Nerelevantnost Evropske unije pri reševanju problemov njenih članic

Do izpred dobrega desetletja so se večinoma le ameriški politiki pritoževali nad Evrospko unijo (EU), če da, ko pride do problema, ni enotne telefonske številke v EU, na katero poklicati. Po začetku finančne krize leta 2008, imamo podobno težavo vsi državljani njenih članic. Ko naša država zaide v težave, ni nikogar v celotni EU, na katerega bi lahko računali, da nam bo pomagal.

Kljub vsej pompoznosti skupnih evropskih institucij, ki so se nadgrajevale dolgih 60 let, je v času krize vsaka država prepuščena sama sebi. Evropska komisija, kot nekakšna vlada EU, nima pametnih rešitev. Računate lahko le na to, da bo predlagana rešitev politično usklajena, vendar pa neužitna in neuporabna. Računate lahko na to, da v času krize izgine solidarnost med članicami EU. Vsaka država je pri reševanju svojih težav prepuščena sama sebi in se bori zgolj zase. In pri tem lahko računa le na to, da jo bo pri tem evropska birokracija močno ovirala in omejevala pri reševalnih ukrepih, kasneje pa jo držala za vrat glede izpolnjevanja različnih pravil.

Od leta 2008 smo tako priča popolni nerelevantnosti EU pri reševanju težav članic. Najprej ni bilo nobenega skupnega načrta glede reševanja povpraševalnega šoka po začetku finančne krize v 2008, vsaka država se je reševala sama, kakor je vedela in zmogla. Nato je leta 2010 prišla palica v obliki nujne »konsolidacije javnih financ« z zapovedano politiko varčevanja in fiskalnim pravilom, čeprav se večina držav še ni uspela izvleči iz recesije. Podobno je bilo pri bančni sanaciji, kjer ni ni bilo nobenih skupnih reševalnih mehanizmov. Težave, ki so jo povzročile predvsem nemške banke s prelivanjem posojil v ostale članice in so povečale zadolženost zasebnih subjektov, so morale sanirati članice same s povečanjem proračunskih deficitov in javnega dolga. Nakar je spet prišla palica v obliki zapovedanega zmanjševanja deficitov in javnega dolga.

Podobna je zgodba glede evrske krize, ki bi se končala z razpadom evrskega območja, če ne bi Mario Draghi prevzel igre v svoje roke in proti interesom Nemčije prisilil ECB v soliranje in prek neomejenga odkupovanja obveznic olajšal financiranja deficitov šibkejšim članicam z evrom. In spet podobna je bila zgodba z migrantsko krizo. Namesto, da bi jih s koordinirano akcijo skupne varnostne sile EU zaustavile na turški in libijski morski meji z EU, so jih nedejavne EU institucije spustile, da pridejo v EU in da se nato migrantske skupine  nekontrolirano širijo prek celotne EU. Vsaka država se je branila, kakor je znala. In nato je prišla spet palica v obliki »obveznih kvot za migrante«. In obe vstopni državi, Grčija in Italija, sta ostali sami z reševanjem vprašanja begunskih centrov in njihovim financiranjem.

In povsem podobna zgodba se je, po pričakovanju, odvila tudi pri reševanju težav članic zaradi posledic širjenja korona virusa. Vsaka članica se rešuje sama zase, besedica solidarnost je izginila iz besednjaka EU institucij. Tudi ko je po pritisku sedmih najbolj prizadetih držav prišlo do diskusije o skupnem reševanju te krize, smo po znanem scenosledu neuspešnih dogovorov prejšnji teden na ravni Evroskupine in nato še Evropskega sveta in Sveta EU dobili skupno sprejet dogovor o “celovitem odzivu ekonomskih politik”. Ki pa je povsem neuporaben in brezpredmeten. Politični konsenz na podlagi najmanjšega skupnega imenovalca, ki ne rešuje ničesar in ki ne prizadene nemških interesov.

Od začetka je bilo jasno, da ne bo dogovora o uvedbi skupnih evroobveznic, enkratnih obveznic za reševanje enkratnega izjemnega zunanjega šoka. Ob kopici finančno nepomembnih alinej, so v dogovoru načeloma pomembne le tri postavke: glede dostopa do kreditov ESM sklada, glede kreditnega programa SURE (EU krediti za kompenzacije za brezposelne) ter da bo Evropska komisija pripravila nek predlog glede “reševalnega sklada”.

Ključni problem celotne zadeve pa je ostal nedotaknjen. Italija in ostale (bolj zadolžene) članice EU, ki jih je korona kriza bolj prizadela, so namreč želele skupno evropsko pomoč, ki ne bi še bolj poslabšala njihovih javnih financ in povečala javnega dolga. To bi bilo mogoče zelo elegantno narediti z enkratnimi evroobveznicami, ki bi jih denimo izdal sklad ESM, odkupila pa ECB, sredstva pa bi se kot nepovratna pomoč razdelila članicam. To je seveda za Nemčijo in njene satelite nesprejemljivo. Pa čeprav so bile tedanje članice Evropske gospodarske skupnosti v 1970. letih sposobne dogovora o skupnih evropskih obveznicah za reševanje posledic naftnega šoka.

Nemčija je pristala le na to, da ESM lahko daje kredite posameznim članicam (do 2% BDP članice), pri čemer pa so interpretacije glede “pogojev kredita” različne. Krediti ESM namreč pomenijo pomoč državi, v zameno pa mora država pristati na kasnejšo programirano “fiskalno konsolidacijo”, kar je tudi zapisano v dogovoru. Toda kredit ESM ali novega sklada SURE je še vedno kredit, kar pomeni poslabšanje javnih financ članice. Zato ne čudi, da je Italija, ki najbolj potrebuje krizno pomoč, in ki je sicer soglašala s tem dogovorom, takoj za tem napovedala, da za kredite ESM ne bo zaprosila.

Ta dogovor je »mrtev ob prihodu«. Pomeni nadaljevanje renacionalizacije fiskalnih politik članic in dezintegracijo EU. Pomeni novo finančno krizo, ko bodo članice po korona krizi začele sanirati svoje javne finance. Ne bo me začudilo, če bodo skrajne italijanske stranke dosegle referendum o članstvu v EU in če bo ta referendum na koncu tudi uspel.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

%d bloggers like this: