Jasmina Držanič

Prvi del: Nekaj bazičnih o državi.

V zadnjih dneh smo slišali toliko ne posebej posrečenih trditev (med njimi je tista, da je vlada izčrpala možnosti za nove ukrepe glede cepljenja in da računa na to, da so ljudje toliko odgovorni, da se bodo odločili za cepljenje, vsekakor na prvem mestu) glede vloge države in državne oblasti, da ni druge, kot da malo dvignemo nivo razmišljanja. In sem imela hudo potrebo po tem, da zapišem, kako je na primeru cepljenja lepo vidno, zakaj potrebujemo državo.

Nekaj družboslovne podlage

Filozofske temelje za koncept  države (takšne, ki jo poznamo danes) so se začeli postavljati v 17. stoletju (skratka, ni tako nova stvar). Družboslovje kot nedvoumen temelj razmisleka o državi vidi v Hobbsovem Leviathanu, potem pa se preko Locka, Rousseauja, Voltaira, Hegla, Marxa, Althusserja, Offeja do Žižka in Badiouja (so še drugi, ampak sem zaradi ekonomije prostora naredila jagodni izbor) prikoplje do naslednjih spoznanj.

• Država je sistem, ki regulira delovanje družbe.
• Država mora regulirati delovanje družbe tako, da s svojo regulacijo zasleduje splošni interes.
• Država mora za to, da lahko regulira delovanje družbe, delovati kot hegemon (termin je Heglov, predpostavlja pa da se pri regulaciji uporablja najboljše, kar je od pameti na voljo v skupnosti).
• Država ima za regulacijo družbe na voljo represivne aparata in ideološke aparate.
• Država mora pri regulaciji družbe varovati posameznika, kar pomeni, da mu mora nediskriminatorno omogočiti razvoj.
• Država mora pri regulaciji družbe postaviti javno dobro (splošni interes) pred parcialni interes družbene skupine ali posameznikov, če oceni, da bi realizacija parcialnih interesov izkrivljala javno dobro.
• Država mora pri regulaciji družbe upoštevati interese različnih družbenih skupin (civilna družba).
• Ni vsak interes družbene skupine skladen s splošnim dobrim. Kar pomeni, da mora država ustrezno opredeliti, kaj je skladno in kaj ni skladno (glej IAD)
• Država mora pri regulaciji družbe uporabiti načine, ki bi najmanj posegali v sfero zasebnosti ali sfero družbene skupine, pri tem pa moraj regulacija še vedno omogočiti splošno dobro.

Kar so čisto solidni kriteriji za presojo vsake aktivnosti države – od zakonodaje do ukrepov, od stimulacij do prepovedi. Če katerikoli zamisel ne prenese teh kriterijev, ni zadosti dobra.

RAD in IAD

Ustavimo se še pri represivnih aparatih države (RAD) in ideoloških aparatih države (IAD). Ti dve kategoriji je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vpeljal Althusser, ko je definiral, kako država praktično deluje. RAD so precej razumljivi, gre za to, da država dejansko varnost uresničuje z vojsko, policijo in pravosodjem (kazenski del). IAD so pa bolj subtilni, gre za sisteme s katerimi država inicira sistem vrednot, ki se uporablja v zakonodaji in pri vsem ostalem. Pred petdesetimi leti so bili klasični IAD področja znanosti, kulture, izobraževanja in pravosodje v civilnem delu. Seveda študent družboslovja zmore tudi ugotovitve, da sta socialna politika in zdravstvo IAD. Malo mu zmanjka pri umestitvi fiskalna politike in sklopa finančnih spodbud, ker gre za močan IAD. Zadnjih 30 let je komunikacija močan IAD. Ker, kot pravi Marx v XVIII brumairu Ludvika Bonaparta, vladajoče misli so misli vladajočega razreda. Drugače pa iz IAD/RAD sheme izhaja tisti namig, da pametna vladajoča politika, ki želi biti hegemon, dela na tem, da čim bolj aktivira svoje IAD. Tisti, ki bolj uporabljajo svoje RAD, imajo sicer na kratek rok bolj udobno vladanje, ampak zelo hitro tudi izgubijo kompas o tem, kaj bi moralo biti javno dobro. In potem sledijo posledice. Rousseau je sicer romantično navajal, da ima ljudstvo pravico, da se temu upre. Ampak danes vemo, da zgolj upor ni zadosti, če uporna stran nima izdelanega koncepta, kako bo sama uporabila IAD.

Kako je država (govorimo o sistemu in ne o konkretnih pravnih subjektih različnih držav) funkcionirala v zadnjih štiridesetih letih? Nedvomno tako, da se je bolj držala tega, da bi z regulacijo čim manj posegala v sfero zasebnosti. To ne pomeni, da ni regulirala, samo regulirala je na način, da se je izklapljala iz igre. Pa je prišel bankrot Lehman Brothers leta 2008 in so se največji zagovorniki umikanja države po celi zemeljski krogi lepo zatekali po pomoč k državi. Ko se je zadeva malo umirila, so spet zagovarjali umik države. Pa je prišlo kovidno leto 2020 in ni bilo druge, kot da država spet intervenira. In države so intervenirale, kakor so pač aktualni oblastniki zmogli delovati kot hegemoni. Z drugimi besedami, tam, kjer so bolj prisluhnili vsej razpoložljivi pameti, so bolj aktivirali svoje IAD, tam, kjer je hegemonska funkcija odpovedala, so bili bolj na delu RAD.

Slovenija je zadnji dve leti žal doživljala velik razpon RAD. O tem v naslednjem delu naše poletne politološke šole.