Bine Kordež

Nedavno smo lahko v enem od slovenskih časopisov brali kolumno Alenke Žnidaršič Kranjc o tem, kako je v privatizacijskih procesih in gibanju vrednosti gospodarskih družb izpuhtelo (izginilo) kar 12 milijard evrov. V tekstu avtorica potem navaja, da naj bi se to prelilo k raznim tujkunom, čeprav nato ugotavlja, da pa tudi ti tajkuni tega premoženja nimajo. Te številke so pač ene v nizu zgodb o izginulih milijardah, ki se kulminirajo v številkah tudi preko 70 milijard evrov, kolikor naj bi slovenskega premoženja (podjetij) izginilo v tujini, v davčnih oazah.

Gre skoraj za nepredstavljive številke, a takšne so vedno najbolj zanimive za razne medijske zapise in komentarje “ob šanku”, a tudi v parlamentu. Težava pri takšnih ocenah je vedno v tem, da nikoli ne temeljijo na nekih konkretnih primerih in zato tudi niso preverljive. Kaj vse se je na področju lastninjenja slovenskih podjetij dogajalo v zadnjih tridesetih letih, seveda ne bomo nikoli vedeli, vseeno pa neko sistematično spremljanje gibanja rezultatov poslovanja in posledično vrednosti podjetij vseeno omogoča neko vsaj približno realno oceno.

Del tega bo sicer ostal skrit in zato tudi predmet stalnih špekulacij, a ob teh številkah je vseeno potrebno navesti tudi podatek, da organi pregona v vseh svojih dosedanjih aktivnostih najbrž niso sešteli več kot za milijardo evrov spornih primerov, povrnjenih pa verjetno ne bo več kot nekaj deset milijonov. Pri omenjeni milijardi je potrebno navesti še to, da večinoma ne gre za neke odlive v tujino, v davčne oaze, temveč predvsem za evidentirane transakcije znotraj države.

Zaradi navedenega lahko upravičeno dvomimo o  desetinah milijard, ki naj bi se prelile v tujino. Seveda pa je bil proces lastninjenja kar dinamičen. V nadaljevanju navajam nekaj številk, kot jih vidim sam, na osnovi precej natančnega analiziranja podatkov gospodarskih družb za pretekla obdobja.

V času razpada bivše države ter preoblikovanja družbene lastnine, je bila ta ovrednotena na kakih 7,5 milijard evrov po takratnih cenah. S certifikati je bilo potem olastninjeno kakih 4,5 milijard, drugo je ostalo v neposredni lasti države ali bilo olastninjeno preko KAD-a in SOD-a. Vsi državljani Slovenije so namreč brezplačno dobili certifikat v približni vrednosti od 840 do 3.400 evrov (odvisno od starosti posameznika). Z njim so lahko nato odkupovali deleže podjetij ali jih vložili v sklade (PID-e), le-ti pa so z njimi nato pridobili lastniške deleže v podjetjih.

To je bilo obdobje razpada bivše države in takrat je kar veliko podjetij (in premoženja) tudi propadlo. Na drugi strani pa je bil to tudi začetek petnajstletnega obdobja rasti uspešnosti poslovanja družb in njihove vrednosti (do 2008). Realna vrednost gospodarskih družb se je glede na uspešnost poslovanja v tem času povečala na okoli 35 mrd in po krizi upadla na kakih 30 mrd. Te številke temeljijo na doseženih rezultatih družbe (EBITDA) ter nekih standardnih kriterijih ocenjevanja vrednosti družb. Drži pa, da se je borzna vrednost družb v dveh “evforičnih” letih pred nastopom krize podvojila brez realne podlage v rezultatih, a potem tudi padla nazaj na vrednosti iz let okoli 2006 (morda ta upad vrednosti lahko razumemo pod terminom “izpuhtela”, vendar je izpuhtelo zgolj to, kar se je prej v dveh letih napihnilo brez realne osnove) .

Po krizi v 2008 je sledilo obdobje “čiščenja” v katerem je propadla kaka šestina družb in pustila za sabo tudi 10 mrd evrov neporavnanih dolgov, kar je zahtevalo sanacijo bank. Država je zato leta 2013 v državne banke vložila 3,2 mrd evrov, od česar je s prodajo in dividendami dobila 2,3 mrd evrov povrnjenih (v primeru prodaje bank po realni vrednosti in ne v pogojih prisilne prodaje, bi verjetno lahko s krupinino poplačali ves vložek). Neto izgube za državo je bilo torej do sedaj okoli 900 mio evrov. k temu pa lahko prištejemo še 1,3 mrd evrov vložka v Probanko, Factor banko ter NLB in NKBM pred letom 2013 (dejanske številke omenjam zato, ker se povsod ponavlja samo številka o petih izgubljenih milijardah v državnih bankah).

Preostale družbe pa so ponovno pričele izboljševati uspešnost in njihova vrednost bi bila po enakih kriterijih danes preko 60 milijard evrov. Od tega je v domačih privatnih rokah okoli polovica, država ima 15 %, delež družb v tuji lasti pa je okoli 35 %. Država je prisotna največ v infrastrukturnih panogah, tuje lastništvo pa je najmočnejše v predelovalni industriji in trgovini, kjer se približuje že 50-odstotnemu deležu. Ti deleži so izračunani iz ustvarjene dodane vrednosti, ki je verjetno najboljši pokazatelj pomembnosti družb (po zaposlenih je delež domačih zasebnih družb nekaj večji, po vrednosti pa je večji delež države in tujcev).

Po prvi privatizaciji leta 1993 je bilo torej okoli 60 % gospodarstva neposredno v rokah Slovencev, razpršeno med vse prebivalce. Večina njih pa je svoje deleže v naslednjih 20 letih bolj ali manj ugodno prodala (in potrošila za osebne potrebe). Kupci so bili tujci in ožji krog uspešnih domačih podjetnikov, ki danes obvladujejo pretežni del domačega zasebnega lastništva (med njimi se razumljivo nihče ne opredeljuje kot tajkun).

Seveda so bile vmes tudi stranpoti. Največ je bilo izgubljenega s slabimi poslovnimi potezami, ožji krog ljudi pa je prišel tudi do kakih nezakonitih in neevidentiranih premoženj, a dvomim, da je tega več od milijarde ali dveh. Večina premoženja in sprememb lastništva pa se je gibala približno v smeri, kot je napisano.

Na žalost je premoženja (naložb v podjetjih) v lasti Slovencev vse manj – ne zato, ker bi bil pokraden, temveč ker so ga ljudje postopno, ob prvi priliki ali potrebi prodali. Prav tako nimamo (k sreči? na žalost?) kakih večjih domačih tajkunov po vzoru drugih vzhodnih držav (Rusija, Ukrajina, Češka…, pa tudi Srbija ali Hrvaška). Ti, danes uspešni posamezniki, so na začetku privatizacijskih procesov svojih držav skoraj zastonj pridobili precejšnja družbena premoženja in jih v kasnejših letih z uspešnim poslovanjem oplemenitili.

V ta krog bi od Slovencev skoraj težko koga uvrstili, a če že nimamo domačih, imamo vsaj tuje. V Slovenijo jih z nakupi slovenskih podjetij vstopa vse več. saj intenzivno kupujejo družbe tudi v drugih državah. Približno polovica podjetij (po vrednosti) pa bo verjetno vseeno ostala v domači lasti. Od približno 30 mrd evrov domačega zasebnega kapitala (polovica vseh družb po vrednosti), je najbrž vsaj 20 mrd evrov v rokah kakih 5.000 posameznikov, ki so uspeli s svojo sposobnostjo ter tudi položajem v pravem času na pravem mestu.

Je to prav ali ne, je bilo izpeljano prav ali ne, so razlike prevelike ali premajhne… pa bo seveda vedno predmet različnih pogledov, praviloma pogojenih s položajem posameznika. Strinjamo se najbrž edino v tem, da bi bilo lahko tega premoženja več, če ne bi delali neumnosti.