Aleš Ahčan

Moram priznati, da sem z veseljem prebral sestavek direktorja Elesa Aleksandra Mervarja v Sobotni prilogi Dela, saj predstavlja potrebno kritično dolgoročno razmišljanje, ki ga Slovenija nujno potrebuje, da obrne trend nazadovanja v konkurenčnosti in produktivnosti, tudi in predvsem na področju energetike. Energetska neodvisnost kot vsaka neodvisnost predstavlja nujno potrebno samozadostnost ter podstat in s tem konkurenčno prednost države. Sploh, če je cena električne energije, ki izvira iz strukture proizvodnje, konkurenčna in stabilna. Vezano na prej omenjeno samozadostnost upam, da nam je navkljub skupnemu trgu EU sedanja pandemija jasno pokazala, da v časih krize države na vseh področjih najprej poskrbijo zase in zato je prav, da se tudi mi na čim več področjih, vključno z energetiko, zanesemo predvsem in samo nase in poskrbimo zase.

V Mervarjem sestavku je nazorno pokazan srž problematike v energetiki, z vidika pomena same panoge in dodatne osvetlitve določenih zornih kotov pa velja izpostaviti naslednje:

Nadaljujte z branjem→

Igor Kadunc

Ob predlaganem imenovanju za direktorja Javnega sklada za knjigo (JAK) se je izpostavila tudi njegova starost. Kot generalni direktor RTV sem se ukvarjal s potrebo po zmanjšanju številu zaposlenih, torej tudi starejših. In to ob tem, da sem bil tedaj sam star več kot 67 let. Tako se mi zdi, da o tem nekaj vem in bi rad delil z vami nekaj praktičnih izkušenj. Morda komu, ki bo odločal kako naprej na tem področju prav pridejo. Kot prvo, noben administrativni ukrep brez ustreznih možnih izjem ni dober.

Najboljši dokaz za to je bila obvezna upokojitev odličnega TV voditelja Slavka Bobovnika. Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju je bil leta 2017 zelo jasen. V 9. členu je določal, da preneha pogodba o zaposlitvi vsem, ki imajo izpolnjen pogoj starostne pokojnine, v roku enega leta po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev. Kdor je izpolnil pogoje za starostno upokojitev (15 let delovne dobe in je bil star 65 let, ali 40 let delovne dobe in dopolnil 60 let, ob upoštevanju znižanja starostne meje po določbah 398 člena ZPIZ 2), mu je delodajalec moral prekiniti delovno razmerje. To določilo Zujfa je prenehalo veljati 31.12. 2017, in Slavko, in mi vsi z njim, je imel smolo, da je izpolnil pogoje za starostno upokojitev ravno na 31.12.2017. Če bi jih izpolnil samo en dan kasneje, 1.1.2018, mu ne bi mogli prekiniti delovnega razmerja. Tako bi bil, če bi tako hotel, še sedaj na RTV Slovenija. Je to prav ali ne? V njegovem primeru zagotovo ne. Tako da ni enostavnega odgovora.

Nadaljujte z branjem→

1986. Vonj študentskih dni. Še vedno stalna spremljevalka v avtu.

Bine Kordež

O nastajanju presežnega premoženja

Kakorkoli se (skoraj) vsi strinjamo, da vse večja neenakost med ljudmi, družbeno ni sprejemljiva, pa se ti procesi z leti samo poglabljajo. Empirične raziskave kažejo, da je predvsem v liberalnejših državah pretežni del dodatno ustvarjenega bogastva v zadnjih desetletjih pristal v rokah ozkega kroga ljudi, večina prebivalstva pa pri tej rasti ni sodelovala. Podobni trendi so prisotni tudi v Sloveniji, čeprav pa bistveno manj izraziti, saj smo tako po dohodkovni kot premoženjski neenakosti na samem vrhu teh lestvic v svetu (imamo najnižje stopnje neenakosti).

Seveda imamo tudi zagovornike večjih razlik v dohodkih, ker so te razlike pač odraz različnih sposobnosti ljudi ter tudi stimulacija in nagrada za večjo sposobnost, prizadevnost, uspešnost (kar ni sporno). Vseeno pa ob tem zelo težko zasledimo kakšno razmišljanje, ki takšne, posebno enormno visoke razlike, zagovarja. Zakaj se torej v svetu (in doma) srečujemo s situacijo, da ni nikogar, ki bi trdil, da so te velike razlike upravičene in nujne, na drugi pa so iz leta v leto višje? Gre res samo za tako močan “podtalni lobi” kapitala, ki takšno politiko zagovarja in jo tudi vodi in kateremu se uradne politike ne morejo upreti (in z njim po tihem sodelujejo)?

Nadaljujte z branjem→

In noč se je šele začela…

V ZDA je inflacija v preteklih dveh mesecih po sprejemu Bidenovega stimulus programa pospešila. To je seveda dalo vetra v jadra inflacijskim jastrebom, ki napovedujejo hiperinflacijo že zadnjih 11 let, odkar je FED začel s prvim paketom kvantitativnega sproščanja. Tudi sicer zmerni Larry Summers, ki je od začetka trdil, da je Bidenov stimulus preobsežen in da bo povzročil pregrevanje gospodarstva, je dva dni nazaj razlagal, da je inflacijski pospešek celo večji od njegovih pričakovanj. Zdi se, da so finančni trgi višjo prihodnjo inflacijo vzeli v zakup. Vendar, je ta inflacijska nevarnost res realna?

Poglejmo nekaj argumentov. Prva stvar, ki jo glede inflacije moramo razumeti, je, da pri “tiskanju denarja” s strani centralne banke ne gre za dejansko povečevanje denarja v obtoku (denimo za dodatne količine bankovcev ali elektronskega denarja). Pri centralnobančnem “tiskanju denarja” gre dejansko zgolj za zagotavljanje dodatne likvidnosti poslovnim bankam s t.i. primarnim denarjem. Slednji služi poslovnim bankam za uravnavanje medsebojne likvidnosti. Količina denarja v obtoku se poveča šele, ko poslovne banke odobrijo nove kredite potrošnikom ali podjetjem (pri tem pa v ta namen kot depozite ali za izravnavanje pozicij uporabijo primarni denar centralnih bank). Če ni novih kreditov s strani poslovnih bank, ni dodatnega denarja v obtoku in ne more priti do inflacije. Denar ustvarja povpraševanje po njem. Problem v Evropi oziroma v evrskem obdobju v zadnjem desetletju je bil, da se vsa ta povečana likvidnost, ki jo je ECB napumpala v evrski bančni sistem, ni prelila v povečane kredite potrošnikom in podjetjem, pač pa je ostala v obliki depozitov poslovnih bank pri ECB.

Nadaljujte z branjem→

Konkretno danes to ni politični statement, sicer pa.

Odlična izvedba legendarne pesmi Leonarda Cohena.