Svet za razvoj pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti vljudno vabi na predstavitev gradiva:

STRATEGIJA RAZVOJA ELEKTRO ENERGETSKO – PODNEBNEGA  SISTEMA SLOVENIJE DO LETA 2050

V bližnji prihodnosti bodo podnebne spremembe, povzročene z emisijami toplogrednih plinov zaradi uporabe fosilnih virov energije, odločilno vplivale na naše življenje. Zato je pomembno, kako bomo izvedli energetski prehod v nizkoogljično družbo, v kateri bodo fosilne vire energije nadomestili brez- oziroma nizkoogljični viri. Glavni energetski vir bodočnosti bo električna energija, zato je njeni uporabi, proizvodnji in njenih vplivih na okolje potrebno posvetiti posebno pozornost.

Svet za razvoj pri SAZU je decembra lani oblikoval posebno delovno skupino z namenom, da pripravi strokovno podlago za več razprav na področju podnebnih sprememb in energetike.

Prvo gradivo o razvoju elektro energetskega sistema Slovenije, ki je nastalo v sodelovanju predstavnikov energetske, ekonomske in biološke stroke, bomo predstavili v

petek, 13. 5. 2022 s pričetkom ob 10 uri v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 3, 1000 Ljubljana.

Omogočen bo tudi spletni prenos v digitalnem okolju Mi team in po You tube kanalu.

Program predstavitve

• 10.00 – 10.15  Pozdravni nagovor, predsednik Sveta za razvoj pri SAZU, akad. Igor Emri
• 10.15 – 10.30  Uvodni nagovor vodje delovne skupine, mag. Drago Babič, Svet za razvoj pri SAZU
• 10.30 – 11.00  Predviden gospodarski razvoj in poraba električne energije v Sloveniji do leta 2050, Prof. dr. Jože P. Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• 11.00 – 11.30  Strategija razvoja elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije do leta 2050, Dr. Dejan Paravan, energetsko podjetje Gen-I
• 11.30 – 12.00  Ekonomski vidiki razvoja sistema s poudarkom na investicijah in stroških proizvodnje, Prof. dr. Jože P. Damijan, EF Univerza v Ljubljani
• 12.00 – 13.00  Pogled biologov na razvoj elektro energetsko – podnebnega sistema Slovenije, Prof. dr. Tamara Lah Turnšek s sodelavci, Nacionalni inštitut za biologijo
• 13.00 – 13.15  Odprta vprašanja razvoja slovenske energetike, mag. Drago Babič, Svet za razvoj pri SAZU
• 13.15 – 13.45  Razprava

Moje včerajšnje predavanje na Finančni konferenci v Portorožu na temo zniževanja inflacije v pogojih ponudbenih šokov in vojne v Ukrajini. Ta toksična situacija postavlja centralne banke pred težko dilemo:

• zajeziti povišano inflacijo (zaradi ponudbenih šokov) z grobim indirektnim mehanizmom (dvig obrestne mere)?
• pri čemer pa dvigovanje obrestnih mer gospodarstvo lahko vodi v recesijo

Je v takšnih razmerah sploh možen “soft landing? Imajo CB magični vzvod? Ali pa se “hard landingu” (stagflaciji) ni mogoče izogniti?

Nadaljujte z branjem→

Sladka kot cigarillo po …

Britanski The Economist je objavil članek o presenetljivi odpornosti ruskega gospodarstva na sankcije. Ugotavlja, da so se tuje napovedi o sesutju ruskega gospodarstva po uvedbi sankcij izkazale kot absolutno preveč optimistične. Tečaj rublja je namreč danes nad ravnijo izpred invazije na Ukrajino, BDP je sicer nekoliko upadel, vendar pa visokofrekvenčni podatki (podatki v realnem času) kažejo, da se poraba električne energije (kot indikator obsega proizvodnje) in poraba potrošnikov v restavracijah in gostilnah (kot indikator zasebnega povpraševanja) nista zaznavno zmanjšala. Rusija ima tudi očitno dovolj deviz, da normalno poravnava svoje zapadle obveznosti do tujih finančnih investitorjev. Ruska centralna banka je celo znižala vodilno obrestno mero iz 17 na 14%, kar je znak, da je začetne finančne panike konec. Izvoz ruskih energentov se ni zmanjšal, prilivi v ruski proračun v prvem četrtletju letos pa so se celo povečali za 80% glede na lansko leto.

Zakaj se torej rusko gospodarstvo in javne finance ne sesuvajo? Po moje gre predvsem za tri razloge. Prvi je, da je rusko gospodarstvo relativno avtarkično – uvoz blaga in storitev kot odstotek BDP je v 2020 znašal le 20.9 % (v Sloveniji znaša čez dve tretjini BDP), izvoz blaga in storitev kot odstotek BDP pa 28.5 %. Rusko gospodarstvo je sicer dokaj odvisno od izvoza surovin in energentov, na uvozni strani pa je denimo uvoz iz Kitajske dvakrat večji od uvoza iz Nemčije in štirikrat večji od uvoza iz ZDA. Uvoz iz Kitajske ni prizadet zaradi sankcij, medtem ko Rusi kratkoročno očitno lahko preživijo brez nemških in ameriških avtomobilov, strojev ter farmacevtskih izdelkov, ki spadajo med tri glavne kategorije uvoza iz obeh držav.

Nadaljujte z branjem→

Visoka rast cen inputov, energentov in hrane, ki jih je še dodatno spodbudila vojna v Ukrajini, postavlja centralne banke pred težko dilemo. Na eni strani centralne banke želijo zajeziti povišano inflacijo (zaradi ponudbenih šokov) z bolj bolj omejujočo denarno politiko, hkrati pa dvigovanje obrestnih mer gospodarstvo neposredno vodi v recesijo. Centralne banke lahko torej zapeljejo gospodarstva v stagflacijo, česar si vsi najmanj želijo. Potrebno je učinkovito sodelovanje med denarno in fiskalno politiko, pri čemer lahko slednja s kontroliranimi cenami energentov, kompenziranjem trgovcem in spodbudami za proizvajalce hrane pomembno zmanjša cenovne pritiske, s stimuliranjem javnih investicij pa zmanjša tveganja za recesijo. Vendar pa mora zaradi tega ostati monetarna politika akomodativna in ohraniti odkupe obveznic. V nasprotnem primeru bo prišlo do močnejšega dviga cen zadolževanja za države, kar bo povzročilo težave pri refinanciranju nakopičenih dolgov še iz kovidne krize ter spravilo nekatere države pred tveganje bankrota.

Potrebna je pametna kombinacija ekonomskih politik, da se izognemo boleči stagflaciji iz konca 1970. in začetka 1980. let.

Več naslednji teden na finančni konferenci v Portorožu.

Stari, fenomenalni prdci

Bine Kordež

Ali je Slovenija socialna država kot piše v Ustavi? Seveda na to vprašanje ne moremo oblikovati enoznačnega odgovora. Verjetno se vsi strinjamo, da imamo v državi še vedno preveliko število primerov, ki kažejo, da ne znamo v celoti izvajati obveznosti, ki izhajajo iz takšne ustavne opredelitve. In na žalost se socialna naravnanost neke države meri po mejnih primerih in ne po povprečnih kazalcih.

Če vseeno poskušamo oblikovati neko splošno oceno o socialnih razmerah v državi, pa bodo že prisotne večje razlike v ocenjevanju. Kritične primere socialne izključenosti in neustrezno delitev socialnih pomoči seveda izpostavlja tudi bolj desno usmerjeni del prebivalstva in mnenjskih voditeljev, a splošna ocena tega pola je vseeno bolj pozitivna, posebno v luči povečanih izplačil zadnji dve leti. Mnenja so, da država za socialne izdatke namenja kar ustrezno višino BDP in da močnejše obdavčevanje in izplačila za te namene ni potrebno. To seveda podkrepijo s podatki kot na primer, da s plačevanjem socialnih prispevkov zberemo največji odstotek BDP med vsemi državami OECD (kar drži).

Nadaljujte z branjem→