Mala nočna muzika (za tiste, ki smo na šihtu)

Bine Kordež

Demografski sklad (DS), z oblikovanjem katerega naj bi dolgoročno zagotavljali dodatne finančne vire in večjo varnost izplačevanja pokojnin, je tema, s katero se tako politika kot stroka ukvarjata že več kot 20 let. Kar nekaj dosedanjih vlad je (neuspešno) obljubljalo vzpostavitev takšnega sklada, vendar je šele aktualna vlada pripravila konkreten zakon – a ga tudi še hitreje umaknila iz parlamentarne procedure. Opozicija in tudi civilna sfera (sindikati, upokojenci) sta izrazili precejšnje zadržke glede predlaganega zakona. Ocenjujejo namreč, da je osnovni namen predloga bolj obvladovanje državnega premoženja kot pa zagotavljanje večje dolgoročne zanesljivosti financiranja pokojnin. Zaradi teh razlogov in tudi političnih razmerij v parlamentu verjetno zakon o demografskem skladu tudi v tem mandatu ne bo sprejet.

Da je DS nujen, se sicer strinjajo praktično vsi deležniki. Razlog je v neugodnih demografskih gibanjih, torej vse večjem deležu starejših v populaciji. To naj bi v prihodnosti (čez 20, 40 let) zahtevalo bistveno višje izdatke za pokojnine kot danes. Z ustrezno oblikovanim DS naj bi zagotavljali nekaj dodatnih finančnih virov, ki bi takrat zmanjšali pritisk na proračun in tako zagotovili večjo vzdržnost pokojninskega sistema.

Nadaljujte z branjem→

Politikom notorično primanjkuje vizionarstva in strateške usmeritve. Če že kaj spravijo skupaj, so to operativne usmeritve za pol naslednjega mandata. V to kategorijo spada tudi 10 strateških “zavez” nekdanje koalicije KUL v nedavno podpisanem predvolilnem “koalicijskem sporazumu”. No, obstajajo tudi voditelji, ki so sposobni vizije in oblikovanja strateških usmeritev za svojo državo. Sem spadajo kitajski voditelji zadnjih desetletij, prejšnji predsedniki Emiratov, pa tudi sedanji predsednik Emiratov šejk Khalifa bin Zayed. Slednji je nedavno objavil dekret z 10 strateškimi usmeritvami, ki se jih morajo vsa ministrstva, zvezni in lokalni organi oblasti ter institucije v državi držati in jih uporabljati kot smernice v vseh svojih direktivah in odločitvah ter delati na izvajanju načel v svojih načrtih in strategijah. 

Spodaj objavljam teh 10 strateških usmeritev, vi pa v tekstu zamenjajte “Emirate” in “UAE” s “Slovenijo” ter presodite, kako se vam zdijo primerni za strateški razvoj naše države. Samo razmislite o njih.

The 10 principles will be the core guidelines for all UAE’s institutions to strengthen the union, build a sustainable economy, harness all possible resources to build a more prosperous society, foster positive regional and global relations to achieve national goals, and support peace and stability across the world.

Nadaljujte z branjem→

Kot običajno, ne smete gledati videa. No, tudi ne poslušati teksta. Muzika je pa dobra.

Bine Kordež

Vsekakor je upravičeno vprašanje, ali je upravičeno tudi v naslednjem letu (za redne izdatke, brez investicij) potrošiti 26 % več kot v letu 2019, čeprav bo rast BDP višja le za 10 %. Seveda bodo vsi prejemniki veseli višjih prilivov, a dodatni proračunski “bonbončki” in dolgovi v razmerah, ko naj bi ustvarili kar 16 % višjo dodano vrednost kot v letu 2019 najbrž niso najbolj upravičeni.

Upoštevaje navedene načrte in pojasnila, bomo torej letos iz rednega dela proračuna imeli kar 4 milijarde eur (!) slabši rezultat kot v letu 2019 in to ob 4 % višjem nominalnem BDP. Če se s takšno rastjo pohvalimo, je res vprašanje zakaj potem tako povečana poraba nad prihodki.

V teh dneh začenja parlament obravnavo predlogov proračunov za naslednji dve leti vključno z oceno letošnjih gibanj. Množico številk bodo seveda pretresali parlamentarni odbori, kakšno manj pomembno postavko spremenili, a po izkušnjah bo končni rezultat približno podoben predlogu (razen če se ne bi zgodil kak nepričakovan umik podpore s strani “pol-koalicijskih” poslancev). Zaradi tega lahko predlog razumemo kot proračunske načrte aktualne vlade za naslednje obdobje.

Vlada je predlog pospremila z oceno, da gre za optimistično in razvojno naravnanost proračuna s poudarkom na zgodovinsko visokih investicijah. Dejansko je predvideni obseg naložb preko 2 milijardi letno (dosedanji najvišji znesek je bil 1,37 milijardi v letu 2015) – a seveda na račun dodatne zadolžitve, kar seveda ne zahteva posebnega napora vlade. Posebno, ker bomo izkazovali visoke primanjkljaje kljub precejšnjim dodatnim prilivom iz Evropske Unije. Primanjkljaj države naj bi se leta 2023 sicer že vrnil v okvir Maastrichtih kriterijev (pod 3 % BDP), a pred epidemijo smo znali tudi ob tudi relativno visokih naložbah doseči proračunske presežke.

Nadaljujte z branjem→

Zgornji naslov se bo zdel marsikomu bogokleten in se bo hitro razhudil, vendar dejansko ni nič novega. To idejo je sicer pred leti javno nabolj popularizirala italijansko-ameriško-britanska ekonomistka Mariana Mazzucato v knjigi Podjetna država. V njej je izpostavila primer podjetja Apple, ki ima zelo majhen delež svojih raziskav (kot stroškov glede na skupne prihodke), njegova genialnost je v tem, da obstoječe tehnološke rešitve, ki so splošno dostopne (od interneta do GPS), zapakira v komercialno izjemno dobre produkte. Drugače rečeno, Apple črpa iz rezultatov temeljnih raziskav in jih z rekombinacijo komercializira.

Seveda pa Mazzucatova glede tega ni bila prva, ampak so stvar znane že od bistveno prej. Raziskovalci (Griliches in ostali) so namreč imeli težave, da bi našli signifikanten in močan vpliv lastnih raziskav podjetij na njihove rezultate (rast produktivnosti itd.)*. Ta učinek je bil vedno zelo majhen, če je bil sploh statistično značilen. Zato so prišli na idejo, da je pomemben “družbeni učinek” in ne toliko “privatni učinek” vlaganj v raziskave. Zgodba je v tem, da če država ter vsa podjetja vlagajo v raziskave in razvoj, prihaja do nekaterih novih tehnoloških rešitev, ki morda niso takoj komercialno uspešna za posamezno podjetje, vendar pa predstavljajo pomembno “eksternalijo” za druga podjetja. Ostala podjetja se učijo od drugih ali že razvito idejo / rešitev, ki je nastala drugod, razvijejo naprej, kombinirajo z drugimi rešitvami in nekatera ultimativno pridejo do komercializacije, ki je za eno ali nekaj podjetij lahko zelo donosna. Kdo bo od teh vlaganj “profitiral”, ne vemo, vemo pa, da so ti “spillover učinki” (prelivanja znanja) zelo pomembni.

Paul Romer je to idejo “družbenih učinkov” raziskav in razvoja sredi 1980-ih let uporabil v svojem doktoratu in razvil koncept “endogene rasti”, za kar je pred leti dobil Nobelovo nagrado. Bistvo tega koncepta je, da čim več je podjetij, ki vlagajo v raziskave in razvoj, tem večji bo družbeni učinek teh raziskav, katerih učinki se prelivajo med podjetji, in tem višja bo gospodarska rast. Zato lahko tudi razvite države, ki več vlagajo v raziskave in razvoj, hitreje rastejo in ni nujno, da prihaja do učinka konvergence (zaradi padajoče mejne učinkovitosti fizičnega kapitala), da nerazvite države dohitevajo razvite (kot pravi koncept Solow-Swanovega modela eksogene rasti).

Nadaljujte z branjem→

Malce gayevski oziroma 80s pop, ampak ajde, gre v uho in se da preživeti.

Pa smo spet nazaj pri debati glede kovanca za bilijon dolarjev. Ponavlja se zgodba izpred osmih let, ko so republikanci, ki so imeli večino v Senatu, blokirali demokratskega predsednika Baracka Obamo pri dvigu zakonske meje zadolževanja. Takrat so republikanci nasprotovali zmanjšanju davčnih olajšav za bogatejše, tokrat nasprotujejo sprejemu zakona o investicijah v prometno infrastrukturo in človeški kapital.

Tovrstna nagajanja v ameriški politiki postajajo stalnica. Spomnite se samo dveh epizod »zaprtja« Clintonove vlade (novembra 1995 za en teden in med decembrom 1995 in januarjem 1996 za štiri tedne) ter posledične začasne odpustitve nekaj tisoč vladnih uslužbencev, ker se demokrati in republikanci niso mogli dogovoriti glede financiranja proračuna. V isto kategorijo spada 16-dnevno zaprtje vlade leta 2013 v času administracije Baracka Obame, ki ga je povzročil spor glede financiranja zdravstvenega zavarovanja. No, demokrati so to gesto vrnili v obdobju 2018–2019 v času administracije Donalda Trumpa, ko je prišlo do najdaljšega zaprtja vlade v zgodovina ZDA (35-dni), zaradi spora o višini sredstev za gradnjo zidu med ZDA in Mehiko.

Nadaljujte z branjem→