Jasmina Držanič

Ko govorimo o normalni državi, ki jo zaslužimo in ki jo želimo nazaj, bi morali v resnici razumeti, kaj je kvintesenca normalne države. Po mojem je to delovanje v smislu varovanja javnega dobrega. Torej stalno doseganje, da se pri vsaki temi vidi, da se je izbrala smer in cilji, ki morda niso nikomur 100% všeč, ampak hkrati nismo nikogar ignorirali in da nihče ni potegnil krajšega konca. Kar pomeni, da mora imeti politični akter najprej pri sebi definirano, kakšne koncepte prepozna kot koncepte javnega dobrega. In težava je, da pri naših političnih akterjih umanjkajo koncepti.

Za razumevanje, kaj sem mislila s »konceptom«, sem poiskala sedaj že zgodovinski pogovor med Alijem Žerdinom in Janezom Markešem iz davnega začetka marca 2020 (ne vem, zakaj ga na YT ni) . Ob vseh kislih nasmeških, ki vam bo tale pogovor vzbudil, opozarjam na tisto, kar Janez Markeš razlaga od 3. do 5. minute, ko sesuva idejo takrat še kandidata za ministra za obrambo Mateja Tonina. Slednji se je lani zavzemal za ukinitev profesionalne vojske in uvedbo naborništva, kamor bi vključil tudi vardiste (ojoj). Markeš tule genialno poantira v smislu: če država pričakuje, da bo za njo nekdo odložil leto svojega življenja, potem mora ta ista država tudi nekaj nuditi tej generaciji, recimo zaposlitev, šolanje, možnosti osamosvojitve od staršev. Skozi pogovor potem Markeš še sarkastično navrže, da je »Tonin pokazal, kakšen je njegov koncept. Nima ga.«

Ampak na stran nesrečnega Mateja Tonina in naborništvo (to se itak ne bo zgodilo).

Problem je hujši: Trenutno vidim koncepte samo pri Levici in SDS (s tem, da sem se že tolikokrat izrekla o SDS, da se to pot zaradi ekonomije prostora ne bom). Kar z drugimi besedami pomeni, da je ves politični prostor vmes dejansko brez prepoznavnega koncepta.

Zakaj je postavljanje normalnosti tako, da je javno dobro na prvem mestu, tako hudičevo težko? Ker je potrebno imeti naracijo, kaj je javno dobro pri čisto vsaki temi, ker če te naracije ni, ni nobene vsebinske podlage, se zamisel zlomi na čisto vsaki konkretni zadevi, ko pridejo interesi na plano. Zato je sedaj čas, da se malo poigramo z naracijo, preden se bo kampanja razživela.

Recimo, če smo za okrepitev javnega zdravstva, moramo povedati, kaj ta okrepitev pomeni, koliko to stane, kako se jo doseže in kako se bo to financiralo. Ker je to edini način, da bomo takrat, ko bomo potrebovali kvalitetno zdravniško pomoč, slednjo tudi dobili. Pa ko govorimo o pokojninskem sistemu  in dolgotrajni oskrbi si moramo večkrat ponoviti, da je aktivna populacija dolžna skrbeti za starejše zaradi tega, ker je starejša populacija plačevala prispevke za vrtce in šolanje trenutne aktivne populacije. Ker če tega ne bomo ponavljali, se bo spet našel kak pametnjakovič ali pametnjakovička, ki bo risal(a) vlakce…

Pa ko se bo spet govorilo o »razvojni« kapici, bo treba povedati, da je objektivni interes gospodarstva to, da ima višjo dodano vrednost, da pa interes poslovodnikov, da bi relativno manj plačevali za javno dobro kot to plačujejo ostali državljani, ni skladen z doseganjem javnega dobrega. Pa da moramo krepiti znanost, ker je to edini način, da naši postdoktorski raziskovalci ostanejo v Sloveniji in da so naše raziskovalne institucije močneje vpete v glavne raziskovalne projekte, ki se dogajajo na našem kontinentu, ker bomo drugače večja provinca, kot smo kdajkoli bili.

Leta ignoriranja znanosti so, konec koncev, povzročila tudi to, da ljudje v neverjetnem številu ne poslušajo znanosti in se tudi zaradi tega ne grejo cepit… Pa da je kultura naš konstitutivni steber zaradi tega, ker nam umetnost naše sinapse vzdraži na način, da smo potem bolj kreativni pri tistem, kar počnemo. Pa da zmoremo, če vsakdo po svojih močeh prispeva k javnemu dobremu in počne stvari ne zato, ker bi ji/mu bilo udobno, ampak zato, ker je tako prav.

Taka naracija je, po mojem mnenju, nujna. Brez nje se volivec ne bo znašel (in bo, ko bo treba oditi na volišče, ostal doma), v nadaljevanju pa se tudi ne bodo znašli izvoljeni predstavniki (dokaz: že deset let gledamo, kako se izvoljeni predstavniki ljudstva izgubljajo v prostoru, kjer ni konceptualnih koordinat). Brez te naracije se volivca ne pridobi in zlasti se ne obdrži volivčeve podpore takrat, ko pridejo trši orehi. Kot so na primer spremembe v energetiki. Pa podpore podjetjem (tudi in predvsem velikim) za izvedbo zelenega prehoda.  Pa takrat, ko bo treba državljane motivirati, da bi svoje prihranke vložili v državne obveznice, s katerimi bi se, na primer, financirala gradnja večjega železniškega omrežja. Pa recimo zagotavljanje stanovanjske preskrbe za mlade (kar je morda še težje od zelenega prehoda).

In še in še. Če se komu zdi, da so posamezni stavki malo naivni – hm, potem šele vidi, kakšna je delta med njegovim/njenim pogledom na stvari in kakšne so vrednote normalnosti. Dolg je seznam, da pridemo do normalnosti.

Ampak ….na začetku je bila beseda. Brez naracije ni nič.