Paradoks maščevanja ponižanega in razžaljenega delavskega razreda

Lani sem povzel raziskavo Thomasa Pikettya, v kateri analizira vzroke za vzpon desnega populizma v zadnjem desetletju. Analiziral je povolilne anketne podatke za tri velike zahodne demokracije (ZDA, V. Britanijo in Francijo) po drugi svetovni vojni in povsod ugotovil podoben vzorec: za razliko od povojnega obdobja je v zadnjih dveh desetletjih populizem dobil domovinsko pravico v desnih namesto v levih strankah. Vzrok za to naj bi bil v tem, da naj bi se leve stranke obrnile stran od socialno šibkejših skupin in se naslonile na intelektualno elito. Drugače rečeno, politična levica je zapustila šibkejše.

Ta trend se lepo pokaže v spodnji sliki, ki kaže, kako se je trendna podpora volilcev levice glede na stopnjo izobrazbe drastično spremenila po začetku 1980 let. Za razliko od povojnega obdobja, ko so levico volili predvsem manj izobraženi (delavski sloj), pa po letu 1980 levico pospešeno raje volijo bolj izobraženi. V Franciji intelektualna elita dominira med volilci levice že od začetka 1990-ih, v ZDA se je to zgodilo po letu 2004, v Britaniji pa po letu 2010.

Slika 1: Razlika v deležu glasov za levico med volilci z in brez univerzitetne izobrazbe, 1945-2017

              Vir: Thomas Piketty, 2018

Pomembno je, zakaj je do tega prišlo, da je politična levica postala bolj privlačna za bolj izobražene. Očitno je, da je levica  znala bolje odgovoriti na interese intelektualne elite, ki je bolj naklonjena globalizaciji in migracijam kot pa delavski sloj, saj ima od tega tudi več koristi. Univerzitetno izobraženi imajo drugačne službe, njihove službe so manj na udaru zaradi globaliziacije ali migracij, pač pa z več odprtosti bolj pridobijo (od inženirjev do menedžerjev in akademikov). In politična levica je s svojim kooptiranjem z interesi kapitala – od Clintona, Blaira do Pahorja (t.i. “tretja pot”), zavzemanjem za liberalizacijo trgovine, fleksibilnost na trgu dela očitno bolje naslovila te interese intelektualne elite. In seveda pozabila na svoj pedigre socialdemokracije in interese delavskega razreda, ki jih je nekoč zastopala.

Ta sprememba v volilnih preferencah skozi zadnjih 70 let postane še bolj očitna z upoštevanjem razlik v stopnji izobrazbe.

No, to dejstvo, da je politična levica zapustila šibkejše družbene sloje, ki so se nato – na videz paradoksalno – za zaščito svojih interesov obrnili na populistično politično desnico, se kaže v referendumskih rezultatih glede ključnih odločitev. V Franciji glede Maastrichtskega sporazuma (1992, glede monetarne unije) in glede Ustavnega sporazuma (2005), v Britaniji pa glede Brexita. Piketty je to pokazal v novi knjigi Capital and Ideology, kjer analizira referendumske rezultate v obeh državah glede na višino dohodka, premoženja in izobrazbe (po decilih).

Slika spodaj kaže delež volilcev za predlagano rešitev poglobitve EU (montarna unija v 1992 in skupna ustava v 2005). Medtem ko je bil leta 1992 spodnih 60% prebivalstva po dohodku proti predlagani monetarni uniji, se je do leta 2005 ta delež prebivalstva razširil na spodnjih 80%. Še nekoliko bolj izraziti so referendumski rezultati po izobrazbi in premoženju. Z drugimi besedami, spodnji in srednji sloj sta vedno (in vedno bolj izrazito) nasprotovali poglobitvi EU, za poglobitev EU je večinsko glasovala le družbena elita (po dohodku, izobrazbi in premoženju). In še drugače, francoska oblast je v obeh primerih predlagala rešitve, ki so bile v nasprotju z interesi večine državljanov v spodnjem in srednjem razredu.

Slika 2: Delež glasov ZA na referendumih leta 1992 in 2005 v Franciji glede na višino dohodka, premoženja in izobrazbe volilcev

Piketty_France referenda voting_1Vir: Thomas Piketty, 2019

Podobna zgodba se je odvijala v V. Britaniji glede Brexita. Za obstanek v EU (Remain) je večinsko glasovala le britanska elita – zgornjih 40% prebivalstva po premoženju in zgornjih 30% po dohodku in izobrazbi. Interes spodnjega in srednjega sloja Britancev je bil izstop iz EU. Iz tega sledi (navidezni) paradoks, ki se je zgodil na zadnjih britanskih volitvah, ko so za Johnsonove konzervativce večinsko glasovali tudi okraji, ki so bili tradicionalno in konsistentno laburistični že od 1930. let naprej. Volilci iz spodnjega in srednjega sloja so se za zaščito svojih interesov obrnili na populistične konzervativce.

Slika 3: Delež glasov ZA na Brexit referendumu leta 2016 v V. Britaniji glede na višino dohodka, premoženja in izobrazbe volilcev

Piketty_Brexit voting_3

Vir: Thomas Piketty, 2019

Te ugotovitve lahko vidite tudi kot paradoks maščevanja ponižanega in razžaljenega delavskega razreda proti levim strankam, ki so izgubile stik s svojo tradicionalno bazo.

Ne vem, koliko levičarskih voditeljev se zaveda pomena teh dejstev. Toda kasneje kot se bodo tega zavedli, toliko slabše bo tako zanje kot za družbo. Saj jo bodo populistični konzervativci zapeljali v zelo nevarno smer. V smer nacionalizma in ksenofobije in celo fašizma.

Gorijo vse alarmne luči.

One response

  1. Zdi se, da je formula takoimenovane levice povsod po zahodnem svetu enaka. Od osemdesetih let naprej se zdi, da bo za vse večne čase zadostovalo to, da bodo social demokratske stranke le rahlo manj slabe od konservativcev pri ekonomsko-socialnih politikah. Niso predvideli kako rapidno se bodo desničarske stranke preoblikovale v zadnjih nekaj letih in kako uspešne bodo pri tem.

    Ko pa se evropska levica vendarle začne spreminjati v bolj socialno smer (Syriza, Jeremy Corbyn) jo začne dušiti nekaj od zunaj- ravno EU. Kajti to kar si želita želita izpeljati Varoufakis in Corbyn, ostati v EU, a hkrati imeti bistveno bolj socialno državo, je težje izpeljati kot pa preprosto iti ven.

%d bloggers like this: