Bine Kordež

Na ekonomskem področju se v zadnjem obdobju največ pozornosti namenja inflaciji, pri čemer še posebej izstopa rast cen energentov. V vladnih krogih se povsod po svetu razmišlja tudi v smeri, kako bi za potrošnike, porabnike energije te cenovne pritiske omilili. Zanimivo pa je, da le redko preberemo kaj o tem, kam se stekajo ta višja plačila za porabljeno energijo.

Nasploh ob višjih cenah tarnamo nad večjimi stroški, a le-ti se vedno odražajo tudi v sorazmerno večjih prihodkih drugih udeležencev na trgu. Seveda imajo tudi ti kake večje vhodne stroške, a inflacija vseeno na koncu pomeni predvsem prerazporejanje dohodkov iz enega segmenta družbe v drugega.

Ko rastejo cene nafte, nam je seveda popolnoma razumljivo, da se naši višji stroški odražajo v višjih prihodkih (zaslužkih) držav, proizvajalk nafte. Tu je sicer treba dodati, da so se povečani zaslužki na primer Rusije ali Savdske Arabije odrazili tudi v povečanih nakupih teh držav pri kupcih nafte, in veliko denarja se je na ta način vrnilo. Pri povečanih stroških električne energije pa zadeve niso tako enoznačne.

Večji zaslužki državnih podjetij

Danes domači podjetniki izpostavljajo, da se jim bodo računi za elektriko letos tudi podvojili – a tudi ta denar bo nekdo dobil. In glede na to, da se z elektriko (za zdaj) v več kot 80 odstotkih oskrbujemo iz domačih virov, da je pretežni del proizvajalcev elektrike v državni lasti in da smo pri stroških proizvodnje le v manjši meri odvisni od uvoznih komponent, je logično sklepanje, da se bodo ti višji stroški odrazili predvsem v višjih zaslužkih državnih podjetij.

Ta ocena je seveda zelo poenostavljena, a dejanske številke, ki so predstavljene v nadaljevanju teksta, temu precej pritrjujejo. Ob razmišljanjih, kako porabnikom nadomestiti vsaj del povečanih stroškov električne energije, ne bi bilo odveč, če bi država vzporedno pripravila tudi natančno analizo, kam se bodo pravzaprav stekla vsa ta dodatna plačila končnih potrošnikov in podjetij za porabljeno elektriko. Nekdo bo ta denar dobil in najbrž je tu vir za financiranje morebitnih nadomestil ali subvencij.

Kadar danes tečejo pogovori o elektriki, ti zadevajo predvsem prihodnost, transformacijo proizvodnje v obnovljive vire in pri bolj realnih poznavalcih energetike tudi omejitve, ki jih imamo pri tem v Sloveniji. Če pa obravnavamo trenutna gibanja cen elektrike, moramo seveda pogledati, iz katerih virov se oskrbujemo danes.

Številke kažejo, da v Sloveniji proizvedemo okoli 12 teravatnih ur električne energije na leto. Nekoliko manj proizvodnje je bilo v letu 2019, predvsem zaradi slabših hidroloških razmer, zadnji dve leti pa je nekoliko nižja proizvodnja v Termoelektrarni Šoštanj (TEŠ). Vseeno se struktura domače proizvodnje zadnja leta bistveno ne spreminja: skoraj 40 odstotkov prispevajo hidroelektrarne, TEŠ tretjino, Nuklearna elektrarna Krško (NEK) pa skoraj četrtino. Proizvodnja sončne in vetrne energije je k celotni proizvodnji zadnji dve leti prispevala 2,3 odstotka.

Poraba električne energije leta 2020 precej manjša

Podatki kažejo, da je bila leta 2020 ob celo nekoliko večji domači proizvodnji poraba elektrike zaradi znanih razlogov (epidemija covida-19) precej manjša. Leta 2021 se je do septembra spet povečala (z 10 na 10,3 teravatne ure), a je bila še vedno manjša kot v istem obdobju leta 2019. Ob manjši porabi nam je tako leta 2020 zmanjkalo samo sedem odstotkov vse potrebne električne energije, sicer pa se je delež uvoza gibal okoli 15 odstotkov. V »normalnih« razmerah trenutne porabe in razpoložljivih proizvodnih agregatov smo na področju električne energije v Sloveniji torej 85-odstotno samooskrbni. Ker so v zasebni lasti samo manjše elektrarne, lahko ocenimo, da okoli 95 odstotkov domače proizvodnje električne energije realiziramo v družbah v lasti države (približno 80 odstotkov torej proizvedejo državni proizvajalci elektrike, 5 odstotkov domač zasebni sektor, 15 odstotkov električne energije pa uvozimo).

Če pogledamo strukturo porabe električne energije, ugotovimo, da so ob 5-odstotnem upadu skupne porabe elektrike leta 2020 gospodinjstva porabila celo več, zaradi česar je njihov delež porabe porastel na 27 odstotkov. Največja porabnica energije je seveda industrija, kjer je bil v letu 2020 tudi največji upad. Če vzamemo pod drobnogled dejavnosti proizvodnje kovin, kjer so največji posamezni porabniki elektrike (metalurgija in proizvodnja aluminija), ugotovimo, da njihov delež v celotni porabi niti ni tako visok (12 do 14 odstotkov), kot se pogosto razlaga.

To je torej osnovni pregled proizvodnje in potrošnje električne energije v Sloveniji, na podlagi katerega bomo poskušali oceniti vpliv višjih cen energije. Vsi prodajalci elektrike napovedujejo precejšnje povečanje cen za leto 2022, kar utemeljujejo s splošno rastjo cen energentov. Čeprav smo v državi proizvodnjo elektrike strogo ločili od distribucije in prodaje, prodajalci elektrike prvenstveno prodajajo domačo proizvodnjo (85 odstotkov), pretežno iz družb v državni lasti. Mogoče je sicer, da domačo elektriko izvažamo in kupujemo uvozno (pregleda nad tokovi ni), a v tem primeru bi potem za izvoženo elektriko dobili ustrezno več in rezultat na nivoju države bi bil podoben. Glede na pozitivne samoocene trgovcev z elektriko bi lahko celo sklepali, da znamo uvoziti elektriko celo ceneje, kot jo prodati v tujino. Seveda so takšne ocene precejšnje poenostavljanje, saj so prisotne izjemne razlike v cenah glede na uro, včasih tudi minuto, a na koncu so vseeno relevantni rezultati poslovanja naših največjih elektrarn. Višji stroški elektrike za porabnike se bodo tako lahko odrazili samo v večjih prihodkih (zaslužkih) državnih družb za proizvodnjo elektrike (hidroelektrarne, TEŠ, NEK, Termoelektrarna Brestanica – TEB), sicer je nekaj močno narobe (najbrž razlike ne pobirajo posredniki, prodajalci, čeprav so tudi ti pretežno v državni lasti).

Če pogledamo oceno strukture stroškov elektrike za leto 2019 po vrstah proizvodnje (to leto je bolj tipično za sedanje stanje), vidimo, da so za prodane 11,9 teravatne ure vse domače elektrarne realizirale 530 milijonov evrov prihodkov ali 44,5 evra na megavatno uro. Najdražja je bila elektrika iz TEŠ in ob predpostavki, da smo po podobni ceni kupovali tudi manjkajočo elektriko iz uvoza, je bila skupna vrednost proizvedene in kupljene elektrike okoli 660 milijonov evrov.

Ta znesek je na drugi strani strošek nabave elektrike za porabnike in ta naj bi se jim letos pomembno povečal. Zato nas zanima, za kaj smo do zdaj namenili teh 666 milijonov evrov, torej, kakšna je bila struktura teh prihodkov v elektrarnah (plus uvoz). Približno tretjina (212 milijonov evrov) je šla za uvozno komponento, ki je povezana z gibanji cen na svetovnem trgu. A ta številka zajema predvsem neposreden uvoz manjkajoče elektrike, visoka postavka so še emisijski kuponi za TEŠ (leta 2020 78 milijonov) in relativno manjši zneski za gorivo za NEK ter preostale agregate (plin, nafta…). Od preostalega iztržka so elektrarne porabile 86 milijonov evrov za razni material, več kot 200 milijonov evrov je šlo širše gledano za plače in okoljske ter koncesijske dajatve, preostalih 160 milijonov evrov pa je bilo prostega denarnega toka.

Kaj kažejo te številke?

Če izločimo uvoz elektrike, ki je posebna zgodba, naši (državni) proizvajalci elektrike le manjši del prihodkov porabijo za kake uvozne komponente, kjer lahko pride do večje podražitve. Večina prihodkov gre za plače, prejemke države in presežni finančni tok (za odplačila posojil, nove naložbe ali izplačila dobičkov). Pomembno višji stroški elektrike za porabnike (in s tem prihodki elektrarn) se bodo zato odrazili predvsem v ustrezno večjih zaslužkih (dobičkih) državnih energetskih družb (najbrž si v energetiki zato ne bodo podvojili plač). Tu se potem objektivno postavi vprašanje, ali je potrebno, da je ustrezno dražja tudi domača električna energija. Če pa sprejmemo tezo, da so pač tudi cene elektrike tržno blago, ima država preko lastništva teh družb vzvode in vire, da lahko te izjemne skoke stroškov vsaj delno sanira. To pravzaprav velja tudi za močno povečane cene emisijskih kuponov. Ti sicer povečujejo stroške proizvodnje elektrike v TEŠ, a višje cene kuponov se odražajo tudi v večjih prilivih v podnebni sklad (v zvezi s katerim se je težko znebiti občutka, da se skoraj trudimo pri tem, kako porabiti vse te stomilijonske zneske).

Če povzamemo prikazane številke, bi lahko zaključili takole:

• v današnji energetski bilanci Slovenije smo odvisni predvsem od treh virov (hidroelektrarne, TEŠ, NEK) in brez kateregakoli proizvajalca bi se izjemno povečala odvisnost države od uvoza (tudi do polovice v kritičnih obdobjih), kar bi bilo s finančnega in še bolj s strateškega vidika skoraj nesprejemljivo;
• danes lahko z domačimi energetskimi agregati pokrijemo kakih 85 odstotkov potreb po električni energiji in le manjši del stroškov proizvodnje je povezan z morebitnimi dvigi cen energentov na svetovnem trgu, pretežni del zaslužka proizvajalcev elektrike pa se namenja za plače in prejemke države ter vire za nove naložbe;
• zaradi tega ni razlogov, da bi se proizvodni stroški domače proizvodnje elektrike pomembneje povečali; če pa sledimo globalnim gibanjem cen, bodo državni proizvajalci ustvarjali sorazmerno večje dobičke in država bo imela vire za sanacijo najbolj prizadetih porabnikov;
• prehod v večji delež obnovljivih virov in s tem povezane investicije v nove proizvodne agregate ter distribucijsko omrežje bodo seveda zahtevali dodatna sredstva in omenjeni finančni presežki bodo še kako potrebni – a pri tem se vseeno moramo zavedati, da razlog za to niso obstoječi objekti in obstoječi stroški proizvodnje, temveč želene spremembe na področju energetske oskrbe.

_____________

* Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu