Položaj in perspektive turizma

Bine Kordež

V trenutnih razmerah se pogosto izpostavlja položaj turizma kot ene verjetno najbolj prizadetih gospodarskih dejavnosti zaradi korona krize. Zaradi praktično popolne zaustavitve poslovanja panoga nujno potrebuje pomoč države. S sprejetjem prvega paketa interventnih ukrepov bodo sicer lažje zadihali, a brez dodatne podpore, to ne bo zadosti. Ker pa se pri izpostavljanju te dejavnosti vseeno večkrat tudi precenjuje položaj turizma v celotnem gospodarstvu, pa v nadaljevanju podajam kratko analizo o tem, pa tudi o dolgoročnih vidikih možnosti razvoja turizma. 

Nekaj statističnih podatkov o turizmu

Statistično pod pojmom turizem razumemo celotno turistično potrošnjo domačih in tujih turistov. Z vidika spremljanja gospodarstva pa se kot turizem praviloma razume gospodarsko panogo Gostinstvo (oznaka s črko I). Ta panoga obsega dve dejavnosti in sicer.

  • gostinsko nastanitveno dejavnost (I 55), ki zajema predvsem hotele, kampe in podobno ter
  • dejavnost strežbe jedi in pijač (I 56), kar zajema gostilne, restavracije, točilnice in tudi pripravo in dostavo jedi.

Poleg te panoge lahko k turizmu prištejemo še nekatere dejavnosti v drugih panogah, kot na primer R 93 – športne dejavnosti ali H 49.392 – obratovanje žičnic, ki pa po obsegu niso tako pomembne.

Celotna panoga gostinstva (podjetja in s.p. – samostojni podjetniki) je imela po oceni v preteklem letu okoli 2 mrd eur prihodkov (brez DDV) ter z 32 tisoč zaposlenimi in samostojnimi podjetniki ustvarila dobrih 800 mio eur dodane vrednosti[1]. S tega vidika ustvari panoga gostinstvo 3,3 % od dodane vrednosti vseh gospodarskih subjektov v Sloveniji. Če pa gledamo dodano vrednost gostinstva v celotnem BDP Slovenije, pa je njen delež 2,5 %.

K neposredni dodani vrednosti panoge gostinstvo lahko dodamo tudi posredne učinke v drugih panogah (dodano vrednost, ki jo ustvarijo v drugih panogah s prodajo blaga gostinstvu). S temi učinki se delež gostinstva seveda poveča in sicer na okoli 6 % v gospodarstvu, v celotnem BDP države pa na okoli 4 %. Pri tem nastanitvena (hotelska) dejavnosti prispeva okoli 40 %, večji delež pa ima strežba hrane in pijač (to, kar običajno razumemo pod pojmom gostinstvo v ožjem pomenu).

Poleg teh podatkih pa Statistični urad Slovenije izračunava tudi skupni obseg in učinek (neposredni in posredni) celotne turistične potrošnje v BDP[2]. Ta izračun zajema celotno potrošnjo turistov ter tudi multiplikativne učinke na celotno ekonomijo in plačane davke. Po teh izračunih je delež turizma v BDP še enkrat višji, in sicer okoli 8 %. Dodajmo še podatek, da je v tem delež turistične potrošnje tujih obiskovalcev okoli 70 % (5,5 % BDP).

Na drugi strani zbira podatke o potrošnji tujih turistov tudi Banka Slovenije za potrebe plačilne bilance in sicer kot prilive iz storitev od potovanj. Po teh ocenah smo v letu 2019 ustvarili s turizmom tujih turistov 2,7 mrd eur prilivov. Ta ocena potrošnje zajema celotne prilive iz naslova nakupov tujcev pri nas (prodajni prihodki vključno z DDV), a je kljub temu celo nekaj nižja kot znaša dodana vrednost po oceni SURS. V obeh primerih gre za ocene po različnih metodologijah, a razlike nakazujejo, da je mogoče skupni prispevek turizma k slovenskemu bruto domačemu produktu bližje sedmim kot osmim odstotkom BDP.

To so torej uradni podatki o deležu panoge gostinstva in celotne turistične potrošnje v ustvarjenem BDP Slovenije. Giblje se od 3 %, kolikor znaša neposredna dodana vrednost gospodarskih subjektov v panogi gostinstva, do 6 % s posrednimi učinki oziroma med 7 in 8 % BDP upoštevaje vse učinke celotne turistične potrošnje. V javnosti se pogosto pojavljajo tudi višje številke deležu turizma v BDP (12 % na primer), a brez pojasnila od kje takšne navedbe izvirajo. Verjetno zajemajo še kakšne druge potrošnje, velikokrat pa gre tudi za “prepisovanje” določenih ocen, ki potem postanejo »dejstvo«.

Vlaganja v panogo gostinstva so sicer relativno podobna kot velja za povprečje gospodarstva, a to bolj zaradi gostinskega dela, kjer je potreb po vlaganju manj. Če pa pogledamo samo nastanitveno, hotelsko dejavnost, pa je ta dejavnost po vlaganjih precej zahtevnejša. V to dejavnost je v povprečju potrebno vložiti kar 4,5-kratnik letno ustvarjene dodane vrednosti, povprečje za gospodarstvo pa je 2,5-kratnik.

Poslovanje panoge gostinstva

Vsekakor drži, da ima Slovenija naravne danosti za večji pomen in prispevek turizma v celotnem gospodarstvu in tega nedvomno ne znamo zadosti izkoristiti. Turistična ponudba je relativno skromna in ne znamo privabiti zahtevnejših gostov iz tujine. Na drugi strani pa je značilnost predvsem hotelskega dela, da smo cenovno na relativno nizkem nivoju, kar je poleg dampinga predvsem posledica nižje kvalitete ponudbe. To se odraža v slabših rezultatih, nizki donosnosti[3], nižjih plačah ter tudi manjšem zanimanju za kake večje naložbe v turizem. V zadnjih 15 letih v Sloveniji ni bil v turističnih krajih izven Ljubljani zgrajen praktično noben večji turistični objekt. Vrednost vseh prodanih družb, objektov ali turističnih kompleksov pa je bila praviloma precej pod njihovo nadomestitveno vrednostjo. Trenutne razmere s popolno ustavitvijo dejavnosti so navedene pogoje še poslabšale in verjetno bo potrebno kar nekaj časa, da se ta dejavnost zopet opomore.

Razmišljanje na področju turizma je zato ta trenutek podrejeno predvsem preživetju, saj je turizem verjetno ena od najbolj prizadetih panog zaradi korona virusa. Ukrepi s polnim nadomestilom plač zaposlenih na čakanju bodo težave omilili, vseeno pa bo potrebno zagotoviti še dodatno pomoč in to ne samo likvidnostno (z garancijami), če ne želimo, da bo velik del družb posloval z izgubo. Pri tem ocenjujem, da se bo hitreje opomogla dejavnost strežbe hrane in pijače (I 56), predvsem enostavnejši lokali. Za daljši čas pa bo prizadeta nastanitvena dejavnost, ki zato potrebuje tudi večji obseg pomoči. za pokritje izpada dohodkov.

Dolgoročni vidiki turizma

Seveda pa je ob trenutno težkih razmerah vseeno smiselno razmišljati tudi dolgoročno. Kakšne so perspektive turizma v Sloveniji in kakšno vlogo naj igrajo pri tem vladni ukrepi in pomoči? Če se strinjamo s tem, da je turizem za Slovenijo lahko perspektivna panoga, je pri oblikovanju politike glede tega vseeno potrebno upoštevati še dva vidika:

Prvič, večji obseg zaslužkov v turizmu lahko temelji predvsem na večjem številu tujih turistov, ki bodo tudi več trošili. Te lahko pridobimo samo z dodatnimi in kvalitetnimi nastanitvenimi zmogljivostmi,[4] seveda z vso spremljajočo infrastrukturo.

Drug vidik pa je vseeno tudi zavedanje, da turizem ne bo visoko profitabilno in tudi ne dejavnost, kjer bomo lahko ustvarjali visoko dodano vrednost in dobro nagrajevali zaposlene. Seveda imamo lahko (moramo imeti) tudi butične destinacije, komplekse in ponudbe, a v povprečju in v pretežnem delu dejavnosti moramo računati z omenjenim dejstvom. Izkušnje iz tujine, tudi v boljših turističnih destinacijah kažejo, da je plačevanje zaposlenih v tej dejavnosti relativno nizko, da gre večinoma za potrebe po manj zahtevnih delovnih mestih, katera vse pogosteje zasedajo delavci iz drugih držav.

Menim, da moramo imeti to v mislih, ko oblikujemo ekonomske politike za podporo razvoju turistične dejavnosti. Objektivno je zaradi multiplikativnih učinkov tudi na druge panoge, podpora turistični dejavnosti upravičena, a fokusirana mora biti predvsem v segment, kjer smo danes najšibkejši. Finančno moramo torej podpreti predvsem povečano ponudbo kvalitetnih nastanitvenih objektov, tako velikih kot manjših. Več nastanitvenih možnosti in s tem turistov bo potem pritegnilo zasebna vlaganja tudi v vse spremljajoče dejavnosti.

V tem smislu ocenjujem, da so dobro zastavljeni programi podpore financiranja turističnih naložb. Po obstoječih programih lahko investitorji preko SID banke v sodelovanju z Ministrstvom za gospodarski razvoj pridobijo posojila tudi na 30 let z ugodnejšimi obrestnimi merami. Tisto o čemer bi bilo mogoče še smiselno razmišljati so tudi nepovratna sredstva za financiranje zanimivejših in večjih naložb. Takšna podpora je sicer hitro omejena s pravili Evropske Unije o nedovoljeni pomoči[5], a vsekakor so poti, po katerih bi lahko zagotovili dodatno podporo tovrstnim naložbam.

Pozitivno ocenjujem tudi odločitev, da ne hitimo s prodajo nekaterih večjih turističnih kompleksov v državni lasti, ki danes realizirajo več kot tretjino vseh hotelskih prihodkov v Sloveniji oz. kar dobro polovico med večjimi družbami. Seveda so ob tem vedno prisotni očitki o slabem upravljanju države, o tem, kdo vse se napaja pri takšnih državnih podjetjih. A najbrž bi se morali raje bolj posvetiti odpravljanju teh slabosti kot pa izbrati enostavnejšo pot in jih (poceni) prodati. Izkušnje kažejo, da tuji upravljavci hotelskih objektov ne dosegajo kakih izstopajočih dosežkov, tudi pri naložbah ne.

Posvetiti bi se morali torej izboljšanju ponudbe obstoječih hotelskih kompleksov ter poskrbeti za njihovo širitev, tudi z državno podporo novim, kvalitetnejšim naložbam za zahtevnejše goste. To pa bi potem povečalo interes za ostala vlaganja v gostinsko dejavnost in imelo multiplikativne učinke na celotno ekonomijo.

Podrobnejši podatki o poslovanju panoge gostinstvo

Kogar zanima še nekaj številk v podkrepitev zgornjih navedb, je v spodnji tabeli nekaj podatkov o poslovanju dejavnosti gostinstva v letu 2019. Podatki so ocenjeni na osnovi zadnjih razpoložljivih bilanc.

V tabeli so podatki o številu poslovnih subjektov, ki so delovali v dejavnosti Gostinstvo in sicer v gospodarskih družbah (d.d., d.o.o.) in samostojni podjetniki. Prikazani so podatki o prihodkih, dodani vrednosti in številu zaposlenih (vključno s samostojnimi podjetniki), izračunana pa je tudi dodana vrednost na zaposlenega v evrih ter povprečni mesečni strošek dela (bruto plača z vsemi prispevki in dodatki). V zadnjih kolonah je še podatek, koliko sredstev je angažiranih (vloženih) v poslovanje družbe ter kakšna je struktura financiranja  (kapital : neto finančni dolg).

Kot vidimo, je po številu samostojnih obratovalnic celo več kot gospodarskih družb, čeprav pa slednje ustvarijo kar 3/4 vse dodane vrednosti. Tudi donosnost ter nagrajevanje zaposlenih je v družbah bistveno višje kot to velja za segment samostojnih podjetnikov, čeprav je verjetno v tej skupini več izogibanja pri izkazovanju dohodkov. Celotna panoga je razdeljena na nastanitveni in gostinski del in v slednjem je število subjektov seveda bistveno višje, dodane vrednosti pa okoli 60 %. Pričakovana je tudi struktura subjektov po velikosti, kjer je velikih in srednjih družb po številu manj kot 40, čeprav pa ustvarijo skoraj 40 % vse dodane vrednosti.

Turizem

Na koncu tabele pa so podjetja in s.p. razdeljeni še po višini dodane vrednosti na zaposlenega, kjer vidimo, da več kot polovica njih ne ustvari niti 15 tisoč evrov letno na zaposlenega (vsaj po izkazanih podatkih) in ima tudi zelo nizke prejemke. Ti pri s.p. zajemajo plače pri njih zaposlenih, socialne prejemke podjetnikov ter njihov dohodek, ki je lahko tudi izguba in zato je povprečni zaslužek pri s.p. tako nizek. V gostinstvu tako le 1.100 subjektov ustvari več kot 25 tisoč evrov dodane vrednosti na zaposlenega, čeprav pa ti ustvarijo preko polovice vseh prihodkov panoge in zaposlujejo 13 tisoč ljudi s povprečnim plačilom preko 2.000 evrov mesečno.

Ti rezultati kažejo tudi na v začetku omenjen slab dohodkovni položaj gostinske dejavnosti, a to je seveda v rokah podjetnikov in delujoče konkurence, verjetno pa v precejšnji meri tudi rezultat objektivno večjega deleža sive ekonomije v tej panogi.

________________

[1] Dodana vrednost v gospodarstvu zajema prihodke znižane za materialne stroške ali drugače – stroške dela, amortizacijo in dobiček iz poslovanja. Definicija približno ustreza BDP na nivoju države, ki poleg gospodarstva zajema še nekatere druge dejavnosti (banke, zavarovalništvo), javni sektor ter davke.

[2] Poleg trošenja v gostinskih objektih (hotelih, gostilnah…), turisti trošijo tudi neposredno v trgovinah, koristijo javni prevoz, kupujejo gorivo, najemajo stanovanja in vse to dvigne obseg potrošnje na preko 5 mrd eur (ti podatki se sicer v veliki meri ocenjujejo na osnovi širokega nabora podatkov o gibanju in potrošnji turistov).

[3] Donos merjen kot dobiček iz poslovanja glede na vložena sredstva je najnižji med vsemi panogami.

[4] Razvoj turizma verjetno ne more temeljiti na večjem številu enodnevnih in tranzitnih tujih gostov, čeprav ti danes po statističnih podatkih zagotovijo okoli polovico vsega turističnega zaslužka od tujcev.

[5] Pojem državne pomoči je v 107. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju definiran kot vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica, ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva z notranjim trgom, kolikor prizadene trgovino med državami članicami.

%d bloggers like this: