John Van Reenen, eden izmed ekonomskih zvezdnikov (prej London School of Economics, zdaj MIT) s kolegoma (Moretti, Steinwender) v novem working paperju razkriva pomen javnih investicij v raziskovalno-razvojno dejavnost (R&R) in njihov pomen za spodbujanje inovacij v zasebnem sektorju. 

Van Reenen in kolegi ugotavljajo, da vsak 1% javnih investicij v R&R letos spodbudi za skoraj 0.5% zasebnih investicij v R&R v naslednjem letu:

In both datasets, we uncover evidence of “crowding in” rather than “crowding out,” as increases in government-funded R&D for an industry or a firm result in significant increases in private sector R&D in that industry or firm. A 10% increase in government-financed R&D generates 4.3% additional privately funded R&D. An analysis of wages and employment suggests that the increase in private R&D expenditure reflects actual increases in R&D employment, not just higher labor costs. […] We also find evidence of international spillovers, as increases in government-funded R&D in a particular industry and country raise private R&D in the same industry in other countries. Finally, we find that increases in private R&D induced by increases in defense R&D result in significant productivity gains.

Nadaljujte z branjem→

To, kar se je včeraj zgodilo v Veliki Britaniji (ko je Boris Johnson iz praktično izenačenega položaja z laburisti še pred dobrim mesecem dni pripeljal konzervativce do velike absolutno večinske zmage na volitvah), ni zgodovinsko nič novega. Takšna sprememba volilnega sentimenta v tako kratkem času  se je zgodila že velikokrat skozi zgodovino. Zanjo je tipično, da se zgodi v populistični maniri. Ko je nacija razklana zaradi drugih razlogov, kot je socialno nezadovoljstvo po veliki krizi, in ko (se zdi, da) politična elita neodločno išče rešitve, se javni sentiment nenadoma obrne v korist tistega, ki najglasneje kaže krivce in ponuja najbolj enostavne rešitve. Ki so lahko povsem nepomembne in napačne glede na vzrok in obseg samega problema (pogrom nad Židi, zaustavitev pritoka migrantov, ali izhod iz EU itd. kot odgovor na povečano brezposelnost, vladno varčevanje in socialno mizerijo po krizi).

V času negotovosti javnost išče mesijo, odrešitelja. Negotovega povprečnega volilca ne zanima, ali je ta mesija pravi ali lažen, zanima ga le konec negotovosti. Boris Johnson (BoJo) ima težave z dejstvi, koherentnostjo in konsistentnostjo, toda ponuja enostavne rešitve. Tako kot je Hitler, Thatcherjeva, Orban ali Janša.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Povzetek

V Sloveniji več ali manj prevladuje prepričanje, da imamo dokaj visoko in tudi močno progresivno davčno obremenitev dela. Poglobljene analize primerljivih držav vseeno kažejo, da je naša obdavčitev plač pri večini zaposlenih dokaj podobna obdavčitvi v tujini. Res pa odstopamo navzgor pri obdavčitvi najvišjih plač. Ker nimamo uvedene omejitve plačevanja socialnih prispevkov (socialne kapice), so prejemki nad pet ali deset tisoč evri dokaj močno obdavčeni. Sicer nimamo veliko ljudi, katerih mesečni prihodki bi presegali te zneske, a pri najvišji obdavčitvi od dodatno izplačanega zneska upravičenec prejme le tretjino, ostalo nameni državi. Zato velja tudi ocena o visoki progresivnosti obdavčitve dela.

Čeprav ni dilem glede tega, pa pri tovrstnih ocenah zanemarjamo dejstvo, da državljani plačujemo tudi druge davščine. Država pobere veliko dajatec z davki na potrošnjo (DDV, trošarine) ter z davki na premoženje. Ko pa pogledamo plačilo vseh navedenih davkov skupaj, pa ugotovimo, da davčne stopnje vseeno niso tako progresivne.

Nadaljujte z branjem→

Odlična predstavitev odlične knjige: Angel Ubide: “The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone”.

“Paradoks tveganj”, kot ga opredeljuje Ubide: nosilci ekonomskih politik v svoji veliki vnemi, da bi bili konzervativni in preudarni v politikah, ki jih sprejemajo, niso dovolj agresivni, s čimer poslabšajo oziroma naredijo bodočo situacijo še bolj tvegano. Preprosto in ljudsko rečeno, to je enako, kot če v svoji želji biti konzervativni in preudarni prepolovite dozo zdravila, ki vam ga je predpisal zdravnik, s čimer seveda ne pomagate pri zdravljenju bolezni, ampak situacijo samo še dodatno poslabšujete.

Britanski poslovni časnik Financial Times (FT) je “našo” ekonomsko fakulteto že drugo leto zapored uvrstil med 95 najboljših poslovno-ekonomskih šol v Evropi.

• Britanski poslovni časopis The Financial Times, ki je uveljavljen kot vodilna avtoriteta na področju izbire in rangiranja najboljših poslovnih šol na svetu, je uvrstil Ekonomsko fakulteto na lestvico » European Business Schoool Rankings 2018« med 95 najboljših evropskih poslovnih šol
  European Business School Rankings 2018
• Program Ekonomske fakultete Poslovodenje in organizacija – IMB se je z uvrstitvijo na 87. mesto »FT Global Masters in Management ranking 2019« uvrstil med 100 najboljših programov na svetu s področja »Master in Management«. Program IMB je po kriteriju »karierno napredovanje« na tej lestvici uvrščen na 2. mesto, po kriteriju »vrednosti za denar« pa na 6. mesto med vsemi programi na svetu.

To je seveda veliko priznanje za našo inštitucijo, za vse sodelavke in sodelavce ter potrditev, da delamo prav in da naši napori niso zaman. Seveda pa vrh ostaja izziv za vse nas.

Evropska unija je v svojem bistvu unija štirih svobod: svobode pretoka blaga, svoboda pretoka storitev, svoboda pretoka kapitala in svobodoa pretoka ljudi. Skozi evolucijo evropske integracije so se svobodi pretoka blaga postopno pridružile tudi ostale 3 svobode. Pri čemer pa je, resnici na ljubo, na področju svobode pretoka storitev in ljudi (delovne sile) ostalo še precej ovir. Večina starejših članic EU je ohranila določene odkrite ali prikrite mehanizme zaščite pred izvajanjem določenih storitev na lastnem teritoriju s strani podjetij iz članic z nižjimi stroški dela.

Večina starejših članic EU se brani pred tem, da poljska, slovaška, češka ali slovenska podjetja na njihovem teritoriju izvajajo  določene storitve, denimo na področju gradbeništva, transporta in tehničnih storitev. Zaščita domačih subjektov poteka na dveh ravneh: (1) na ravni zaščite izvajalcev del (z zahtevo priglasitve dejavnosti in dokazovanja usposobljenosti), in (2) na ravni nadzora nad napotitvijo tujih delavcev na delo. Znotraj EU je področje svobode čezmejnega opravljanja storitev in področje napotenih delavcev urejeno s številnimi Direktivami in Uredbami. Glede pravic napotenih zaposlenih v tujino sta ključni Uredba (EU) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ter Uredba (EU) št. 987/2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe št. 883/2004.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Novica o izidu pogajanj za oddajo javnega naročila gradnje druge predorske cevi predora Karavanke, ki nas obvešča, da bo naročilo po vsej verjetnosti pridobil ponudnik iz Turčije, vzbuja mnoge komentarje. Žal pa le redko tudi poglobljene analize o tem, kaj in zakaj se dogaja v Sloveniji pri vodenju velikih infrastrukturnih investicij, ki jih za javni denar vodijo koncesionarja DARS in 2TDK, Direkcija za infrastrukturo, Slovenske železnice, različna ministrstva, Mestna občina Ljubljana, različni investitorji na področju energetike in drugih komunalnih področji, kar vse ima skupni imenovalec zadovoljevanje javnih interesov prebivalstva. Specifike posameznih področji so seveda pomembne, toda ravnanje 2TDK in DARS predstavlja najbolj tipičen primer neodgovornega in potratnega ravnanja, zaradi česar ni presenetljivo, da se večina medijskega pisanja nanaša prav na investicije drugega tira Divača – Koper, izgradnjo tretje razvojne osi in druge predorske cevi v predoru Karavanke.

Nadaljujte z branjem→

Evo, v navezavi na današnji komentar Fiskalna politika v času ničelnih obrestnih mer, tudi uredniški odbor Financial Timesa je danes priskočil na pomoč s spodnjim uvodnikom, ki pravi, da je nujno potrebna sprememba fiskalne dogme v glavah in da se morajo finančni ministri ponovno naučiti vzljubiti zadolževanje. Vendar (!!!): pametno zadolževanje za infrastrukturne, zelene energetske in druge družbene cilje (stanovanja, domovi za ostarele itd.). Ob ničelnih obrestnih merah te investicije več kot poplačajo same sebe.

Nadaljujte z branjem→

Tale članek je poezija in ga moram deliti z vami. Angel Ubide, avtor knjige “The Paradox of Risk: Leaving the Monetary Policy Comfort Zone” in soavtor Olivierja Blancharda, je za Intereconomics napisal izjemno dober članek o tem, kako so se od časov, ko so evropske države sprejele Pakt o stabilnosti in rasti (SGP), fiskalno vzporednico skupni monetarni politiki, v polju ekonomskih politik drastično spremenile razmere. Pakt o o stabilnosti in rasti je bil ustvarjen za svet, ki ga že dolgo ni več. Bil je ustvarjen za svet pozitivnih in visokih obrestnih mer, ko je bila glavna nevarnost visoka inflacija in ko se je fiskalna politika lahko prepustila luksuzu lenarjenja, saj je za ciklično stabilizacijo gospodarstva skrbela monetarna politika. Danes, z ničelnimi obrestnimi merami, za katere se pričakuje, da bodo tam ostale še zelo dolgo in ko je glavna nevarnost prenizka inflacija, se mora aktivirati fiskalna politika in poskrbeti za ciklično stabilizacijo gospodarstva. Monetarna politika je namreč v teh razmerah povsem neučinkovita in neuporabna.

Ubide v tem članku argumentra, da so za bolj aktivno fiskalno politiko danes glavne ovire predvsem inercija in zakoreninjeni vedenjski vzorci v glavah. Zato je potrebno danes delati predvsem na tem, da se te zastarele vzorce dojemanja in razumevanja situacije prilagodi novi realnosti. Predvsem evrsko območje potrebuje novo makroekonomsko paradigmo. In Ubide v tem članku pomaga oblikovati optimalnejše kombinacije monetarne in fiskalne politike in nova načela za fiskalno politiko za obdobje ničelnih obrestnih mer.

Nadaljujte z branjem→