Bine Kordež

V zadnjem času smo lahko v več medijih prebrali objavo statističnega urada o številu oseb pod pragom revščine v Sloveniji. Podatek, da v Sloveniji pod tem pragom živi kar 243 tisoč ljudi (podatki za leto 2019), je bil za večino presenetljiva in tudi skrb zbujajoč. Da je po 30 letih samostojne Slovenije kar četrt milijona ali 12 % vseh prebivalcev opredeljenih kot revnih, vsekakor ni bil cilj osamosvojitve in še manj pričakovanj. Posebno ob predpostavki, da nekdaj (v bivši državi) revnih pač ni bilo.

Takšne informacije se seveda potem hitro porabijo za tekoče politične potrebe, za iskanje krivcev in kazanje s prstom ter za kak udaren članek v medijih – seveda pa se ne odrazijo v kaki posebni aktivnosti ljudi in institucij odgovornih za to področje. Temu je seveda razlog tudi v tem, da ta kazalec vseeno ne pove, koliko ljudi je dejansko revnih, temveč je rezultat izračuna dohodkov po posebni metodologiji izračuna praga revščine. Torej nivoja dohodkov za katere se v skladu mednarodno določeno metodologijo opredeli, da so meja za “prehod” v revščino (v tveganje revščine).

Namen članka je zato nekoliko podrobneje pojasniti, kaj pomeni teh 240 tisoč “revnih” Slovencev in kakšen je ta kazalec socialne politike v primerjavi z drugimi državami Evropske Unije.

Ocena o stopnji revščine temelji na vsakoletni anketi o življenjskih pogojih na vzorcu, ki v Sloveniji zajema 9 tisoč gospodinjstev oz. 25 tisoč ljudi. Zadnji podatki so bili objavljeni lani za leto 2019. V tej anketi se ugotavlja povprečni dohodek člana gospodinjstva, nato pa se pogleda dohodek tistega, ki je na sredini vseh anketiranih in prag revščine se določi na 60 % dohodka tega posameznika. Meja (prag) za revščino torej ni 60 % povprečnega dohodka temveč 60 % dohodka osebe na sredi razporeditve vseh anketiranih (mediana). Dohodek osebe na sredi lestvice je seveda nižji od povprečnega dohodka, ker so dohodki na dnu bolj poravnani, na vrhu pa gredo lahko v večje zneske.

Države z manjšimi razlikami med dohodki (manjša neenakost) imajo zato tudi manj ljudi z relativno nizkimi dohodki in manj revnih po tem kriteriju. In seveda obratno – države z večjimi razlikami v plačah, z bolj široko distribucijo dohodkov imajo tudi več ljudi pod 60 % dohodka prebivalca na sredini (več revnih) Pri tem pa ima to večje število revnih lahko vseeno precej višje dohodke kot v državah, kjer je revnih statistično manj. Stopnja revščine po mednarodnih kriterijih (metodologiji) torej odraža stopnjo relativne revščine v posamezni državi, torej glede na mediano dohodkov posameznika v tej državi, seveda pa je tudi odraz razlik v dohodkih.

Zato imamo situacijo, da je lahko delež revnih ljudi v bogatih državah celo višji, ker je prag postavljen višje. To pa je seveda tudi zato, ker so tam razlike med dohodki praviloma večje in kljub višjemu življenjskemu standardu imajo veliko ljudi pod pragom dohodka, ki zagotavlja še sprejemljivo življenje v tej državi. To je lepo razvidno iz slike spodaj, kjer so navedene stopnje revščine (delež ljudi, ki imajo dohodke pod pragom revščine) za nekaj izbranih držav v Evropi.

Kljub temu, da imamo v Sloveniji kar 243 tisoč ljudi statistično opredeljenih kot revnih, kot ljudi z dohodki pod pragom revščine, je odstotek (12 %) skoraj med najnižjimi v Evropskih državah. Le tri države imajo nižjo stopnjo revščine, kjer nekoliko bolj odstopajo le Čehi. Bistveno večji delež revnejših imajo seveda države z večjo stopnjo dohodkovne neenakosti (večjimi razlikami v dohodkih), posebno tam, kjer so minimalne plače postavljene nizko. Morda bolj presenečajo podatki, da imajo zelo visok delež revnih tudi v državah z bistveno višjim življenjskim standardom (Švedska, Velika Britanija, Švica).

V Sloveniji imamo torej 12 % ljudi, ki živijo s pod statistično opredeljenim pragom revščine in ta je v letu 2019 znašal 1.477 eur na družino (2 odrasla, 2 otroka) oz. 700 eur na osebo, če živi sama. V Avstriji je denimo revnih ljudi nekaj več (13,3 %), pri čemer je tam prag revščine določen v višini 950 eur, če ga preračunamo v našo kupno moč (v njihovih cenah je ta prag 1.300 eur). V Švici je denimo stopnja tveganja revščine še višja. Tam kar vsak šesti prebivalec živi z dohodki pod pragom revščine, ki  pa znaša 1.100 eur za samsko osebo po slovenski kupni moči. Manj revnih naj bi bilo edino na Češkem, kjer 10 % ljudi živi z dohodki pod 580 eur mesečno. Na Hrvaškem je prag revščine določen še nižje (470 eur za posameznika), a imajo kljub temu kar preko 18 % ljudi z dohodki pod tem pragom. Izstopajo seveda države kot Romunija ali Bolgarija, kjer je revnih skoraj četrtina, čeprav je tam prag postavljen še precej nižje (300 eur mesečno na posameznika po slovenski kupni moči).

Izračun števila ljudi, ki živijo pod pragom revščine, ima torej kar precej omejitev in predpostavk in podatek o 240 tisoč Slovencih, ki bi jih po teh podatkih lahko opredelili kot revnih, je potrebno upoštevati s previdnostjo. Tudi v še tako bogatih državah je določeno število ljudi vedno na spodnjem delu dohodkovne lestvice, ki so potem opredeljeni kot revni. Vseeno pa podatki kažejo, da je v Sloveniji delež ljudi z dohodki, ki pomenijo tveganje revščine med najmanjšimi med državami  EU (in seveda tudi na svetu, kjer so razmere praviloma slabše). Razlog je v nizki dohodkovni neenakost ter tudi uspešnejši socialni politiki v primerjavi z drugimi državami. Ta seveda ni idealna in ne “pokrije” vseh izstopajočih primerov, a vseeno kaže, da smo v EU to med boljšimi, kljub splošni oceni o poslabševanju razmer.

V spodnji sliki je denimo še pregled po letih za nekaj izbranih držav, ki kaže, da do pomembnejših razlik tudi v daljšem obdobju ne prihaja. V Avstriji je že vse od leta 1995 delež revnih okoli 13 %, v krizi leta 2008 se jim je nekaj povečal in nato postopno zmanjševal, medtem ko npr. v Švici ostaja konstantnih 16 %. V Sloveniji smo danes zopet na podobnem nivoju kot pred zadnjo krizo. Ta je razmere poslabšala oz. jih takrat nismo znali v zadostni meri sanirati. Za Slovenijo je v sliki zgoraj dodan tudi podatek o številu ljudi, ki statistično živijo pod pragom revščine, kjer se še bolje vidijo spremembe zadnjih deset let. Nedvomno je izboljšanju zadnja leta pripomogel tudi dvig minimalne plače.

Seveda imamo na takšne statistične podatke hitro očitke, da je to pač statistika in da ne odraža dejanskega stanje, ki pa “vemo, da se močno poslabšuje”. Drži, da gre za statistiko z vsemi omejitvami, a trendi in primerjave z drugimi državami vseeno pokažejo nek položaj Slovenije na tem področju, za katerega lahko ocenimo da ni slab – vedno pa bi bil lahko boljši.

Za konec še dve podrobnosti glede teh podatkov. Kot napisano, podatki temeljijo na vseh dohodkih, tudi socialnih prejemkih, izbranega vzorca ljudi,vendar pa dohodki ne zajemajo stanovanjskih razmer in premoženja. Glede na visoko stopnjo lastniških stanovanj in hiš v naši državi, je zato primerjalno položaj Slovenije verjetno še nekaj boljši kot ga pokažejo te statistike.

Drugo pa je položaj po starostni strukturi. Delež revnih ljudi je v Sloveniji med mlajšo populacijo celo najnižji med vsemi državami, slabši pa je socialni položaj starejše generacije (nad 56 let). Delež revnih v tej populaciji je kar 20 %, kar nas uvršča nekje na sredino držav EU. To kaže, da v Sloveniji mogoče ravno na področju pokojnin zadnjih dvajset in več let nismo vodili ustrezne socialne politike ter “načrtno” poslabševali položaj starejše generacije. Vemo, da se nam je razmerje pokojnin s povprečno plačo vsa leta zniževalo in zato danes namenjamo skoraj najnižji delež BDP za pokojnine v vsej zgodovini samostojne Slovenije. Usklajevanje pokojnin se je vedno izpostavljalo kot najtrši kamen ekonomske politike in pri tem smo redno zanemarjali, da višji izdatki za pokojnine pomenijo  tudi višjo potrošnjo in več prilivov. Zato danes v Avstriji ali v Italiji namenjajo skoraj pol več BDP za izplačevanje pokojnin, pa jim to ne povzroča pretresa v javnih financah. Takšna dolgoletna politika se zato  odraža tudi v socialnem položaju starejše populacije, kjer primerjalno z drugimi državami nismo v tako ugodnem položaju kot to velja za celoto ali mlajšo populacijo.