Profesionalnost in izkušnje iz preteklosti so ključ za učinkovito izvedbo velikih infrastrukturnih projektov

Metod Di Batista

Intervju Socialni damping kot Tour de France: Eni na dopingu, drugi na cedeviti. Vemo, kdo zmaga izkazuje zanimiv in zelo profesionalen pogled! Situacija me nekoliko spominja na leto 1993, ko se je sprožila intenzivna gradnja AC v Sloveniji. Tedanja oblast je za ta program, zelo pametno in učinkovito, angažirala izkušene kadre iz preteklih velikih projektov v Sloveniji, ne glede na politično barvo ali brezbarvnost. Program je, ne glede na njegovo medijsko, družbeno in politično stigmatizacijo, daleč največji in uspešno realiziran infrastrukturni projekt v Sloveniji.

Tudi danes smo v podobni situaciji. Nova oblast kaže z deklaracijami in tudi nekaterimi drugimi potezami (npr. interventna zakonodaja, nekatera kadrovanje itd.), da resno misli pristopiti k intenziviranju vlaganj v velike infrastrukturne projekte.

Na tem mestu se ne bi spuščal v dolgotrajne postopke usklajevanja v prostoru in priprav na gradnjo. To bi zahtevalo posebno razmišljanje. Morda kdaj drugič.

Realizacija gradnje temelji na zelo zahtevnih pogodbenih odnosih v trikotniku Naročnik, Inženir in Izvajalec. Mednarodni FIDIC pogoji so praviloma temelj teh pogodbenih odnosov. So zelo zahtevni in zahtevajo veliko izkušenj in stalno obnavljanje njihovega poznavanja. Sam sem jih že velikokrat proučeval, uporabljal in tudi o njih predaval, pa jih moram vedno znova prebirati in obnavljati znanje.

Naivni so tisti, ki mislijo, da je z dobro gradbeno pogodbo vse rešeno. Po podpisu pogodbe se začne trda borba med interesi Naročnika (rok, cena in kvaliteta) in interesi Izvajalca, ki želi čim več in čim lažje iztržiti. Med temi interesi je Inženir, ki pa praviloma bolj zastopa interese Naročnika, mora pa biti pravičen in pošten do obeh strani. Predvsem tuji Izvajalci so praviloma zelo usposobljeni za pisanje zahtevkov (za dodatna plačila ali podaljševanje rokov) in uporabo pogodbenih določil. Tako lahko neizkušenega Naročnika in Inženirja hitro spravijo v težak položaj, ki ima lahko velike finančne in druge posledice. To je pač realnost na gradbišču, ki temelji na legitimni pravici tržnih subjektov, da skušajo iz posla čim več iztržiti z uporabo vseh sredstev.

Izzive za intenziviranje investicijskih procesov v Sloveniji vidim v nekaterih naslednjih ugotovitvah:

  • Investitorske in inženirske skupine morajo biti strokovno močne, izkušene in pogumne. Na žalost je bilo izkušenj z velikim projekti v zadnjih 10 letih zelo malo!
  • Ministrstva kot so MOP, MZI, MF in še kakšno, morajo tesno sodelovati in skupaj reševati zaplete.
  • Predsednik Vlade mora osebno spremljati in podpirati velike projekte. Na mizi predsednika morajo biti redno tedenska ali mesečna poročila o napredovanju velikih državnih projektov.
  • V nadzornih svetih Naročnikov in velikih državnih Inženirjev morajo biti ljudje, ki imajo izkušnje in so že kdaj realizirali kakšen velik infrastrukturni projekt. Izključno znanje branja bilanc ni dovolj za nadziranje podjetji, ki so zadolžena za velike državne projekte.
  • Izobraževanje na področju FIDIC in vodenju projektov se mora intenzivirati. V to izobraževanje morajo biti vključeni tako Naročniki kot Inženirji in Izvajalci.
  • Digitalizacijo je potrebno s pametno presojo vključiti v vse faze investicijskega procesa (projektiranje, priprava, gradnja, vzdrževanje).
  • Škoda je, da nismo v 10 letih manjše aktivnosti na velikih projektih izkoristili za izdelavo enotnih sistemov posameznih elementov investicije, kot so npr. popisi del in predračuni, aktivnosti v investicijskem procesu itd. To bo potrebno hitro nadoknaditi.
  • PIAR službe Naročnikov bi morale biti bolj aktivne pri obveščanju davkoplačevalcev in urejanju konfliktov s civilnimi združenji in ostalimi, predvsem pa delovati na terenu. Tu bi morali sodelovati ugledni in kredibilni ljudje z veliko moralno in strokovno avtoriteto.
  • Velikih projektov ne morejo voditi uradniki za 8 ur na dan. To bi morali zaupati ljudem, ki bi se poistovetili s projektom in zanj živeli 24 ur na dan! Pri uspešnih projektih je bilo vedno veliko entuziazma.

Pri vsem tem so zelo pomembne izkušnje, že uporabljene dobre prakse doma in v tujini in sistemi, ki so v Sloveniji že pripravljeni, pa premalo uporabljeni. Marsikaj bi se verjetno dalo tudi prekopirati iz tujine.

Vsa zadnja leta sem pričakoval, da me bodo novi obrazi prepričali in izobrazili z novimi pristopi za učinkovito vodenje velikih investicij. Kajti pravilo novincev je bilo vedno, da je bilo vse prej slabo in da bodo oni delali drugače in bolj učinkovito. Do sedaj sem bil razočaran in vedno bolj sem prepričan, da je dobro uporabiti dobre prakse in izkušnje iz preteklosti, če želiš napredovati. V nasprotnem primeru se vedno vračaš na začetek krivulje pridobivanja znanja z nevarnostjo, da boš ponovil vse napake in slabe prakse! Ne nazadnje me v tem potrjujejo uspešni projekti v naši razviti soseščini.

2 responses

  1. Bojim se, da odličnih in dobronamernih nasvetov inženirja Metoda Di Batiste pristojna ministrstva, Vlada in uprave največjih investitorjev v Sloveniji, ki dejansko v imenu in za račun države gradijo slovensko cestno in železniško infrastrukturo( DARS, 2TDK, Agencija za infrastrukturo) ne bodo upoštevali, ker nisem prepričan, da razumejo, kar jim izkušen inženir dobronamerno razlaga. Moja skepsa izhaja iz lastne izkušnje, ker mojih dobronamernih predlogov, opozoril in kritik na pravnem področju pristojna ministrstva in investitorji očitno ne razumejo, v posledici česar jih tudi ne morejo upoštevati. Če se motim in ne gre za nerazumevanje, temveč za namerno ignoriranje pravne, inženirske in ekonomske stroke, če imajo vsi našteti primaren interes izčrpavati proračun, ne pa v javnem interesu graditi, je moja skepsa še toliko bolj upravičena.

  2. Samo kaj, ko je Lahovnik danes čivkal, da so tujci pri gradnji bistveno cenejši. Še stroka ni enotna (verjetno bi se našel še kakšna boljša beseda), kaj šele politiki, ki si vzamejo čas za prijatelje in odplačila dolgov …

%d bloggers like this: