Bine Kordež

* Ponovna objava članka iz julija letos, ki kaže, da je treba objave, da “v Sloveniji pod pragom revščine živi 243 tisoč ljudi” jemati z zrncem soli in pogledati metodologijo. Gre namreč za oceno relativne in ne absolutne revščine.

V zadnjem času smo lahko v več medijih prebrali objavo statističnega urada o številu oseb pod pragom revščine v Sloveniji. Podatek, da v Sloveniji pod tem pragom živi kar 243 tisoč ljudi (podatki za leto 2019), je bil za večino presenetljiva in tudi skrb zbujajoč. Da je po 30 letih samostojne Slovenije kar četrt milijona ali 12 % vseh prebivalcev opredeljenih kot revnih, vsekakor ni bil cilj osamosvojitve in še manj pričakovanj. Posebno ob predpostavki, da nekdaj (v bivši državi) revnih pač ni bilo.

Takšne informacije se seveda potem hitro porabijo za tekoče politične potrebe, za iskanje krivcev in kazanje s prstom ter za kak udaren članek v medijih – seveda pa se ne odrazijo v kaki posebni aktivnosti ljudi in institucij odgovornih za to področje. Temu je seveda razlog tudi v tem, da ta kazalec vseeno ne pove, koliko ljudi je dejansko revnih, temveč je rezultat izračuna dohodkov po posebni metodologiji izračuna praga revščine. Torej nivoja dohodkov za katere se v skladu mednarodno določeno metodologijo opredeli, da so meja za “prehod” v revščino (v tveganje revščine).

Namen članka je zato nekoliko podrobneje pojasniti, kaj pomeni teh 240 tisoč “revnih” Slovencev in kakšen je ta kazalec socialne politike v primerjavi z drugimi državami Evropske Unije.

Nadaljujte z branjem→

Trenutno v okviru Evropske komisije potekajo eksplorativni pogovori o prihodnji obliki fiskalnega okvira, torej o ponovni aktivaciji fiskalnega pravila z letom 2023. Evropska komisija išče najprej politični konsenz glede tega, vzporedno s tem pa vodi še strokovno diskusijo z deležniki iz vseh članic EU. Do aktivacje fiskalnega pravila je še daleč, že zdaj pa je jasno, da če bi aktivirali staro fiskalno pravilo (potreben “fiskalni napor”, da se doseže strukturni primanjkljaj največ 0.5% BDP in da država v 20 letih zniža javni dolg na maastrichtsko mejo (iz leta 1991) 60% BDP), bi to ubilo rast v mnogo državah in ne bi bilo politično vzdržno. Denimo, italijanski javni dolg zdaj znaša 160% BDP, ob zelo ugodnih gospodarskih razmerah (kjer bi bila rast BDP za eno točko višja od obrestne mere na italijanski dolg) in ob izravnanem primarnem saldu proračuna (od nominalnega salda so odšteti stroški servisiranja dolga) bi lahko Italija do leta 2040 svoj javni dolg znižala le na 133% BDP. Če bi italijanska vlada uspela 20 let vzdrževati presežek v primarni bilanci proračuna v višini 2% BDP (to pomeni, da so 20 let proračunski izdatki nižji od prihodkov za 2% BDP, kar je znanstvena fantastika), bi se njen javni dolg znižal na vsega 98% BDP.

Aktivacija fiskalnega pravila v stari obliki je torej ekonomsko nesmiselna, politično pa nevzdržna. V politični in javni diskusiji bo potrebno priznati, da se je ekonomska situacija od začetka 1990-ih let, na kateri temelji maastrichtska meja javnega dolga in na kateri temelji miselni koncept fiskalnega okvira v okviru Pakta o stabilnosti in rasti (SGP), drastično spremenila. Okvir fiskalne politike evrskega območja je bil oblikovan v zgodnjih 1990-ih letih, ko so bile obrestne mere pozitivne, glavno tveganje je bila prekomerna inflacija, za premije za tveganje povišane obrestne mere državnih obveznic pa so dajale dovolj fiskalnega prostora. Strah iz 1970-ih pred inflacijo je privedel do specifičnega okvira ekonomskih politik, ki so bile med seboj strogo ločene: monetarna politika naj bi bila osredotočena na ciklično stabilizacijo gospodarstev, fiskalna politika pa zgolj na zmanjšanje dolga in primanjkljaja.

Morda je bil tak okvir primeren za takratni svet. Toda tega sveta ni več. Obrestne mere na državne obveznice so danes blizu nič in bodo takšne najbrž ostale še nekaj let, kar zmanjšuje omejitve ma fiskalni strani. Na drugi strani pa kombinacija nizkih inflacijskih pričakovanj in ničelnih vodilnih obrestnih mer povsem omejuje učinkovitost monetarne politike za ciklično stabilizacijo gospodarstev. V takšnih primerih je nujen drugačen okvir ekonomskih politik, v katerem morata monetarna in fiskalna politika učinkovito sodelovati pri spodbujanju rasti in doseganju inflacijskega cilja.

In v takšnih razmerah je vztrajanje pri fiskalnem pravilu, ki temelji na kontekstu iz 1970-ih in kazalcih iz 1990-ih let povsem deplasirano, neučinkovito in nevzdržno. Potreben je povsem nov okvir ekonomskih politik. Najboljši predlog, kar sem jih videl do danes, je podal Angel Ubide, ki je v zadnjem desetletju objavil vrsto pronicljivih analiz in predlogov glede bolj učinkovitega delovanja evro območja. Pa tudi odlično knjigo The Paradox of Risk, ki sem jo pred časom tukaj že navajal).

Nadaljujte z branjem→

Slavoj Žižek je v kolumni v Russia Today nelogično nasprotovanje cepljenju v sebi lastnem stilu opisal kot perverzno mazohistično uživanje v trpljenju zaradi epidemije. Anticepilci naj bi perverzno uživali v odrekanju svobode ter depresiji in apatiji zaradi vladnih ukrepov, ker pač nimajo nekega jasnega življenjskega cilja, zato želijo epidemijo z zavestnim necepljenjem podaljšati.

Prosim, ne mečite kamnov vame…

Naši mediji pogosto špekulirajo, zaradi katerih skritih motivov antivakserji tako odločno vztrajajo pri svojem stališču, a kolikor vem, nikoli ne izzovejo najbolj očitnega razloga: na neki ravni želijo, da se pandemija nadaljuje, in vedo, da zavračanje proti-pandemičnih ukrepov epidemijo podaljšuje.

Če je temu tako, je naslednje vprašanje, ki si ga je treba zastaviti: zakaj si antivakserji želijo nadaljevanje pandemije?

Tu bi se morali izogniti kakršnimkoli psevdofreudovskim razlagam, kot da gre za neko različico nagnjenja k smrti, želje po trpljenju in smrti. Razlaga, da antivakserji nasprotujejo ukrepom proti pandemiji, ker niso pripravljeni žrtvovati zahodnega liberalnega načina življenja, ki je zanje edini možni okvir svobode in dostojanstva, je resnična, vendar ne dovolj. Tu bi morali dodati perverzno uživanje v samem odrekanju običajnim užitkom, ki jih prinaša pandemija. Ne smemo podcenjevati skritega zadovoljstva, ki ga zagotavlja pasivno življenje depresije in apatije, ki se samo vleče brez jasnega življenjskega projekta.

Vir: Slavoj Žižek, Russia Today (moj prevod)

Bine Kordež

Ponovno objavljam komentar glede sprememb davčne zakonodaje, ki sem ga objavil že v drugi polovici aprila. Argumenti proti sprejetim spremembam so ostali enaki.

Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.

Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).

Nadaljujte z branjem→