The US Federal Reserve’s historic if belated war on inflation is already yielding some significant results, and while they’re arguably part of the plan, the fallout means consumer and corporate pain in the immediate term. Credit-card rates have soared past 20%, mortgage costs have climbed to the highest since 2008 and companies are having a harder time borrowing.

Economists are still debating if the Fed’s battle against high prices will cause a recession, with President Joe Biden contending it isn’t the fait accompli panicky Wall Street CEOs say it is. At least those rising mortgage rates have a silver lining: The waiting lists for new houses in hot locales are gone. Homebuilders, surprised by suddenly cooling demand, are doing something they haven’t done in years: slashing prices.

Vir: David E. Rovella, Bloomberg

Ameriški Federal Reserve (Fed) je včeraj dvignil obrestno mero za 0.75%, kar je zelo velik dvig (čeprav ne rekorden, rekord drži Paul Volcker z enkratnim dvigom obrestne mere za 5%). Vendar so trgi seveda takoj reagirali in zdaj analitiki napovedujejo 72% verjetnost recesije v ZDA do konca naslednjega leta. Pri tem sta pomembni dve stvari. Prvič, makroekonomistom, ki niso ideološko obremenjeni, je jasno, da ponudbene inflacije (zaradi denimo naftnega ali surovinskega šoka) centralna banka ne more učinkovito znižati z edinim (posredno delujočim) orodjem, ki ga ima (z dvigovanjem vodilne obrestne mere), ker pač centralna banka ne more načrpati več nafte in plina, zagotoviti dovolj ponudbe surovin in čipov ipd. Centralna banka ne more razrešiti vzroka za nastanek (ponudbene) inflacije.

In drugič, seveda lahko centralna banka z agresivnim dvigovanjem obrestne mere postopoma in na srednji rok (v 2 do 4 letih) ponudbeno inflacijo zniža. Vendar zgolj posredno in po mesarsko: tako da z dvigovanjem obrestne mere tako podraži investicije in zniža njihov donos, da podjetja nehajo investirati, in da tako podraži kredite gospodinjstvom, da ta drastično zmanjšajo povpraševanje po kreditih za nakupe trajnih dobrin. Torej centralna banka postopoma zniža inflacijo tako, da prek znižanja agregatnega povpraševanja ubije gospodarsko aktivnost. Centralna banka torej lahko ponudbeno inflacijo zniža zgolj tako, da gospodarstvo pošlje v recesijo, zaradi česar se posledično poveča brezposelnost.

In natanko to, ter še malce širše, kaže spodnja slika, ki je – zame – slika dneva. V zadnjega dobrega pol stoletja je v ZDA v 8 izmed 10 primerov dvigovanje obrestne mere pripeljalo ameriško gospodarstvo v recesijo. Bolj agresivno zategovanje obrestne mere je bolj hitro pripeljalo do recesije. V zgolj 2 izmed 10 primerov dvigovanje obrestne mere s strani Fed ni pripeljalo do recesije. Toda v obeh primerih je šlo za zelo milo in postopno dvigovanje obrestne mere v obdobju več kot 4 let.

Vir: Bloomberg

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Članek Jožeta Damijana “Če hočemo podvojiti slovensko produktivnost, moramo podvojiti plače” je sicer mišljen kot provokacija in vsebuje nekaj zanimivih poudarkov, a mogoče je smiselno temu razmišljanju dodati še nekaj pogledov.

Vsekakor je res, da pogosto izpostavljanje višjih davkov in plač kot razlog za našo nižjo produktivnost, ne držijo. Produktivnost gospodarstva merimo z ustvarjeno dodano vrednostjo na zaposlenega in višje ali nižje plače in še manj višji ali nižji davki na ustvarjeno dodano vrednost nimajo neposrednega vpliva. Višina plač vpliva samo na razmerje, koliko od te ustvarjene dodane vrednosti dobijo zaposleni in koliko kapital v širšem smislu.

Nadaljujte z branjem→

Tudi Paul Krugman je opazil, da so ZDA izgubile svojo prednost pred Evropo. Statistično imajo sicer še vedno višji BDP na prebivalca (čeprav iz razlogov, da delajo dlje časa in imajo krajše dopuste), toda po ostalih kazalcih – od tehnološke razvitosti, življenjskega pričakovanja, smrtnosti, varnosti itd. – je Evropa že močno prehitela ZDA. In ko gledamo te grozne prizore masovnih streljanj in razširjenega kriminala, ki izvirata iz dediščine “divjega Zahoda” ter “ekonomske svobode” in posledične velike razslojenosti, je dokaj jasno, zakaj ZDA nazadujejo (tja proti ravni držav Latinske Amerike): ker so razpadle kot družba, so zgolj združba posameznikov, ki se vsak zase borijo za preživetje.

True, America still has a higher gross domestic product per capita than European nations, but a large part of the difference is that we retire later and take less vacation. Whatever you think of those choices, they don’t represent a fundamental advantage in competence.

So as I said, these days America seems no more advanced, and in some ways less so, than other Western nations. I don’t want to romanticize Europe, which has many of the same problems we do — declining regions, growing right-wing radicalization, and so on. But we used to be well ahead, and now we seem slightly behind. So what happened?

Nadaljujte z branjem→

Dobra muzika

Ker se ponovno pojavljajo neutemeljene trditve iz menedžerskih krogov, da so v Sloveniji previsoke plače in davki krivi za nizko produktivnost in konkurenčnost, ponovno objavljam komentar izpred štirih let. Takrat sem v intervjuju za Manager navrgel naslednjo misel: “Nekoliko za šalo, če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila“. S to izjavo sem hotel predvsem sprovocirati diskusijo na temo konkurenčnosti našega gospodarstva. Dobil sem precej (negativnih) komentarjev, malo pa vsebinskih argumentov (razen od dveh oseb).

Pa vendar je zgornja izjava faktično pravilna, le vzročnost je obrnjena. Jasno je sicer, da si v obstoječi situaciji oz. ob dani izvozni strukturi naša podjetja ne morejo privoščiti podvojitve plač. Toda hipotetično, če bi podvojili plače, bi se po definiciji podvojila dodana vrednost, če zanemarimo dobičke (dodana vrednost je v grobem vsota plač, dobičkov in davkov). Če bi seveda lahko ustrezno povišali cene naših izdelkov. Problem je seveda v tem, ker naša proizvodna struktura tega ne dopušča, avstrijska denimo pa. Avstrijci lahko v Magni Steyr plačujejo dvakrat višje plače pri sestavljanju avtomobilov kot pri nas v Revozu.

In to je naš problem, ker prodajamo nizkocenovne izdelke. Avstrijci sestavljajo mini morrise za 30 tisoč evrov, mi pa twingote za 10 tisoč evrov. Slovenska podjetja so se pač – večinsko (ob hvalevrednih izjemah) – odločila za specializacijo v nizkocenovnih izdelkih in sestavnih delih (komponentah) za tuje verige vrednosti, kjer jih naročniki stiskajo za vsak cent.

Seveda bodo mnogi zdaj rekli: ja, ampak naša produktivnost je prenizka in zato ne moremo dosegati višje dodane vrednosti. Seveda. Vendar je tudi (vrednostno merjena) produktivnost posledica višine plač, ker jo pač merimo z dodano vrednostjo na zaposlenega. Avstrijci imajo, karikirano rečeno, dvakrat višjo produktivnost, ker imajo dvakrat višje plače. Tehnologija v sestavljanju avtomobilov (avtomatske linije, roboti) v Novem mestu je podobna kot v Gradcu. Le da pri nas sestavljamo 2 do 3-krat cenejše izdelke in si lahko posledično privoščimo največ zgolj polovico avstrijskih plač.

Nadaljujte z branjem→

Klasika

Tim Harford o prekletstvu pretiravanja: Ko gre dobro, so vsi in vse super, ko gredo stvari navzdol, je vse narobe. Umetnost se je zaustaviti in analizirati celoto, identificirati dobre stvari, ki so privedle k uspehu, in šibke točke, ki jih je treba izboljšati. “Misija skoraj nemogoče” pa se je zbrati v času, ko stvari gredo po klancu navzdol, in identificirati tako minuse kot pluse. Pomembno je že zavedanje te nagnjenosti k pretiravanju v obe smeri.

If you have colleagues, what do you think of them? Are they smart? Competent? Motivated? Open to new ideas? Good communicators? Do they work well as a team? The answer may not depend on what you think. And that fact suggests a reason why the modern world now seems so poisonously polarised.

In the 1970s, the psychologist Barry Staw gave a collaborative task to groups of strangers, inviting them to analyse some corporate data and make predictions about the company’s future earnings and sales. When the task was complete, he told each participant how well their group’s forecasts had worked out. Then he asked these individuals to evaluate the group they’d been working with.

Nadaljujte z branjem→

Ekonomisti z IMF so naredili konceptualno študijo, v kateri so pokazali, da bi bile koristi od zamenjave premoga z obnovljivimi viri energije večje od stroškov. Ta teza sama po sebi sploh ni sporna. Boj proti klimatskim spremembam je dejansko najboljši stimulus za gospodarstvo. Pomislite na vse inovacije, nove tehnološke rešitve, nove materiale, nove naprave za proizvodnjo in shranjevanje energije, pomislite na vsa industrijska podjetja, ki bodo to izdelovala in pomislite na vsa delovna mesta v storitvenih podjetjih, ki bodo energetsko sanirala stavbe, vgrajevale nove energetske sisteme in skrbela za nemoteno delovanje sistemov.

Moj problem s študijo ekonomistov iz IMF pa je, da te koristi le bežno omenijo, pač pa koristi merijo kot splošne družbene koristi zaradi tega, ker se bomo izognili povišanju splošne temperature za 1.5 stopinje. S tem se bomo izognili negativnim vplivom na zdravje ljudi ter denimo na kvaliteto infrastrukture. To je vse res. Problem pa je, da je s temi argumenti težko prepričati najprej vlade držav, da je treba močno povečati izdatke za investicije v obnovljive vire, nato pa še prebivalce, da bo treba v ta namen plačevati nekoliko višje davke. Iz politično-piarovskega vidika so to dokaj šibki argumenti in težko bo z njimi dobiti splošno podporo za tovrstno ukrepanje. Po moje je bistveno bolj smiselno komunicirati potencialne učinke na gospodarsko rast, tehnološko prestrukturiranje in nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo.

Če koga zanima, spodaj je nekaj pasusov iz bloga avtorjev študije. Morda bodo njihovi argumenti za vas bolj prepričljivio, kot se zdijo meni. Pa sem zelo navdušen nad vlaganji v onbovljive vire energije.

Nadaljujte z branjem→