Jasmina Držanič

Moram priznati, da se mi je ob prelomu stoletja, ko sem iz majhega de-o-o-ja prišla v velik sistem, kjer sem takoj dobila kartico in pouk tega, kako se kartice uporablja pri čitalcu prisotnosti, vse skupaj precej upiralo. Doživljala sem jo kot presežen nadzro. Potem sem skoraj 18 let uporabljala to kartico in se nanjo navadila. Morda je k temu pripomogla tudi navedba, da se je Amancio Ortega (tretji najbogatejši Evropejec) redno štempljal in tudi obedoval v Inditexovi kantini. Če je zmogel slednji, zmoremo tudi drugi…

Zdaj je tema štempljanja in evidenc o prisotnosti na delu aktualna in imam ponesrečen občutek, da gre diskusija v ne najboljšo smer. Nekaj je v naši družbi in v nas, da se stvari sprejemajo z nejevero in iskanjem skritih agend vedno in povsod in verjetnost, da bi se temu izognil tudi ob začetku debate o noveli zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti, je bila minimalna. Medtem, ko so sladokusci celoten tekst predloga, ki je v usklajevanju, odprli povezavo, za tiste manj natančne  glavne razloga za novelo:

• Da se opredeli, kakšne vrste razmerja je treba evidentirati (ali se beleži študentsko delo, pa kako je s pogodbenimi sodelavci, pa kako je z časom poslovodnikov/prokuristov….)
• Da se zagotovi prezentnost teh evidenc (torej, da tisti, ki je podvržen evidentiranju časa, ki ga preživi na delu, tudi ve, koliko časa je bilo registriranega)
• Da se posledično varuje delavce (da imajo čas za počitek itd) in da se olajša inšpekcijski nadzor.

Mimogrede, če se vam ne da brati celotnega teksta zakonskega predloga (ni tako dolg), velja vsaj pregledati primerjavo med različnimi ureditvami evidenc v državah EU. Da ne bi kak pretiran vernik proste iniciative oznanjal, da so v državah, ki si jih jemljemo za referenčne, stvari bolj ohlapno postavljene.  Ker niso.

Meni v zakonskem predlogu manjka neka osnovna delitev na tista opravila, kjer je prisotnost zaposlenih na delovnem mestu točno nujna in določena z urnikom (tovarne, bolnišnice, šole, trgovine ipd…)  in imajo delavci zelo malo možnosti, da bi si vzeli odmor kadarkoli in tista delovna mesta, kjer so urniki lahko bolj ohlapni in kjer niti ni nujno, da je človek sploh prisoten na lokaciji delodajalca in lahko dela na kakšni drugi lokaciji.  In recimo, manjka mi delitev na opravila, ki se po definiciji nekaj delajo na delovnem mestu in nekaj doma (učitelji) in bi moralo biti opredeljeno, da se minimalno število ur opravlja na delovnem mestu, in da se z dosegom minimalnega števila ur na delovnem mestu šteje, da je bilo delo opravljeno.

Prav tako mi manjka navedba rešitev, ki so jih delodajalci že našli med pandemijo. Recimo te, kako se na oddaljeni lokaciji uporabljajo delovna sredstva delodajalca (računalniki in telefoni), kako so ta sredstva zaščitena (IT varnost, ki praviloma onemogoča, da bi datoteko prestavljal iz službenega računalnika na zasebnega) in kako se prijava v intranet in aplikacije na oddaljeni lokaciji šteje za prijavo na delovnem mestu. In tudi te aplikacije čez nekaj časa povedo, da si prijavljen  8 ur in te bo aplikacija sama izklopila, če ne boš podaljšal prijave. In je tako tudi delovna prisotnost zabeležena. Evidenca delovnih ur že dolgo ni stvar kartic in čitalcev, temveč stvar digitalizacije. Če bi bilo to napisano v tekstu predlog, se ne bi postavljali naslednji vprašanji:

• Kdo kupi opremo za oddaljeno evidentiranje – ker je jasno, da delavec dela s sredstvi v lasti delodajalca (to drugače piše tudi v zakonu o varnosti in zdravju pri delu).
• Kako se šteje, da je programer nekaj počel 14 ur – ker se vidi, da je delal v IT okolju delodajalca, če je dejansko nekaj počel 14 ur brez pavze, je v osnovi nekaj narobe z IT okoljem, v katerem dela programer, ker bi moralo to okolje že samo javljati tako dolgo prisotnost enega zaposlenega.

Predlagatelj ni najbolje naredil domače naloge in jo bo moral še enkrat. Se pa med kritiki te novele prej opisana vprašanja niso preveč pojavljala. Sicer bi lahko ugibali, kakšne bi bile kritike take spremembe, če bi jo predlagala kakšna druga koalicija in bi bila recimo Levica v opoziciji… ampak ugibati o ne-dogodkih nima smisla.

Težko pa bi popolnoma izključil kritiko te novele tudi zaradi tega, ker prihaja iz ministrstva, ki ga vodi prvi človek Levice. Malo je tule neoliberalnega opletanja proti »ta levim«. Recimo lastniki/poslovodniki iz MSP segmenta  in start-upov so se jeli pridušati, da je glavno, da se delo naredi in da že ne bodo svojih vrhunskih IT-jevcev s tem  gnjavili. Sicer me je imelo, da bi jih spomnila, da so ponudbe za programske rešitve (skratka, nekaj, kar ta srednja in majhna podjetja počnejo) praviloma izražena v času potrebnem za razvoj in kako potem ocenijo, koliko časa je potrebno, če po drugi strani nimajo evidence, koliko časa njihovi sodelavci delajo….. Potem so družabna omrežja, ta presek stanja duha tistega dela populacije, ki piše, navrgla še naslednje »ugotovitve«:

• Da naj namesto sprememb v evidentiranju pošljejo na teren več inšpektorjev. Dobro, inšpektorjev je toliko kot jih je, bistveno več jih na kratek rok ne bo. In tudi če bi bili, kako pa naj kontrolirajo nekaj, kar se ne beleži, ker ni predpisano, kako se mora beležiti? In zakaj je treba nek problem izvajanja poslovnih operacij prenašati na zunanji državni nadzor? Pa tega še v samoupravljanju ni bilo…
• Da je verjetno »zadaj« kak »nateg« s strani dobavitelja opreme in da slednji potrebujejo več naročil in da je država tule malo pomagala. Sicer tega, da je predvideno, da bi se sofinanciral nakup opreme za evidentiranje delovnega časa, ni problematiziral nihče. Tudi ni jasno, koliko naj bi to stalo.

In ostale reakcije? Vsekakor se o tej temi niso izrekali predstavniki večjih podjetij. Velika podjetja in sploh večji sistemi imajo že vrsto let, bolje rečeno, desetletij, urejeno elektronsko vodenje delovnega časa. Zaposleni tam so se že zdavnaj navadili na evidentiranje in odhode in prihode in znake, ki jih morajo pritisniti. Pa na vso ekonomijo registriranja (v smislu, kolikokrat potegniti po pol ure, da se dobi nekaj ur viška…). Kot so se že zdavnaj navadili, da se jim na displeju pokaže točno število ur in zlasti so se navadili na sistem »koriščenja viška ur« – ker če nadure niso plačane, se kompenzirajo z dodatnimi prostimi dnevi. Kot je bilo že omenjeno, v velikih podjetij so tudi našli rešitve za delo na daljavo. Tako da spremembe tega zakona velikim delodajalcem ne bodo delale preglavic.

Ne izključujem pa, da bi ukrep znal malo zaboleti vodilne in poslovodnike velikih podjetij. Ker v zraku je tudi vprašanje, če je smiselno, da bi svojo prisotnost evidentirajo člani uprav (ker imajo drugačno pogodbe kot ostali zaposleni)? Hm, nujno ni. Ni pa odveč. Če se je »štempljal« Ortega, ker mu je bilo popolnoma jasno, da se z lastnim zgledom največ doseže, bi vsak/a pameten/pametna menedžer/ka ugotovil/a, da ima mali ritual pred čitalcem kartic velik simbolni pomen. Samo pot do te ugotovitve je precej dolga. Presunljivo veliko ljudi bolj verjame v vidne simbolne znake moči, ki jih nosi funkcija, kot verjamejo v svoje dejanske kompetence. Ena ugodnost ali dve iz naslova vodstvene funkcije sta dovolj, da marsikomu »stopi v glavo« in je za take ugodnosti pripravljen/a storiti marsikaj. Bolj kot je organizacija hierarhično postavljena, bolj se male ugodnosti, kot je ta, da se izvršnikom in srednjemu menedžmentu s pogodbami določa, da se šteje, da delajo 40 ur (kar praktično pomeni, da se ni potrebno dodatno evidentirati), uporabljajo za svojevrstno discipliniranje. Ko se nesamozavestni osebi ni treba »štempljati« se bo taka oseba trudila priti na službeni vhod ob uri, ko je verjetnost, da bo tam še veliko drugih zaposlenih, da se bo ja videlo, da njemu/njej se pa ni treba »štempljati«. Ni je pandemije, ki bi tako osebo obdržala doma. Tudi je eden od prvih znakov, ki v večjih organizacijah nakazujejo spremembe ta, da uprave najprej naložijo srednjemu menedžmentu in potem še izvršnikom, da morajo evidentirati svojo prisotnost. Tako se ve, da je »tole samo začetek in da v nadaljevanju bodo pa šteli, koliko jih je preveč«….Korenček in palica. Če bodo sprejete spremembe zapovedovale, da morajo vsi zaposleni evidentirati svojo prisotnost, potem bodo uprave izgubile eno od svojih korenček-palica orodij. Pa še sami bodo morali stopiti do čitalnika.

Potem vidijo v noveli težave lastniki in poslovodniki MSP-jev. Novela namreč končuje prakso, ki smo jo sleherniki opazili (če ne drugače, vsaj v kakšnem bližnjem kafiču ipd.), da je človek delal popoldne in potem zjutraj spet in je tako v nedogled delal nadure in imel premalo počitka. Saj smo vsi slutili, da kaj takega obstaja, samo smo se, preden se je razvedelo, v kakšnih pogojih delajo v Marinbluju delali, da ne vemo.  Dokler se prisotnost beleži ročno v kakšne kariraste zvezke, delajo zaposleni osem ur, neodvisno od tega, koliko časa dejansko delajo. In konec koncev, kdo je pa po navadi tiste ročno popisane evidence o prisotnosti na delu ob koncu meseca štel in računal? Po navadi so s tem duhamornim poslom zasipavali tajništva. V katerih je zaposlenih zelo malo moških. Skratka, evidenca delovnega časa je nekaj, kar se šteje za odveč, in tudi nad tem opravilom večinoma bedijo ženske, tako da ima stvar še malo seksističnega prizvoka.

Tale zakonski predlog bo treba dopolniti. Vsaj z dodajanjem tistega, kar je v tem tekstu označeno za manjkajoče. In seveda se predlog brez navedbe, koliko bo stalo opremljanje z orodji za evidentiranje (namenjeno za MSP). Ali bodo to sredstva po sistemu »de minimis« (pomoč za podjetja do 200.000 EUR v treh letih) in ali je v sodelovanju z MGRT narejen pregled, koliko podjetij je že prebilo triletni limit za »de minimis« pomoč?

Spremembo zakona bi veljalo sprejeti. In upam, da v javni razpravi ne bo predlog doživel toliko sprememb, da bi njegova osnovna intenca popolnoma zbledela. Sprememba ne bo prinesla nekih bistvenih sprememb v življenju večine ljudi, ampak vseeno jo je treba sprejeti. Ker gre za take vrste zakon, ki ljudi subtilno uči, da tako blazno različni si pa tudi v osnovi nismo. Sporočilo je zelo enostavno: Če delaš, potem to še evidentiraj. S tem koristiš sebi, ker veš, koliko časa delaš. In s tem posredno varuješ tiste, ki odvažajo tvoje smeti, tiste, ki zjutraj polnijo police, tiste, ki delajo, medtem ko ti spiš…pred tem, da ne bi zaradi prevelike utrujenosti dobili večjih zdravstvenih težav. Skratka, ko si v komunikaciji s čitalnikom delovnih ur, delaš nekaj kvalitetnega za mnogo ljudi. Včasih smo temu rekli solidarnost. Ki ni šla nikoli iz mode, ne glede na to, kaj neoliberalci menijo.

Ker tisti softver za štempljanje nas ne kontrolira niti stotinke toliko, kot sami povemo o sebi vesoljnemu svetu s tem, ko uporabljamo telefon.