Proti neargumentirani predčasni razrešitvi generalnega direktorja RTV Slovenija

Odločno nasprotujem nameri Vlade RS, ki poskuša prek pritiska na Programski svet predčasno razrešiti generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca. Pri tem ne gre za konkretno ime, pač pa za poskus političnega podrejanja neodvisne medijske inštitucije s strani oblasti. Tovrstnim pritiskom in poskusom političnega podrejanja se je treba vedno in povsod upreti, ne glede na to, iz katere politične opcije prihajajo. Sploh pa, ko so še povrhu tako slabo argumentirani.

V nadaljevanju povzemam del odgovora na to pobudo za predčasno razrešitev, ki jo je generalni direktor RTV Slovenija objavil na svojem blogu. Celoten odgovor na pobudo za razrešitev lahko preberete na njegovem blogu.

Pravzaprav sem se  že odločil, da uvoda sploh ne bi napisal. Stvari so namreč že postale kristalno jasne. Na eni strani imamo preprosto logiko, ki jo je zelo dobro povzel v svoji izjavi na Radiu Slovenija član Programskega sveta Slavko Kmetič: »Pravno mnenje, ki smo ga dobili po elektronski pošti, smatram kot pritisk na svetnike, ki bodo pač po svoji vesti in po znanju, ki ga imajo odločali o tem«.

Torej, da lahko člani programskega sveta kadarkoli odstavijo generalnega direktorja, če le zberejo 15 glasov. Ta ima sicer potem pravico sprožiti pravno bitko, pa če jo dobi si člani programskega sveta lahko operejo vest, da so pač poskusili. Odškodnino pa tako plačajo plačniki RTV-prispevka!

Na drugi strani pa je o dopustnih, celo pravno nespornih razlogih odločalo ustavno sodišče v primeru poskusa zamenjave Žarka Petana s sprejemom novega zakona. Dogajanje tedaj in razmišljanje o sedanjem trenutku je lepo povzel v tekstu dr. Ciril Ribičič (z dovoljenjem avtorja objavljam tekst, ki je bil posredovan v objavo časopisu Dela in bo objavljen pod naslovom Ustavni položaj javnih radia in televizije):

»Svobodni, od oblasti neodvisni tisk pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost, pogojuje njeno sposobnost nadzirati vse veje oblasti ter zagotavlja učinkovito delovanje politične opozicije vsakokratni oblasti.« To ni izjava kakšnega od liderjev aktualne opozicije ali kakšnega avtorja zbornika dr. Slavka Splihala Premisleki o prihodnosti javnih medijev,  čeprav bi bili lahko nanjo ponosni. To je stališče Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-172/94 z dne 9. novembra 1994), ki je pred nekaj več kot četrt stoletja preprečilo razrešitev takratnega direktorja RTV Slovenije Žarka Petana. Ustavni sodniki takšnih visokoletečih formulacij ne uporabljajo vsak dan, tudi ne samo zaradi pomena konkretne odločitve, temveč takrat, ko postavljajo standarde za ravnanje vseh in vsakogar v prihodnjih podobnih primerih. Seveda ti standardi zavezujejo tudi samo Ustavno sodišče. 

Utemeljitve Državnega zbora, da je smiselno ponovno preveriti, ali direktor RTV uživa zaupanje sveta, ki ga imenuje, so imele svojo težo: sprejet je bil nov Zakon o RTV, ki je poskušal poudariti samostojnost javnih radia in televizije tudi na ta način, da parlament ne voli več vseh 25 članov sveta, temveč le še pet od njih. Sestava sveta skoraj dobesedno sledi stališču nemškega ustavnega sodišča, po katerem se svoboda radia in televizije od državnega obvladovanja in vpliva zagotavlja tako, da so organi javne RTV sestavljeni iz predstavnikov različnih političnih, svetovnonazorskih in družbenih skupin (glej širše v ločenem mnenju mag. Matevža Krivica). Poleg tega predpisuje nov zakon drugačen položaj in naloge direktorja. Vendar ustavnih sodnikov takšna utemeljitev ni prepričala. Ustavno sodišče je najprej soglasno zadržalo izvrševanje določbe o glasovanju, in že takrat poudarilo hude posledice negotovega dejanskega in pravnega stanja za uspešno delovanje javnega zavoda RTV Slovenija. Nato pa je z 2/3 večino razveljavilo prehodno zakonsko določbo o zaupnici direktorju. In direktor je svoje delovanje nadaljeval do konca mandatne dobe.

Ob finančni samostojnosti je odločilnega pomena avtonomija javnih radia in televizije na kadrovskem področju. Iz obravnavane odločbe izhaja, da je štiriletna mandatna doba, za katero je direktor imenovan, velikega pomena za kontinuiteto delovanja javnih radia in televizije, za stabilnost funkcije poslovodne funkcije in samostojnost njenega nosilca. Možnost predhodne razrešitve namreč ogroža neodvisno in ustvarjalno opravljanje direktorske funkcije v javnem interesu. Ustavni sodniki, ki so izvoljeni za devet let ravno zato, da sestava ne bi bila odvisna od trenutnega razmerja političnih moči, in pred potekom mandatne dobe ne morejo biti razrešeni, dobro vedo, kako občutljivo vprašanje je predhodna razrešitev direktorja javnih radia in televizije. Tako pred četrt stoletja, kot danes. Ocenilo je, da gre za arbitrarni poseg v integriteto direktorja, katerega samostojnost je posebej pomembna, ker gre za izvajanje javne dejavnosti v času vzpostavljanja in utrjevanja demokratičnih institucij v Sloveniji.

Kot je pokazal že uvodni citat pa je bil glavni poudarek ustavnih sodnikov posvečen samostojnosti radia in televizije ter njunih novinarjev. Po mnenju ustavnih sodnikov zakon ne bi smel preverjanja zaupnice prepuščati svetu in statutu RTV, temveč bi jo moral urediti jasno in predvidljivo, da bi bila sposobna preizkusa ustavnosti. Samostojnost in odgovornost direktorja morata biti v zakonu opredeljeni tako, da sta razvidni in predvidljivi. Samostojno in odgovorno ravnanje direktorja ni samo sebi namen, temveč je njun namen zagotavljati svobodo tiska in vsakega novinarja RTV. Danes sočasno potekajo ogrožanje samostojnosti direktorja in kršitve avtonomnega delovanja novinark in novinarjev, pa tudi napadi na njihovo dobro ime in dostojanstvo.

Direktor organizira in vodi delo javne institucije in zagotavlja učinkovito sodelovanje vodij programov in organizacijskih enot. Zato njegov položaj ne sme biti odvisen od političnih sprememb. Po mnenju ustavnih sodnikov si ni mogoče zamisliti svobode tiska in novinarjev v RTV brez relativne samostojnosti in strokovne neodvisnosti direktorja v razmerju do nosilcev družbene, ekonomske in politične moči ter do vsakokratne oblasti, ki so zastopani v Svetu kot organu upravljanja. »Te zahteve niso izpolnjene, če je direktorjev položaj odvisen od vsakokratne sestave organa upravljanja, od vsakokratne razporeditve  politične moči…« Tudi ustavni sodniki, ki so glasovali proti odločitvi, so poudarjali, da se ne zavzemajo za to, da bi se direktor podredil novemu razmerju političnih moči, temveč da bi preverili širše zaupanje, tisto, ki ga ob prejšnji sestavi sveta ni bilo mogoče, ker je bila v celoti izvoljena v parlamentu.

Za odločitev so glasovali ustavni sodniki dr. Tone Jerovšek, dr. Peter Jambrek, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, mag. Janez Snoj in dr. Boštjan M. Zupančič, od katerih so kar štirje opravljali funkcijo predsednika Ustavnega sodišča, dva pa tudi funkcijo evropskega sodnika.«

Ugotovimo lahko, da je Ustavno sodišče predhodno razrešitev direktorja preprečilo, čeprav je šlo za sprejem novega zakona o RTV in bistveno spremenjeno sestavo sveta RTV. Ob tem je postavilo visoke standarde varstva položaja javnih radia in televizije, njunega direktorja in vseh novinarjev. Teh standardov ne gre podcenjevati, da ne bi še kdo pred Ustavnim sodiščem doživel hladne prhe, kot jo je doživel poskus zamenjave direktorja RTV pred četrt stoletja.

Povzetek

»V obeh TV hišah z največjim davkoplačevalskim in monopolno oglaševalskim kolačem ter posledično deležem gledalcev je zaposlenih tudi veliko sposobnih, profesionalnih in etičnih novinarjev in sodelavcev (samo moški spol!: o. p. IK), ki pa ob hujskaškem urednikovanju in vodenju ne pridejo do izraza. Ozračje nestrpnosti in sovraštva ustvarja ozek krog urednic, družinsko in kapitalsko povezanih s stebri globoke države ter nekaj povprečnih in podpovprečnih novinark ali novinarjev na vpoklic, ki se v normalni medijski hiši ne bi prebili niti med poročevalce z živilskih tržnic[1]

 »Ne čakajte torej, čas je zdaj. Pod kotlom močno gori.«[2] (citat iz zapisa Vojna z mediji v nadaljevanju »Basen«).

Ne gre za Igorja Kadunca, gre za vprašanje, kdo in kdaj bo neposredno posegel v uredniško politiko oz. postavil nove vodilne na Radiu, Televiziji in MMC-ju ter ključne urednike. Vse preostalo, navedeno v 8. točkah, je le nujen dodatek, ki je pač potreben, da bi se vsaj v delu javnosti ustvaril vtis, da ne gre za izpolnjevanje nekega ukaza. Seveda pa sem že sam vedel, v celoti pa je moje vedenje potrdilo tudi »Pravno mnenje o morebitnih pravnih tveganjih, povezano s pobudo za predčasno razrešitev GD« (v nadaljevanju Pravno mnenje). Naj dodam, da je rok za oddajo zagovora že v ponedeljek, 26. 10. 2020, zato mi ugotovitev odvetniške pisarne ni uspelo zajeti v zagovoru. Seveda pa sem že na podlagi zagovora prepričan, da bi v primeru sodnega spora sodišče presodilo, da bi bila morebitna razrešitev nedopustna. K temu seveda v celoti pritrjuje sklep v Pravnem mnenju. Vsak, ki je prebral Pravno mnenje in bo moj zagovor, bo to z lahkoto spoznal.

Tako je ključno, ali se boste prepoznali med pozvanimi iz Basni ali pa verjamete v javni, od oblasti neodvisen RTV. Ne gre za nič več ali manj!

To potrjuje tudi besedilo pobudnika (upam, da bomo kdaj izvedeli, kdo je spisal to besedilo, da moramo zdaj zavračati napačne oz. netočne navedbe, ob tem pa še zavedel veliko članov Sveta), na koncu 6. točke je zapisal ključni stavek vse zgodbe:

»Prelaganje odgovornosti na ustanovitelja in zlasti javni napadi na predstavnike ustanovitelja (ne vem, koga je avtor s tem mislil, op. I. K.) onemogočajo primeren odnos med ustanoviteljem in zastopnikom javnega zavoda.« Si mislite! Je celo še huje, po besedah avtorja to »preprečuje, da bi o dvigu prispevka ustanovitelj sploh razmišljal«. Kdo pa je »ustanovitelj«, da lahko razmišlja. Organi ne razmišljajo, razmišljajo lahko le ljudje. Kdo je torej ta »ustanovitelj, ki razmišlja«? Koga kot generalni direktor ne smem jeziti, ker bo sicer odtegnil zadostno financiranje javnega RTV-ja? To je vprašanje obstoja ali neobstoja prave demokracije, če verjamemo, da je neodvisen javni RTV pogoj za demokracijo. Ker ni več neodvisen! Postane državen! Za poznavalce dogajanja pred leti in zdaj, po nastopu nove vlade, to ni več presenečenje. Presenetljivo in žalostno pa je, da temu pritegnejo tudi drugi člani programskega sveta oziroma bi, ko bo glasovanje. Zdaj že vemo, da večina podpisnikov pobude niti ni videla niti prebrala, kaj šele sodelovala pri pisanju. Nastala je v ozkem krogu tistih, ki si že nekaj časa želijo zamenjati Kadunca in zasesti to mesto, ali pa je to njihov človek. Tako upam, da piscem in njihovim podpornikom ne bo uspelo s svojo pobudo.

No, zdaj pa nazaj k vsebini. Sam sem od nekdaj zelo spoštljiv človek. Šokiran pa sem bil, ko me je minister za kulturo dr. Vasko Simoniti osebno skušal diskreditirati, ko je najprej na Odboru za kulturo, potem na kratkem razgovoru, ko nas je sprejel, in potem je še jasno v intervjuju za SIOL dejal, da naj bi v »svoji aroganci, občutku moči, zaščitenosti in veliki nekompetentnosti poslal tudi zahtevek, da mu plačamo 70 tisoč evrov za čistila in razkužila. Nesramnost brez primere«. V nadaljevanju pa je celo zapisano: »Da bi bilo nedopustno, če bi tak račun pristal na kateremkoli resorju in so ga tako, poleg RTV-prispevka, naknadno pokrili davkoplačevalci.« Celo huje je, saj je MK vztrajal, ko smo mu odgovorili, da je to čista izmišljotina! Ne jaz ne RTV nisva nikoli poslala zahtevka za plačilo stroškov, ki smo jih imeli zaradi epidemije na MK! Ko so nas prosili, da pošljemo na njihovem obrazcu[3] dejanske stroške, da jih bodo predložili ministrstvu za obrambo, ki jih bo refundiralo iz sklada EU, je to finančna služba naredila. Ko so nam naslednji dan sporočili, naj kar mi pošljemo na ministrstvo za obrambno, smo to naredili in 70.000 evrov dobili. Kje je tu kulturni minister videl aroganco, kje občutek moči in velike nekompetentnosti, občutek moči in zaščitenosti! Se je, ko je bil opozorjen na veliko napako, opravičil?

Problem seveda je, da ne on ne njegovi podrejeni niso nikoli želeli, da bi se o problemih, pa tudi o predlogih medijskih zakonov pogovarjali. In če so ocene posledic za RTV Slovenija v predlogih popolnoma napačne, potem se rabi besed, da »se na stvari ne spoznajo«, ne moreš izogniti. Kot generalni direktor zavoda sem dolžan javno povedati, kaj bi tako pomembne spremembe zakonodaje pomenile za zavod in zaposlene. V pojasnilih v točki 6 pobude za razrešitev smo natančno navedli, kje vse so se pojavljale velike napake. Kot rečeno, je bil problem le v tem, da se nihče z MK ni želel pogovarjati z nami.

V nadaljevanju bom vendarle zavrnil glavne nesmiselne očitke.

Od leta 2005 RTV Slovenija ni nikoli poslovala pozitivno brez izrednih finančnih prihodkov in drugih prihodkov, povezanih z rezultati vlaganja v Eutelsat. Meni je uspelo velik del stroškov dela zaradi rešitve prekarcev, sproščanja ZUJF-a in Sporazuma s sindikati decembra leta 2018 pokriti z višjimi prihodki in prihranki pri drugih stroških.

Brez tega bi bila izguba v letu 2019 recimo glede na leto 2016 (torej pred začetkom mojega mandata) za 9,4 mio evrov višja, glede na 2018 pa za 4,6 mio evrov! Da bi to razložili, smo pripravili in ažurirali Promemorijo o razvoju zavoda RTV Slovenija v zadnjih devetih letih. Ali so jo avtorji pobude sploh prebrali?

Vsa leta mojega delovanja likvidnost RTV-ja nikoli ni bila ogrožena in tudi vnaprej ne bo, če le ustanovitelj ne bi iz ne vem kakšnega razloga ne izpolnil svojih obveznosti. Po posvetu pri predsedniku Pahorju za to ne vidim nobenega razloga. RTV Slovenija dokaj dobro obvladuje poslovanje, mora pa seveda izvajati program. Dodatno krčenje bi lahko povzročilo programsko siromašenje.

V točki 3 se avtor obregne ob to, da naj ne bi pripravljal PPN-jev in FN-jev, ki bi bili sprejemljivi. Podatki dokazujejo, da to ne drži. Dokumenti so bili vedno pravočasno in kakovostno pripravljeni. Vedno so bili tudi sprejeti tako rekoč v besedilu, kot so bili predlagani! Za to, da niso šli sprejemi načrtov brez problemov, pa so vzroki zelo različni. Zagotovo nikoli, ker mi ne bi pripravili kakovostnih podatkov ali da ne bi znali predvidevati poslovanja. Pri tem je jasno tudi, da izvajalec ustanoviteljskih pravic, ki je bil z njimi vedno seznanjen, ni imel nobene pripombe.

Tudi pri očitkih, da ne obvladujemo sistemskih tveganj v točki 4, gre za velik nesporazum, saj se avtor opira na podatke revizije iz leta 2018, ko je bilo res nekaj izzivov pri zaposlovanju notranjih zaposlenih na mesta ekspertov področja in neki vrsti napredovanja, kar je bila dolgoletna praksa. Ravno jaz sem to takoj, ko sem bil opozorjen, že konec leta 2018, prekinil in od takrat ne poznam primera, da bi se zgodila kršitev. Do konca leta bomo končali sanacijo zaposlitve ekspertov.

Očitno avtor tudi ne pozna ozadja in naših naporov, da bi vlada izbrala za zagotovitev sredstev enostavno pot z uskladitvijo RTV-prispevka (točka 5). Ne ve, da ni bil problem, da ne bi hoteli, ampak je vedel, da lahko z rezervami zdržimo še eno leto, v tem času pa bi poskusili priti na »skandinavski« način financiranja, ki bi zagotovil stabilno financiranje tudi vnaprej. Zakaj s pripravami nismo mogli nadaljevati, pač vsi vemo. Žal pa zdajšnja posadka na MK ne nadaljuje v tej smeri. Zakaj, vedo le oni.

Nepoznavanje dogajanja pokaže avtor tudi pri točki 7. Tako rekoč nič od zapisanega ne drži. Projekt nadomestne graditve na Komenskega 5 je dobro pripravljen, domišljen projekt in samo obžalujemo lahko, da ga nismo začeli izvajati, ko bi nam prodaja delnic za ta namen prinesla veliko več denarja. Dobra premišljena investicija dolgoročno pomeni delovanje z manj stroški in več prihodki. Donosnost investicije je 12,4-%. Ob tem pa bi postavili podlage za boljše skupno delovanje informativnih programov, rešili problem neprimernih prostorov na radiu in postavili podlage za protipotresno sanacijo obeh radijskih zgradb.

Pripisati samo meni kritiko, da zavod nima posodobljenega etičnega kodeksa novinarjev, je malo hudo (točka 8). Predvsem zato, ker se tu odpira vrsta dilem, ki smo jih že tri leta skušali enoznačno razrešiti, vendar je dilem in pričakovanj preprosto preveč. Pri tem pa je veljavni še vedno povsem uporaben. Dopolnjeno sistemizacijo smo dali v postopek in jo bomo uresničili. Tudi zaradi odsotnosti tega RTV ni utrpel nobene izgube, ni bilo sproženih nobenih sporov.

Generalni direktor ja programskemu svetu predložil spremembe statuta, v katerem je bilo natančno določeno, kaj bi se lahko razumelo pod pogojem, da kandirat za GD ne more imeti poslovnih odnosov z RTV-jem dve leti pred prijavo. Pri spremembi ali sprejemu glede Pravilnika o postopku javnega razpisa RTV za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko prikazovanje smo predvideli, da programski svet poda mnenje, kajti ni razloga, da bi k temu dajal soglasje. Na to je opozorilo tudi MK. Žal pa programski svet ni sprejel predloženih sprememb. Ko smo samo z eno spremembo skušali spremeniti statut, se je ustavil na NS brez jasnih razlogov, zakaj. Torej nas čaka ob naslednji spremembi statuta kar zahtevna naloga.

Avtor mi poleg omenjenih 8 točk podtika tudi, da naj bi zavestno oslabil RTV tako zelo, da bo moral ustanovitelj hočeš nočeš izpolniti svojo zakonsko obveznost in zagotoviti zadosti denarja za delovanje RTV-ja. Kar seveda ni res, kajti jaz nisem nikoli dopuščal kakršne koli porabe sredstev, ki ni bila nujna za racionalno izvajanje programskih nalog, opredeljenih v aktih in po pričakovanjih gledalcev, poslušalcev in drugih uporabnikov. Pri tem avtor sploh ne pove, da sem jasno povedal, da ima ustanovitelj poleg prehoda na recimo »skandinavski načina financiranja« možnost tudi v večji meri pokrivati programe, ki so jih plačniki RTV-prispevka solidarno pokrivali (programi na narodni skupnosti, arhivsko dejavnost in dostopnosti vsebin). Seveda pa pričakovati, da bo RTV leta 2020 in naprej lahko pozitivno posloval z enako višino RTV-prispevka in brez nekdanjih 11 mio izrednih sredstev, povsem nerealna. Toliko se na RTV-ju ne da prihraniti! In to so dozdajšnji predstavniki ustanovitelja na MK zelo dobro vedeli. In iskali rešitve.

Ob tem mi avtor povsem brez osnove podtika, da bi govoril o »političnosti PS in NS«, ker tega ne govorim in ne pišem. Seveda pa se ve, da veliko večino članov PS in skoraj polovico imenuje imanenten politični organ − DZ. Je s tem kaj narobe? Prav nobenega dokaza pa tudi ni, da bi insinuiral o njuni neodvisnosti. Seveda pa se ve, da so se včasih nekateri člani NS pred pomembnimi sejami dobili v prostorih ene od političnih strank, kot tudi, da je predsednik NS sklical člane NS, ki jih je imenovala zdajšnja koalicija eno uro pred sejo NS 17. 6. 2020. Vendar to sprejetih sklepov ne spreminja.

Popolno nerazumevanje pa je tudi, da bi sama zamenjava generalnega direktorja s kakšnim vršilcem dolžnosti naredila kar koli dobrega. Če pride do tega, ali bo tedaj ustanovitelj spoznal »svoj dolg«? Ali bo lahko on uspešneje izpeljal sprejem sprememb sistemizacije? Bo morda lahko znižal plače toliko, da bi zavod posloval brez primanjkljaja? Odgovori so jasni: NE.

Torej zakaj, če ne zaradi tega?

Spoštovani člani sveta, dilema, ki je pred vami, je zelo enostavna. Ali želite, da bo RTV podoben podobi, ki se jo vidi na nekaterih že prevzetih medijih in kakšni komercialni televiziji. Oziroma se sluti tudi v nekaterih naših oddajah. Verjamem, da ste nekateri pod ogromnim pritiskom, kajti znano je, da so vas, četudi ste predlagani iz civilne sfere, pri imenovanju podprle stranke. Pa vendar upam, da se kot stranke zavedajo omenjene enostavne dileme. Velika olajševalna okoliščina za vas je, da razen nestrpnosti ni prav nobenega drugega razloga, da bi se izpostavili. Ker boste v zelo kratkem odločali o novem generalnem direktorju, ki bo imel vaše polno zaupanje in mandat.

______________

[1] Zapis Ivana Janeza Janše dne 11. 5. 2020 na spletni strani Vlade: https://www.gov.si/novice/2020-05-11-vojna-z-mediji/

[2] Isto tam.

[3] Dopis je v prilogi: elektronsko sporočilo z dne 14. 5. 2020 glede evidentiranja upravičenih izdatkov sredstev iz Solidarnostnega sklada EU zaradi pandemije covida-19 166-1/2020-628.

Vir: Igor Kadunc

One response

  1. Trenutna oblast je od začetka vladanja naredila dva velika desanta na Drvar, sprememba medijske zakonodaje in ukinitev osmih agencij – pri obeh desantih je bil čas za javno razpravo cca. 5 dni (ni potrebno biti doktor jedrske fizike, da vidiš, da nekaj smrdi).

    Pri RTV sagi sem jaz postal pozoren na nekaj drugega – ko je recimo Borut Rončević pozval Kadunca k neki racionalizaciji, Kadunc ni podal nobenih izračunov, oziroma je odgovoril, da racinonalizacija ni mogoča. Celo jaz ne verjamem, da ni, oziroma že zaradi obrambe bi bilo bolje, da Kadunc pripravi neki načrt. V soboto (dne 24. 10.) sem v Večeru bral o načrtu vlade, kako morajo zapravljati naš (moj, ker jaz definitivno nisem v javnem sektorju) denar ministrstva za reklamo – vsem ponudnikom morajo dati enaki delež, povedano drugače če si ministrstrvo za “Traženje rudi i gubljenje vremena” zmisli neko reklamno akcijo in se na njo prijavita Nova24 in RTV Slovenija bosta vsaka dobili enaki kolač. To ni kapitalizem, ampak navadno skupnoskledarastvo.Kadunca pa potem jebejo s stroški, jemljejo mu denar, … Jebo lud zbunjenog.

    To je samo kapiatlistični pomislek, ker ni privatne firme, ki bi tako poslovala. Dodatna pomisleka sta konflikt interesov (svoji firmi utiraš pot) in to, da moj denar mečemo za širjenje laži (milo rečeno).

    Prav tako dvomim, da bo Borut Rončević karkoli rekel o tem (ne)kapitalističnem predlogu.

    Alan Ford je zakon iz Juge (še hrvaške verzije so bile neprebavljive, kaj šele slovenske).

%d bloggers like this: