Če kdaj, potem Evropa danes potrebuje nov “Whatever it takes“. Tisto glede možnosti razpada evro območja so bile mačje solze v primerjavi s tem, kaj čaka Evropo po tej zimi. Šok pred nami je po velikosti lahko enak gospodarskemu šoku zaradi Covid-19, vendar je bil Covid začasen, energetska kriza, v katero smo padli, pa bo trajala še nekaj let. V tem obdobju bo zaradi pomanjkanja energentov in zaradi visokih cen energentov precejšen del industrije propadel, precejšen del pa bodo podjetja morala trajno preseliti v države, ki lahko zagotavljajo nizke cene in dovolj energije.Evropa bo zaradi tega energetskega šoka deindustrializirana in trajno prizadeta.
Danes je zato, tako kot ob začetku Covida, marca 2020, potrebna usklajena akcija Evropske komisije in ECB. Prva mora začasno zaustaviti dvigovanje obrestne mere in uvesti nov paket odkupovanja obveznic, s čimer bo vladam pomagala premostiti letošnjo energetsko krizo (ker se bodo vlade morale močno zadolžiti, da bodo lahko omilile energetski šok za gospodinjstva in gospodarstvo) ter držala zahtevane donose na nizki ravni. Evropska komisija pa mora uvesti nov Energetski Načrt za okrevanje in odpornost oziroma okrepiti obstoječega, s katerim bo omogočila državam investicije v nove vire energije in hrambe energije (vodik, skladišča) in novo energetsko infrastrukturo (plinovodi, LNG terminali, nadgradnja prenosnega in distribucijskega omrežja). Kakršenkoli kaos ali neusklajenost različnih politik sta v situaciji, ki so jo evropski politiki sami zakuhali, lahko usodna.
Nekdo mora prevzeti odgovornost, iti pred kamere in reči, da bodo evropske institucije naredile “Whatever it takes“, da bodo Evropsko unijo prepeljali varno skozi to dolgo energetsko krizo. Jaz bi bil zelo pomirjen, če bi članice EU namesto sedanje predsednice Evropske komisije imenovale Maria Draghija ter mu dale pooblastila za pripravo rešitvenega načrta in pogajanja s ključnimi mednarodnimi deležniki.
DAMIJAN blog 
Edini pravi način reševanja energetske krize v Evropi je povečevanje proizvodnje energije iz lastnih virov. Namesto, da države z izdatno podporo ECB subvencionirajo porabo, bi morali podpreti investicije v nove energetske vire. Prvenstveno v brezogljične na čelu z jedrsko energijo, ki edina lahko zagotovi zadostno izdatnost proizvodnje elektrike, pa tudi v zemeljski plin, kjer je to tehnično in okoljsko možno, tudi s frackingom.
Vendar je za kaj takega potreben najprej politični prelom z nosilci “greenwashing” ideologij na čelu z zelenimi strankami (predvsem nemškimi zelenimi).
Nekakšen “New energy deal” namesto preozkega in neuspešnega starega New green deal za Evropo, ki ni izpolnil pričakovanj.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago,
problem proizvodnje opreme za jedrsko energijo je v tem, da je v Evropi praktično ni več (Nemčija, VB) ali pa ima izjemne težave (Francija). Leta bo trajalo, če takoj začnemo, da to industrijo v Evopi spravimo kolikor toliko v red, da se ne bo dogajalo tako kot z NE Areve (Okiloto, Flamanville, Hinkley Poin), kjer so budgeti in roki x2.
Plin v EU je v glavnem iz fracking-a, kjer je nemalo problemov. Npr. pri nas v Prekmurju, kjer je nevarnost kontaminacije izvirov mineralne vode. Imamo pa tam za 22 milijard m3 plina (več kot desetletno porabo), ki mogoče niti ne bi bil klasični fracking (globine cca 4 km). Bolj kot se tožit z Ascentom bi bilo pametno najti skupni jezik in pa kompromis.
Energetski vir, ki ga ima Evropa v izobilju je PREMOG!!!. Premog se da danes kurit neprimerno čisteje kot kadarkoli prej. Težke kovine, NOx niso več problem, CO2 – (plin življenja) po to v resnici nikoli ni bil realen problem(pač političen).
TE na premog še znamo delat v EU, hvala Bogu.
Znebiti se je treba samo zelene norosti. Če tega ne bomo pravočasno storili , bomo vsi umrli (najprej industrija, potem pa vse ostalo).
Všeč mi jeVšeč mi je