost samo še zapečateno s krvjo. Ukrajinska ofenziva je čisti samomor. Kot da bi se celotna armada postavila na vrh skalnega previsa in se na ukaz vrgla v prepad.

Absolutno ni jasno, zakaj nekdo sili Ukrajince v ta samomor. Ta nekdo namreč, paradoksalno ali zavestno, dela vse, da pomaga Rusiji ne samo zmagati to vojno, ampak Ukrajino zbrisati z zemljevida. Kajti s tem, ko ukrajinske sile dan za dnem sili v samomorilske akcije, v katerih dnevno umre v povprečju 500 mladih ukrajinskih fantov, bo uničil celotno tretjo ukrajinsko armado. In ukrajinsko vodstvo ne bo imelo več zadostnih sil, ko bo nato ruska vojska prešla v ofenzivo – iz juga, vzhoda in iz severja (Belorusije). Kajti natanko to se bo zgodilo. Kot je Putin napovedal pred dvema tednoma v Sankt Petersburgu, bo rusko vodstvo sledilo poteku ukrajinske ofenzive in analiziralo stanje ter se nato odločilo za nadaljnje korake. V praksi to pomeni, da bodo ruske sile počakale, da se ukrajinska tretja armada iztroši na postavljenih neprebojnih ruskih frontnih linijah in ko bo popolnoma zdesetkana, bodo ruske sile krenile v svojo ofenzivo.

Spodaj je dober intervju z Johnom Mearsheimerjem, ki zelo jasno pove, zakaj Ukrajina nima niti teoretičnih možnosti za zmago. Nobena nova oprema (od lovcev F-16 do raket srednjega dosega) Ukrajini ne more pomagati. In nobena ameriška vojno-hujskaška propaganda, pa naj bo še tako masovno razširjena po vseh glavnih zahodnih medijih, ne more preglasiti očitnega – v tej vojni izčrpavanja Ukrajina niti teoretično ne more zmagati. In zahodne države, tudi če se neposredno angažirajo s svojimi silami v Ukrajini, ji pri preprečitvi poraza ne morejo pomagati. Ker nimajo več dovolj lastnega orožja (ker so vojaška skladišča izpraznjena, vsa zahodna vojaška industrija pa ni sposobna v enem letu proizvesti toliko streliva, kot ga ruska vojska porabi v dveh tednih), ker se je ruska vojaška tehnika izkazala kot superiorna in ker je Rusija absolutna jedrska velesila, ki ima povrhu še nadzvočne rakete kot nosilce jedrskih konic, proti katerim zahodne države nimajo obrambe.

Edina rešitev za Ukrajino, da je ostane vsaj še zahodna polovica, so mirovna pogajanja. Problem pa je, da se Putin zaveda ruske premoči in da je nihče ne more zaustaviti. Problem je, da ga v tej situaciji nihče ne more spraviti za pogajalsko mizo.

Najbolj depresivno je vedeti, kaj se bo zgodilo (in kar vemo že od 5. marca lani), pa ne moreš narediti nič, da bi to preprečil, ker tisti, ki bi to lahko preprečili, tega ne želijo narediti.

Nadaljujte z branjem→