Tega, v katero smer se bo razvila globalizacija, seveda nihče nima dobrega odgovora. Vsi zgolj opazujejo sedanje dogajanje in postavljajo hipoteze.Eni strašijo z deglobalizacijo, drugi zagotavljajo, da se dosedanja globalizacija zgolj preoblikuje – ker se podjetja želijo zavarovati, oblikujejo alternativne dobavne verige, ki naj bi bile bolj odporne na politične šoke. Tretji, kot je generalni sekretar OZN Antonio Guterres, pa svarijo pred bipolarizacijo globalizacije, torej da bomo zaradi razdvajanja ZDA in Kitajske dobili dva paralelna sistema globalizacije, z dvema setoma pravil, dvema dominantnima valutnima sistemoma, dvema internetoma itd.:

what I have called the Great Fracture—the decoupling of the world’s two largest economies. A tectonic rift that would create two different sets of trade rules, two dominant currencies, two internets, and two conflicting strategies on artificial intelligence. This is the last thing we need.

Dejstvo pa je, da globalizacijo potrebujemo. Omogoča specializacijo, da se lahko države specializirajo tam, kjer so najboljše, omogoča manj razvitim državam, da se prek specializacije potegnejo iz revščine in da se lahko majhne države, ki so omejene z resursi, polno razvijajo. Hkrati pa globalizacija po svoje pacifira države in njihove ozemeljske težnje – Make trade, not war. Evropska unija je najboljši primer tega. In to kvaliteto bi, kot pravi Robert Wright, veljalo ohraniti. Bolje je, da Kitajska, ZDA in Rusija med seboj trgujejo, kot pa da se bojujejo za energente in naravne vire kot pred 2. svetovno vojno. Seveda pa je v to še treba prepričati ZDA, katerim sedanja globaliacija, ki so jo same dizajnirale in usmerjale, nenadoma ne ustreza več.

Bipolarizacija globalizacije? Ne, pač pa multipolarizacija globalizacije. Kar pomeni zgolj bolj pravično vključitev v mednarodno trgovino in boljše pogoje menjave za manj razvite države pri proizvodih, kjer imajo primerjalne prednosti (surovine, hrana itd.). Za to so se manj razvite države borile v pogajalski rundi WTO, ki se je začela leta 2001 v Dohi (Doha Development Round) in ki se zaradi blokade ZDA in držav EU ni nikoli končala oziroma je mrtva. Seveda pa multipolarizacija globalizacije pomeni tudi priznanje spremembe strateških pozicij držav v zadnjih 50 letih na podlagi spremenjene ekonomske moči držav.

Nadaljujte z branjem→

Splača se pogledati zaradi Adama Toozeja. Niall Ferguson je zgolj provokator med zgodovinarji, ima pa dobro poanto, da se o re-globalizaciji lahko začnemo pogovarjati šele, ko se bo zgodila deglobalizacija. Do sedaj se še ni.

Bine Kordež

Preskrba z električno energijo in še bolj njena cena bosta tudi letos zaposlovali medije, politiko in porabnike. V zadnjih mesecih ne mine dan, da ne bi brali izjav gospodarstvenikov, kako so že lani plačevali bistveno več za porabljeno elektriko, po prejetih in sklenjenih pogodbah pa naj bi zanjo letos plačevali 400 evrov in več za MWh, torej tudi desetkrat več kot pred letom dni. Zaradi tega vlada sprejema ukrepe za pomoč porabnikom energije, obseg pomoči naj bi presegal milijardo evrov. Vzporedno pa beremo še o izgubah v elektrogospodarstvu, zaradi česar je vlada namenila več kot pol milijarde za dokapitalizacijo Holdinga Slovenske elektrarne in pomoč Elesu.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Saj zdaj že razumemo, najlepše je pa to povzelo Združenje bank Slovenije 13. 1. 2023:

»V skladu s Sklepom o makrobonitetnih omejitvah kreditiranja prebivalstva mora potrošniku po plačilu vseh obrokov iz naslova kreditnih pogodb vsak mesec ostati najmanj znesek v višini 76 odstotkov minimalne bruto plače, kot jo določa zakon, ki opredeljuje minimalno plačo, kar je do sedaj znašalo 816,79 evra , po novem pa bo ta znesek 914,55 evra. Če potrošnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, mu mora ostati tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke za dodelitev denarne socialne pomoči, t.j. 248,92 evra. 

Družine z minimalnimi do povprečnimi slovenskimi prihodki, ki predstavljajo večino vseh oz. 70 odstotkov zaposlenih, imajo zelo nizko kreditno sposobnost. Posameznik, ki prejema minimalno plačo, se v banki oz. hranilnici ne more zadolžiti. Za vsak nadaljnji evro dohodka nad 914,55 evra pa se lahko za anuiteto uporabi le 0,5 evra«.

Nadaljujte z branjem→

Še vedno mi požene kri po žilah, enako kot pred 19 leti, ko sem jo prvič slišal na enem izmed college radijev v Kaliforniji. Škoda je le, da Lifehouse kasneje niso naredili nič primerljivo raketnega.

Bistvo sankcij je sankcionirano državo prizadeti na področju, kjer jo najbolj boli, z namenom, da spremeni obnašanje v smeri, kot si jo želijo države, ki so uvedle sankcije (t.i. deterrence effect). Običajno so sankcije trgovinske in finančne narave (gospodarske sankcije), ker jih je najlažje uvesti in kontrolirati. Ravnokar delam na eni raziskavi glede učinkovitosti sankcij, vendar se takoj v začetku pojavi problem, kako ustrezno “izmeriti” učinkovitost sankcij. So gospodarske sankcije uspešne, če močno zmanjšajo trgovinske tokove sankcionirane države in negativno vplivajo na trajektorijo njenega BDP, niso pa sankcionirane države prisilile v “spremembo obnašanja v želeno smer”? To dilemo lahko v precejšnji meri vidimo pri sankcijah proti Rusiji.

Hkrati pa tukaj prihaja do še večje komplikacije: je sploh mogoče učinkovito sankcionirati državo, ki ima na izvozni strani oligopolno moč pri dobavi ključnih inputov (energija, surovine, industrijske komponente), na uvozni strani pa možnost substitucije med nabavnimi viri? Torej je sploh mogoče sankcionirati zelo velike države z zunanjetrgovinskim presežkom?

Sedanje sankcije proti Rusiji kratkoročno prav gotovo niso dosegle željenega učinka, da bi Rusija prenehala svoje vojaške operacije v Ukrajini, tudi srednjeročno slabo kaže (deterrence učinek je vprašljiv). Tudi sankcije leta 2014 po aneksaciji Krima, katerih namen je bil preprečiti, da bi Rusija napadla Ukrajino, niso bile uspešne. V oceni evropskih sankcij proti Rusiji iz leta 2014 zaradi ruske aneksacije Krima, Conolly (2015) pravi, da naj bi finančne sankcije dale učinek v 3 do 5 letih. Toda od takrat je minilo 8 let, pa je Rusija vseeno napadla Ukrajino.

Zato poglejmo manj ambiciozen cilj, in sicer kako so sedanje sankcije proti Rusiji vplivale na rusko zunanjo trgovino. Spodaj je ultra kratek prikaz na podlagi odličnih grafik Bruegla ter mojih izračunov na podlagi podatkov Eurostat in OEC. Podatki Bruegla se nanašajo na 34 glavnih trgovinskih partnerjev Rusije, ki predstavljajo 75% ruske zunanje trgovine.

Nadaljujte z branjem→

Budimir Lončar, starosta diplomacije, Mr. Non-Aligned in zadnji zunanji minister nekdanje skupne države, ima širino, kot jo zmorejo sami izkušeni diplomati. Diplomati in strokovnjaki na področju mednarodnih odnosov na ravni Henryja Kissingerja in Zbigniewa Brzezinskega. V izvrstnem intervjuju za Novosti je Lončar podal svoje videnje, kako je mogoče doseči mir v Ukrajini in se znebiti Putina. Natančneje, pravi, da je mogoče Putina umakniti samo tako, da sklenejo mir z njim. Putina ni mogoče zrušiti prek zmage nad rusko vojsko v Ukrajini ali prek pritiska Zahoda. Poskusi, da bi preko Ukrajine dosegli propad Rusije, bodo samo podaljšali Putinov režim. Lončarjeva skica glede koncesij obeh strani v mirovnih pogajanjih, ki bi hkrati za obe strani pomenili tudi face-saving rešitev, se zdi izjemno realistična.

Spodaj je nekaj odlomkov iz intervjuja.

Još proljetos iznijeli ste pet prijedloga za kompromisni završetak rata, koji uključuju povlačenje ruske vojske s ukrajinskog teritorija, autonomiju za Donbas unutar Ukrajine i ukrajinsku neutralnost uz međunarodne garancije. No rat je nastavljen, došlo je do ozbiljne eskalacije. Rusija je provela djelomičnu mobilizaciju, Putin je proglasio jednostranu aneksiju osvojenih područja Donbasa, Zaporožja i Hersona, a Kremlj inzistira na tome da Ukrajina mora prihvatiti te nove teritorijalne “realnosti”. Ukrajina je pak oslobodila znatan dio okupiranih teritorija, a predsjednik Volodimir Zelenski poručuje da stvarnog mira neće biti dok Kijev pod svoju kontrolu ne vrati i Krim te odbija pregovarati s Putinom. Izgleda da ni Kijev ni Moskva nisu zainteresirani za stvarne pregovore, pa se čini da će se situacija rješavati na bojnom polju. Kako vi vidite aktualni trenutak?

Situacija je još dramatičnija i opasnija nego što je bila prijašnjih mjeseci. Razvoj događaja prijeti da bude ne samo vododijelnica novog hladnog rata, nego i time da vrtlog gubljenja odgovornosti i savjesti dovede do nuklearnog sukoba. Točno je da u aktualnoj vojno-političkoj situaciji nijedna strana ne želi prihvatiti pregovore. Ipak, smatram da u ovom ratu nema vojnog pobjednika. Ima velikog moralnog pobjednika, a jasno je da je to Ukrajina. Ukrajinci su porazili rusku tezu po kojoj Ukrajina nije država, nego se navodno radi o tvorevini bez vlastitog identiteta. Rusija bi trebala imati u vidu da se ne može lako pobijediti narod koji brani svoju zemlju, naročito ako ima podršku zapada. Međutim, bez obzira na to što se priča, nije realno da Ukrajina potpuno slomi rusku vojsku. Koliko god izgledalo da su ruski moral i entuzijazam niski, oni još mogu da izdrže. O nemogućnosti potpune ukrajinske pobjede nedavno je govorio i vodeći američki general Mark Milley. Ako nema vojne pobjede, znači da se nalazimo u pat-poziciji i da treba ići na kompromis. Zelenski nema s kim drugim pregovarati nego s Putinom.

Nadaljujte z branjem→