Spodnji tvit Mateja Tonina, predsednika NSi, je dvojno perverzen. Prva perverzija je seveda v manipulaciji, da nasprotovanje nakupu oklepnikov, namenjenih za sodelovanje  v operacijah NATO, spodkopava temelje naše varnosti in državnosti in vodi k ukinitvi slovenske vojske. Nasprotovanje nakupu oklepnikov, katerih funkcija ni obramba domovine, seveda ne more spodkopavati temeljev naše varnosti in državnosti. Prav tako kot ne nasprotovanje nakupu vojaškega transportnega letala, ki se ne more uporabljati niti za vojaške niti za civilne namene na ozemlju Slovenije. Če bi nek minister za obrambo res želel dvigniti obrambno usposobljenost in moralo slovenske vojske, bi vojakom najprej zagotovil konkurenčne plače, primerne čevlje in oblačila, primerne pogoje za delo ter opremo, ki je potrebna za varovanje teritorialne suverenosti Slovenije in ki se tudi lahko vsakodnevno uporablja za civilne namene (denimo štiri helikopterje namesto transportnega letala z dosegom nekaj tisoč kilometrov). In namesto 700 bi nas to stalo manj kot 200 milijonov evrov. To je bila vizija vojske, ki smo jo imeli pred letom 1990 in ki smo jo želeli imeti po osamosvojitvi. Od te vizije je ostala samo brezsramna perverzija nekaterih, ki služijo interesom tujih gospodarjev in prodajalcev orožja.

Druga perverzija pa se nanaša na spremembe novele zakona o dohodnini, ki so ob nekaterih pozitivnih spremembah povsem nepremišljene pri njeni glavni spremembi – to je postopnem zvišanju davčne olajšave do leta 2024. Zgolj ta sprememba bo po oceni Fiskalnega sveta naslednje leto odnesla za okrog 180 mio evrov proračunskih prihodkov, leta 2023 za 375 mio, leta 2024 za 553 mio in leta 2025 že za 726 mio evrov (glejte spodnjo tabelo).

Vir: Fiskalni svet, Analiza javnofinančnih učinkov predlaganih sprememb davčne zakonodaje

Politični trik

Perverzija Toninovega tvita glede dohodninskih sprememb je v dvojem. Prvi del perverzije je v tem, da je bil prvotni namen vlade je znižati dohodnino tistim z najvišjimi dohodki (v razredu s 50% mejno davčno stopnjo). Vendar pa je samo znižanje te mejne davčne stopnje dokaj neizdatno (tistim z visokimi plačami prinese skupaj le za 9 mio evrov večje neto prejemke). Hkrati pa bi to znižanje mejne davčne stopnje zgolj tistim z najvišjimi plačami iz piarovskega vidika izpadlo zelo nerodno. Zato je bilo ta osnovni namen potrebno zakamuflirati. Skrilo se ga je v dvig splošne olajšave. Za razliko od splošnega prepričanja dvig splošne olajšave pri dohodnine ne pomeni le zmanjšanja davčne osnove tistim z najnižjimi prihodki, pač pa vsem davkoplačevalcem. S to razliko, da tisti z najnižjimi dohodki od tega dviga splošne olajšave nimajo praktično nobene koristi, medtem ko ta korist narašča z bruto dohodki posameznikov.

Dvig splošne olajšave ne bo imel učinka na tiste z najnižjimi dohodki in ki uveljavljajo olajšave za otroke. Teh 250,000 ljudi ima že danes prenizke dohodke in sploh ne plačujejo dohodnine, ali pa le minimalno, zato jim dvig splošne olajšave ne bo pripomogel k višjim neto izplačilom. Nasprotno pa bodo zaposleni z neto plačo okrog 1,000 evrov na letni ravni pridobili okrog 600 evrov, zaposleni z neto plačo do 2,000 evrov pa okrog 1,000 evrov letno. Največ zaradi dviga splošne olajšave seveda pridobijo tisti z višjimi plačami: zaposleni brez otrok s plačo nad 3,000 evrov pridobijo približno 2,000 evrov letno. Če pa uveljavljajo olajšavo za otroke, lahko s spremembami dohodnine pridobijo tudi za 20,000 do 40,000 evrov letno pri neto izplačilih (glejte to analizo Bineta Kordeža).

Sedanja vlada se je torej pri zniževanju davčne obremenitve tistih z najvišjimi prejemki poslužila Trumpovega umazanega trika iz njegove davčne reforme. Da bi prikril, da bo primarno razbremenil premožne (in sebe), je v davčni reformi nekaj drobtinic namenil tudi “družinam iz srednjega sloja”. S tem piarovskim nategom so republikanci večini Američanov zakrili, da bodo premožni v desetih letih plačali za 2,000 milijard dolarjev manj davkov in da se bodo za toliko zmanjšali prihodki v proračun.

Javnofinančni problem dohodninske reforme

Drugi del dohodninske perverzije pa se nanaša na dejstvo, da bodo te davčne spremembe v naslednjem letu povečale proračunski primanjkljaj za četrt milijarde evrov, v 2023 za pol milijarde evrov, v 2024 za okrog 650 mio evrov in v 2025 za okrog 850 mio evrov. Vlada že danes načrtuje, da bo proračunski primanjkljaj v letih 2023 – 2024 znašal 3.6% BDP (okrog 2 milijardi evrov) in 2.7% BDP (okrog 1.6 milijarde evrov) (nisem prepričan, da so te učinke dohodninske reforme upoštevali). Toda ker se bo v letu 2023 ponovno aktiviralo fiskalno pravilo (v takšni ali drugačni obliki), bo potrebno ta dodatni primanjkljaj, ki ga prinašajo dohodninske spremembe pokriti z neko kombnacijo znižanja izdatkov (socialnih transferjev ali investicij) in povišanja davkov.

Vir: Fiskalni svet, lastna slika.

In v tem se skriva perverzija. Takrat bo potrebno bodisi spremeniti dohodninsko zakonodajo ali pa dvigniti posredne davke (trošarine in DDV), kot je naredila vlada leta 2013 (dvig DDV na 9.5% in 22%). Dvig posrednih davkov pomeni povišanje davkov na porabo. Čeprav so ti davki linearni, pa dejansko delujejo regresivno, saj bolj obdavčijo tiste, ki večji del svojih dohodkov namenijo za dobrine, ki so obremenjene s trošarinami in DDV. To so pa seveda tisti z nižjimi dohodki. Drugače povedano, breme pokrivanja proračunske luknje, ki jo sedaj še dodatno in povsem po nepotrebnem koplje sedanja vladna koalicija, bodo pretežno pokrili predvsem tisti z nižjimi in srednjimi dohodki.

Te dohodninske spremembe so torej vrhunska perverzija sedanje vladne koalicije, ki želi po tipičnem desničarskem vzorcu breme povečanih koristi za tiste z višjimi dohodki prenesti na nižji in srednji dohodkovni sloj.

Makroekonomski problem

Iz makroekonomskega vidika in iz vidika gospodarske stabilnosti gre za izjemno nepremišljene ukrepe ob koncu mandata te vlade, ki bodo v naslednjih letih še bolj destabilizirali javne finance, kot jih destabilizirajo že sprejeti proračuni do 2022. Resnično nepotrebno in trumpovsko ravnanje vladne koalicije v odhajanju.

Drugi problem iz makroekonomskega vidika je, da so te dohodninske spremembe prociklične, saj ob že tako visoki gospodarski rasti (po napovedih letos med 6 in 7%, naslednje leto med 4 in 5% ter v 2023 med 3 in 4%) še dodatno povečujejo agregatno povpraševanje in tako prispevajo k potencialnemu pregrevanju gospodarstva. Znižanje dohodnine je smiselno ob začetku recesije (denimo lani ob začetku korona krize bi bilo to smiselno), s čimer fiskalna politika vpliva na hitrejše okrevanje (proticiklično delovanje), nikakor pa ne v času visoke konjunkture. Vlada z rekordnimi javnimi investicijami in zdaj še z zniževanjem davkov še bolj pregreva že pregreto gospodarstvo.

Te dohodninske spremembe so torej absolutno nepremišljene, njihov timing pa dvakratno napačen.