Ponavlja se nam leto 2008. 15. septembra 2008 je kolapsnila banka Lehman Brothers, kar je finančne trge pahnilo v paniko in vsesplošno razprodajo. Še bolj pomembno pa je, da so v trenutku zamrznili medbančni trgi, kar je onemogočilo refinanciranje finančnim institucijam, posledično pa tudi bančnim strankam, kar je izzvalo največji kreditni krč in dolžniško krizo sodobnoega časa v razvitih državah.
Panika je bila vsesplošna. Razen v ZDA, kjer je FED pod vodstvom Bena Bernankeja bliskovito zagotovil bankam praktično neomejeno likvidnost po zelo nizki obrestni meri, odhajajoča Busheva administracija pa je že oktobra pripravila načrt za rešitev bank in zavaroalnic (bail-out) in ga tudi izvedla s hitrim podržavljanjem.
Le EU je mencala. Takrat, oktobra 2008, sem v Ljubljano povabil tedanjega prvega ekonomista Evropske komisije (EK) Vitorja Gasparja (kasneje je bil portugalski finančni minister, danes pa je na IMF), da predstavi ukrepe EK in EU kot celote proti veliki recesiji, ki se je obetala. Decembra 2008, ko je prišel, sem ga najprej peljal k tedanjemu finančnemu ministru Franciju Križaniču, nato pa smo na Ekonomski fakulteti imeli velik javni dogodek, kjer je Gaspar govoril o ukrepih EK, na okrogli mizi pa so naši visoki predstavniki diskutirali o potrebnih ukrepih za zajezitev krize. Vendar Gaspar ni povedal ničesar pomembnega. Ker ni imel ničesar za povedati. Razen uradnega odziva EK, kot ga povzemam spodaj:
You must be logged in to post a comment.