Bidenove sanje o skorajšnji ameriški prevladi v proizvodnji čipov na domačih tleh, so propadle, še preden so uspele poleteti. Vzporedno in navkljub visokoletečim ciljem ob lansiranju zakona o spodbujanju proizvodnje polprevodnikov in kljub predvisenim subvencijam v višini 280 milijard dolarjev, se je prodaja ameriških “dizajnerjev čipov” sesula, tržna kapitalizacija 30 največjih pa je upadla za 1,500 milijard dolarjev. Tudi perspektive niso rožnate, saj ameriški protekcionistični ukrepi (prepoved izvoza čipov in opreme za proizvodnjo čipiv v Kitajsko) škodijo predvsem ameriškim dizajnerjem čipov, ki izgubljajo največji trg, in koristijo le Kitajski, ki pospešeno ne samo razvija najbolj sofisticirane čipe (5 in celo 3 nm), ampak tudi pospešeno gradi kapacitete za proizvodnjo čipov ter opremo za njihovo proizvodnjo.

In the spring it was easy to be dreamy about America’s chip industry. The pandemic-induced semiconductor crunch had proved just how crucial chips were to modern life. Demand was still rising for all sorts of chip-powered technology, which these days is most of it. Investors were less gloomy on chips than on other tech, which was taking a stockmarket beating. The CHIPS act was making its way through Congress, promising to plough subsidies worth $52bn into the domestic industry, in order to reduce America’s reliance on foreign fabs and support projects like Intel’s Ohio factory.

Nadaljujte z branjem→

Če kdaj, potem Evropa danes potrebuje nov “Whatever it takes“. Tisto glede možnosti razpada evro območja so bile mačje solze v primerjavi s tem, kaj čaka Evropo po tej zimi. Šok pred nami je po velikosti lahko enak gospodarskemu šoku zaradi Covid-19, vendar je bil Covid začasen, energetska kriza, v katero smo padli, pa bo trajala še nekaj let. V tem obdobju bo zaradi pomanjkanja energentov in zaradi visokih cen energentov precejšen del industrije propadel, precejšen del pa bodo podjetja morala trajno preseliti v države, ki lahko zagotavljajo nizke cene in dovolj energije.Evropa bo zaradi tega energetskega šoka deindustrializirana in trajno prizadeta.

Danes je zato, tako kot ob začetku Covida, marca 2020, potrebna usklajena akcija Evropske komisije in ECB. Prva mora začasno zaustaviti dvigovanje obrestne mere in uvesti nov paket odkupovanja obveznic, s čimer bo vladam pomagala premostiti letošnjo energetsko krizo (ker se bodo vlade morale močno zadolžiti, da bodo lahko omilile energetski šok za gospodinjstva in gospodarstvo) ter držala zahtevane donose na nizki ravni. Evropska komisija pa mora uvesti nov Energetski Načrt za okrevanje in odpornost oziroma okrepiti obstoječega, s katerim bo omogočila državam investicije v nove vire energije in hrambe energije (vodik, skladišča) in novo energetsko infrastrukturo (plinovodi, LNG terminali, nadgradnja prenosnega in distribucijskega omrežja). Kakršenkoli kaos ali neusklajenost različnih politik sta v situaciji, ki so jo evropski politiki sami zakuhali, lahko usodna.

Nekdo mora prevzeti odgovornost, iti pred kamere in reči, da bodo evropske institucije naredile “Whatever it takes“, da bodo Evropsko unijo prepeljali varno skozi to dolgo energetsko krizo. Jaz bi bil zelo pomirjen, če bi članice EU namesto sedanje predsednice Evropske komisije imenovale Maria Draghija ter mu dale pooblastila za pripravo rešitvenega načrta in pogajanja s ključnimi mednarodnimi deležniki.

Ekonomija in učbeniki ekonomije so polni mitov. Mitov, ki so večinoma ideološko pogojeni in nimajo nobene empirične podlage (od popolne konkurence, kvantitativne teorije denarja do škodljivosti minimalne plače). In ker nimajo empirične podlage, se nanje sklicujemo kot na “zdravo pamet”. No, in eden izmed teh mitov v ekonomiji je tudi plačno-cenovna spirala. V makroekonomiji se je bojimo kot hudič križa. Narativa gre tako: v času povišane inflacije je treba držati plače nazaj, sicer se stroški dela prenesejo v višje proizvodne stroške podjetij, ti pa posledično dvignejo cene izdelkov in storitev, kar vodi k še višji in še bolj trdovratni inflaciji, ki se je je težko znebiti.

Dokaz za to je … uganili ste – “zdrava pamet”. Nekaj dni nazaj se je natanko na to skliceval ugledni profesor Jason Furman, nekdanji vodja sveta ekonomskih svetovalcev Baracka Obame, z besedami “This follows from basic micro & common sense.”

No, problem je, da je ta narativa morda skladna z osnovami mikroekonomije in z zdravo pametjo, vendar pa zanjo ni nobenega empiričnega dokaza (glejte v nadaljevanju). Še več, če ne najdemo empirične potrditve, da plače poganjajo inflacijo, pa lahko v zadnjem letu najdemo empirično potrditev (tukaj, tukaj, etc.), da velik del inflacije poganjajo dobički podjetij (t.i. greedflation). Torej gre lahko tudi za profitno-cenovno spiralo.

Nadaljujte z branjem→

Svarila, da hkratna dezinflacijska politka zahodnih centralnih bank s simultanim dvigovanjem obrestnih mer, vodi v katastrofo se močno krepijo. S temi deznflacijskimi politikami, ki so absolutno napačen odgovor na ponudbeno-poganjano inflacijo, globalno gospodarstvo drsi v recesijo. Močan dolar in povišane obrestne mere pa države v razvoju, ki so izpostavljene kreditom v dolarjih, lahko pripeljejo v katastrofalno dolžniško krizo, kot smo jo doživeli v začetku 1980-ih. V nekaj nadaljevanjih bom objavil mnenja ekonomistov, ki izražajo skepso do nadaljevanja sedanje dezinflacijske poliitike centralnih bank. Spodaj je mnenje Claudie Sahm, nekdanje raziskovalke Fed in avtorice znanega indikatorja za zgodnje odkrivanje recesije (t.i. Sahm rule; vidite ga lahko v spodaj v eni izmed slik).

Today’s post is an investor talk I gave on October 13, 2022. Warning: it’s a dark one, as it should be. The world is moving rapidly to a dangerous place.

Key Takeaways

• • Downward pressure on future U.S. inflation is mounting from many sources.
  • The U.S. recession will likely be mild; Europe’s severe; China’s growth stagnant.
  • Why will it likely be milder in the United States? The strong labor market.
  • Fedspeak is starting, albeit too slowly, to be open about the global risks.

Nadaljujte z branjem→

Ta konec tedna poteka tradicionalno zasedanje IMF in Svetovne banke, pred katerim IMF izda tradicionalno prognozo in nasvete za ekonomsko politiko držav v svojem World Economic Outlooku. Tokrat se je IMF postavil na stran centralnih bank z nasvetom, da ima v tej situaciji prednost monetarna politika, ki mora biti restriktivna z namenom znižanja inflacije. Fiskalna politika pa mora, kljub zniževanju energetskega pritiska na prebivalstvo in gospodarstvo, biti restriktivna in podpirati monetarno politiko (nasveti glede strukturnih politik in zelene agende pa spadajo že v tradicionalni arzenal nasvetov, vendar so kratkoročno in srednjeročno irelevantni):

Monetary policy should stay the course to restore price stability, and fiscal policy should aim to alleviate the cost-of-living pressures while maintaining a sufficiently tight stance aligned with monetary policy. Structural reforms can further support the fight against inflation by improving productivity and easing supply constraints, while multilateral cooperation is necessary for fast-tracking the green energy transition and preventing fragmentation.

To pomeni, da IMF s temi nasveti podpira centralne banke pri dvigovanju obrestnih mer, kar bo glede na pretežno ponudbeno naravo inflacije v Evropi, ubilo gospodarsko aktivnost in spravilo države v recesijo, ne bo pa rešilo osnovnih vzrokov inflacije. V Evropi povišana inflacija ni zaradi pregrevanja gospodarstva (vzrokov na strani preveikega povpraševanja), pač pa zaradi razlogov na strani ponudbe (ponudbenih šokov in energetske krize). Iz tega sledi, da bi dvigovanje obrestnih mer eventuelno ubilo gospodarsko aktivnost, vendar bo inflacija še naprej ostala visoka, saj centralne banke ne morejo zagotoviti dodatnih količin plina in nafte, ključnih inputov za proizvodnjo ter ne morejo znižati cen energentov. In to pomeni, da utegne ECB evrsko gospodarstvo poslati ne samo v recesijo, pač pa v stagnacijo. Za to ni pametnega razloga, sploh v luči dejstva, da plačno – inflacijska spirala ni nevarnost (in se do sedaj še nikoli ni pokazala kot vzrok za trajno povišano inflacijo) ter da je prevenstveno treba nasloviti predvsem ponudbene razloge za porast cen. Daleč največji razlog v Evropi danes za visoke cene energentov je vojna v Ukrajini. Če bi zaustavili vojno v Ukrajini, bi se tudi vzroki za povišano inflacijo hitro izpeli. Nadaljujte z branjem→

Ta teden je (med drugimi negativnimi dogajanji) zaznamoval tudi masker med delnicami tehnoloških podjetij v sektorju, povezanem s polprevodniki. In sicer po tem, ko so ZDA napovedale enostranske ukrepe proti Kitajski glede prepovedi izvoza polprevodnikov in opreme za proizvodnjo polprevodnikov v Kitajsko. Preberite si spodnji napovednik v Bloombergu ter povezane članke. ZDA so začele popolno tehnološko vojno s Kitajsko in zdaj v vojno vlečejo tudi ostale države, ki se morajo efektivno izreči, ali so v tej vojni z ZDA ali pa tvegajo spor z ZDA, če bodo kršile ameriške enostranske ukrepe proti Kitajski. ZDA so nabor tehnologij, kjer so napovedale vojno proti Kitajski, razširile iz poprevodnikov, umetne inteligence in kvantov še na čiste tehnologije in biotehnologije. To so tehnologije, kjer ZDA želijo preprečiti Kitajski, da bi napredovala oziroma jih prehitela. Uradno iz varnostno-strateških razlogov.

Če je bilo “blacklistanje” Huaweija pred leti uvod (zaradi njegove vodilne vloge pri 5G tehnologiji in domnevne možnosti, da bi prek Huaweijevih sistemov kitajska partija lahko nadzorovala tok komunikacijskih podatkov v razvitih državah), je bil to zelo mil uvod v primerjavi s to vojno.

Razumem, da Američane skrbi njihova nacionalna varnost, toda kaj imamo mi s tem? Kdo ima “track record” zbiranja in spremljanja naših komunikacijskih podatkov? Spomnimo se Juliana Assangea in Edwarda Snowdena, ki sta razkrila, kako ameriške varnostne službe spremljajo in obdelujejo naše komunikacijske podatke. Spomnimo se ameriškega spremljanja mobilnega telefona nekdanje nemške kanclerke Merklove (najbrž si ni treba zatiskati oči pred tem, da Američani komunikacijsko spremljajo vse ključne nacionalne politike, menedžerje in opinion makerje). Koga se moramo bolj bati glede tega, da bo spremljal naše komunikacije – Kitajske, ki v zgodovini še ni napadla nobene tuje države ali “prijateljskih” ZDA, ki so v zadnjih 50 letih napadle več kot 100 držav? ZDA so nas zvlekle v vojno z Rusijo, da nam lahko danes po “prijateljski”, nekajkrat višji ceni prodajajo svoj utekočinjeni zemeljski plin in zaradi česar se je Evropa destabilizirala in se bo drastično deindustrializirala. Vse zaradi ameriških interesov. Zdaj nas Američani vlečejo v vojno s Kitajsko, zato, ker izgubljajo primat v razvoju tehnologij in s tem možnost nadzora nad nami.

Hudiča, ali v Evropi res ni toliko zavedanja tega in samozavesti, da se osamosvojimo od ZDA in začnemo sami odločati o naših interesih? Nadaljujte z branjem→

V torek je v organizaciji medijske hiše Delo potekala izjemno zanimiva konferenca Energetika 2022, katere glavni fokus je bil, kako zagotoviti razogljičenje, energetsko neodvisnost in samooskrbo z električno energijo v Sloveniji. Jaz sem podal osnovne iztočnice za prvo okroglo mizo (na podlagi strategije razvoja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki smo ga pripravili v okviru Sveta za razvoj pri SAZU), čemur so sledili okrogla miza in prispevki vseh najbolj eminentnih igralcev v slovenski energetiki. Spodaj je posnetek konference. Priporočam!