Kako v Sloveniji obvladamo epidemijo covid 19?

Drago Babič

Od razglasitve epidemije bolezni Covid-19 (KV) v Sloveniji je minilo praktično 40 dni, kolikor traja  karantena in ki ji še ni videti konca. V tem času bi se že moralo pokazati, kako uspešno smo se z epidemijo spopadli. Ta epidemija je edinstvena, saj se je bolezen pojavila prvič in se razširila po celem svetu, take pandemije nismo doživeli že sto let (zadnja primerljiva je bila pandemija španske gripe, ki je pustošila po prvi svetovni vojni v letih 1918 in 1919). Ker pandemija še kar traja, je težko dajati neke konkretne ocene, koliko časa bo še trajala in kako se z njo spopadati. To bo možno šele čez kako leto, ko bo zaradi cepiva, drugih zdravil in učinkovitejšega ukrepanja oblasti, epidemija presahnila. Kar lahko okvirno prikažemo sedaj, je le to, kako uspešno smo se je lotili v Sloveniji v primerjavi z drugimi državami po svetu.

Pri primerjavi bom upošteval le en podatek, to je smrtnost na 1 mio prebivalcev, saj so drugi podatki, na podlagi katerih se ocenjuje bolezen, predvsem število okuženih in ocena smrtnosti, zaradi narave bolezni nezanesljivi. Da bi pridobili dovolj podatkov pred koncem epidemije, bo potrebno izvesti najmanj pilotno testiranje dela populacije, pri katerih bi ugotavljali, koliko ljudi se je s tem virusom sploh okužilo in koliko je to bolezen prebolelo brez simptomov ter ali so tako okuženi ljudje obenem prenašalci virusa. Tako raziskavo so v Sloveniji ravno pričeli, rezultati bodo znani čez en mesec.

Avstrijci so podobno raziskavo ravno končali in ugotovili naslednje:

  • da se je z virusom okužilo (in prebolelo bolezen brez pravih simptomov) štirikrat več ljudi, kot so jih s testiranjem registrirali kot okužene. To jim je dalo še tri ključne podatke:
  • okužilo se je le okoli 0,7% prebivalstva, tako da so še zelo daleč od prekuženosti večine prebivalstva,
  • tako okuženih bolnikov brez simptomov zdravstvena preventiva ni zajela, ti bolniki so bili glavni prenašalci virusa in zato se je bolezen tako nenadzorovano in hitro širila. Zato virusa tudi ne bomo mogli izkoreniniti z enkratno akcijo, ampak bo z nami še kar nekaj časa, če ne trajno.
  • smrtnost bolezni je okoli 1,2 % od vseh okuženih, to je več kot desetkrat višja kot pri gripi. Poleg tega gripa okuži vsako leto manj ljudi, tudi zaradi cepljenja, kot bi jih ta virus (razmerje je 1:5). Torej bi nenadzorovana bolezen Covid 19 povzročila preveč smrti, da bi bilo smiselno upoštevati recepte doseganja čredne imunosti po naravni poti, to je brez nekih posebnih ukrepov, kar so zagovarjali nekateri epidemiologi in politiki.

Glede smrtnost bolezni Covid 19 je bilo večkrat rečeno, da ker je ta velika predvsem pri starejših ljudeh, ki imajo obenem pridruženih veliko drugih bolezni, je podobna delovanju gripe, torej da ta bolezen ni glavni vzrok smrti, ampak le pospeševalec drugih že tako akutnih bolezenskih stanj. To pomeni, da moramo ločiti smrti zaradi od smrti z boleznijo, da bi ugotavljali pravo smrtnost. To je sicer res, vendar so podatki o smrtnosti z in zaradi Covida 19 precej višji kot zaradi in z gripo, poleg tega za gripo obstajajo cepiva, za Covid 19 pa še ne. Podatke o precej višji smrtnosti od Covida 19 v primerjavi z gripo potrjujejo podatki o presežni smrtnosti, ki jih objavlja Euromomo.eu na svojih spletnih straneh in ki so v zadnjih tednih precej višji, kot so bile presežne smrtnosti zaradi gripe v preteklih letih. Poleg tega je letos registrirana smrtnost zaradi gripe bistveno manjša, kot je bila v preteklih letih, kar kaže na to, da je Covid 19 kot hujša bolezen nadomestil gripo kot večinski pridruženi razlog smrti. Povprečno gripa v Evropi povzroča letno od 80 do 200 smrti na 1 mio prebivalcev, smrtnost zaradi Covida 19 pa je v nekaterih državah že sedaj kljub zaščitnim ukrepom krepko višja, čeprav epidemije še ni konec. To pokaže tudi spodnja slika.

Slika: Podatki o umrlih glede na 1 mio prebivalcev

Smrtnost Covid-20042020

Vir: Worldometers/info/coronavirus (na dan 20.4.)

Iz podatkov izhaja, da pri obvladovanju epidemije še daleč nismo tako uspešni, kot so Tajvan, Japonska, Hong Kong in Singapur, smo pa med uspešnejšimi v Evropi, kjer v negativnem smislu prednjačita Španija in Italija.

Od kod te razlike? Očitno so nekatere daljno-vzhodne države, kot sta Tajvan in Hong Kong, dobro uporabile izkušnje iz prejšnje epidemije virusa SARS iz leta 2003. Njihova obramba je bila predvsem hitra in je temeljila na strogi kontroli vseh prišlekov v državo, natančnemu spremljanju in izolaciji vseh okuženih ter intenzivnem testiranju potencialno okuženih prebivalcev. V Evropi in ZDA pa smo večinoma priča pravemu debaklu v borbi proti epidemiji. Najhuje je v državah, kjer so zdravstveni sistemi zaradi varčevanja v zadnjih desetih letih hudo podhranjeni, kot je to kaže v Italiji in Španiji. Najhuje so prizadete poleg same Italije, kjer je izbruhnil evropski del epidemije, njene sosede. Ravno tako je slabo stanje v državah, ki zaradi bolj liberalnega pristopa niso pravočasno uvedle dovolj strogih ukrepov oziroma so se v začetku zanašale na čredno imunost, kot so Švedska, V. Britanija in Nizozemska. Če gledamo osrednje države EU, se najbolje  držijo v Nemčiji, kjer pa imajo med drugim tri-krat več postelj v bolnicah in več zdravnikov in drugega medicinskega osebja na prebivalca, kot je to v Italiji in Španiji, poleg tega so imeli po izbruhu epidemije na jugu Evrope nekaj več časa, da so se na epidemijo dobro pripravili.

In kako smo se do sedaj izkazali v Sloveniji?

Po številu umrlih na 1 mio prebivalcev smo na 26. mestu od od 210 držav na svetu, kjer je bolezen Covid 19 prisotna. V Evropi smo sicer najboljši med sosedami Italije, za kar se moramo zahvaliti predvsem (še) kvalitetnemu javnemu zdravstvu, vendar precej slabši, kot naši vzhodni sosedje. Če se primerjamo s Hrvaško, je razlika očitna. Tam so sprejemali bolj drastične ukrepe časovno pred nami, tudi bolje vodijo celoten boj proti epidemiji, zato imajo kljub večjemu številu s testiranjem ugotovljenih okuženih prebivalcev, le tretjino smrti na prebivalca v primerjavi z nami. Predvsem so bolje zaščitili najbolj rizično skupino prebivalstva, to je starostnike.

Pri nas so med umrlimi skoraj izključno starejši, okoli 90%, medtem ko je ta delež v drugih državah pol manjši. Temu je vzrok neustrezna politika naših oblasti, ki so dopustile, da je virus prodrl v domove za starejše (DSO), kjer osebje ne obvladuje situacije, tudi zato, ker nimajo dovolj zaščitnih sredstev in pravih navodil s strani zdravstvenih oblasti. Namesto, da bi takoj preselili okužene bolnike z virusom v bolnice, kjer imamo viška specializiranih kapacitet za take primere, oblasti kar čakajo, tako da se virus nezadržno širi po domovih in v starejši populaciji povzroča veliko nepotrebnih umrlih. Kot da so se sprijaznili s tem, da bodo starostniki v okuženem domu slej ko prej vsi pomrli.

Kot podrejeni vzrok lahko dodamo birokratsko zaplankanost, DSO spadajo pod Ministrstvo za delo, bolnice pod Ministrstvo za zdravje in očitno se birokrati s teh ministrstev ne znajo/zmorejo dogovoriti za učinkovito ukrepanje. Vse tako izgleda, kot da je taka evgenika, ki pomeni zdraviti samo mlajše in pustiti pomreti stare in betežne ter tako nekaj privarčevati, uradna politika nove vlade? Bi jo bilo dobro glede tega v parlamentu povprašati za (njeno) zdravje.

Dodatno lahko ocenimo za neuspešno delovanje vlade na področju nabave zdravstvenih zaščitnih sredstev, kjer smo bili v zadnjem mesecu priča pravi farsi – od trditev, da lahko Zavod za državne blagovne rezerve nabavlja blago le preko domačih posrednikov, čeprav je imel Zavod pravočasno na mizi veliko neposrednih ponudb proizvajalcev iz Kitajske. Ob tem, ko se tako Nemčija z Merklovo kot Hrvaška s Plenkovićem na čelu pogovarja neposredno s Kitajsko o taki nabavi, do nabave blaga z roparskimi metodami (izjava dobavitelja Pečečnika), ali nabave mask preko sumljivih posrednikov s sorodniki politikov na vodilnih položajih po večkratnih cenah, do komičnih papirnatih prtičkov. Sum na korupcijo smrdi do neba, upamo le, da bodo ti sumi primerno raziskani in eventualni krivci primerno kaznovani.

Ob vsem tem pa uradna politika ne podaja vseh podatkov (delež umrlih po starosti in od kje izvirajo – bolnice, domovi) in se raje ukvarja s prepiranjem in odstranjevanjem vseh drugače mislečih, tudi neposredno v stroki (NIJZ), glavnino svojih aktivnosti pa usmerja v prevzemanje oblasti na vseh področjih, predvsem tistih, ki niso povezane s konkretno bitko proti pandemiji. To je sicer že druga zgodba, vendar opozarja na to, da se ta vlada, predvsem pa pristojna ministrstva (MZ, MGRT) ne ukvarjajo dovolj intenzivno, koordinirano in strokovno s konkretnim bojem proti pandemiji Covid 19.

Taka neusklajenost delovanja vlade skrbi zato, ker je pred nami še dolga bitka proti virusu, ki se postopoma preveša iz samo zdravstvene problematike na gospodarsko področje. Očitno se virusa ne bomo znebili po štiridesetih dneh, ostal bo med nami najmanj do odkritja in množične uporabe cepiva, kar pomeni še vsaj eno leto. Torej bomo morali voditi vzporedno zdravstvene/epidemiološke politike ob občasnem zaostrovanju ukrepov ter ekonomske in druge politike, da bomo nekako s čim manj škode preživeli.

Prvi ukrep na tem področju, paket korona zakon 1, je bil že sprejet. Ta je bil namenjen predvsem ljudem z namenom, da se kljub delni zaustavitvi gospodarskih in drugih dejavnosti, zagotovi dovolj denarja za življenjske stroške prebivalstva v času karantene, to je za obdobje dveh do treh mesecev. Denar za to je z zadolževanjem že zagotovila vlada, odprto vprašanje ostaja le čim bolj učinkovito in pravično razdeljevanje te pomoči, kar naj bi dosegli s popravki zakona.

Pred nami pa je, vsaj s stališča zagotavljanja potrebnih sredstev in organizacije delovanja vse države, še zahtevnejše obdobje, ko bomo najprej morali ponovno zagnati tisti del gospodarstva, ki je zaradi epidemije začasno zastal, nato na daljši rok nadomestiti izpadle dohodke, ki jih bo odnesla ekonomska kriza, ki bo vsekakor sledila pandemiji. In ta, zadnji del, bo najzahtevnejši.

One response

  1. Žal je tudi Hrvatom okužba prišla v domove za starostnike (https://www.index.hr/) in mislim, da jim žal ni uspelo. Politično nastavljen HDZjevec (“uhljeb”), ki je ravnatelj doma, ne ve kako ravnati v primeru epidemije. Na srečo so ga že zamenjali.

    Nekako en teden prej so imeli prvega pacienta, ki je bil na tekmi LP. Naš prvi je bil na smučanju.

    Hrvaška je tudi soseda Italije in to je tudi ena od težav pri določanju meje med nami.

%d bloggers like this: