Thomas Piketty je objavil novo eksplozivno raziskavo, v kateri analizira vzroke za vzpon desnega populizma v zadnjem desetletju. Analiziral je povolilne anketne podatke za tri velike zahodne demokracije (ZDA, V. Britanijo in Francijo) po drugi svetovni vojni in povsod ugotovil podoben vzorec: za razliko od povojnega obdobja je v zadnjih dveh desetletjih populizem dobil domovinsko pravico v desnih namesto v levih strankah. Vzrok za to je zelo zanimiv, in sicer naj bi se leve stranke obrnile stran od socialno šibkejših skupin in se naslonile na intelektualno elito.

Drugače rečeno, politična levica je zapustila šibkejše. Zakaj?

Ta trend se lepo pokaže v spodnjih dveh slikah. Prva slika kaže, kako se je trend volilcev levice glede na stopnjo izobrazbe drastično spremenil po začetku 1980 let. Za razliko od povojnega obdobja, ko so levico volili predvsem manj izobraženi (delavski sloj), pa po letu 1980 levico pospešeno raje volijo bolj izobraženi. V Franciji intelektualna elita dominira med volilci levice že od začetka 1990-ih, v ZDA se je to zgodilo po letu 2004, v Britaniji pa po letu 2010.

Slika 1: Razlika v deležu glasov za levico med volilci z in brez univerzitetne izobrazbe, 1945-2017

Vir: Thomas Piketty, 2018

Pomembno je, zakaj je do tega prišlo, da je politična levica postala bolj privlačna za bolj izobražene. Očitno je, da je levica  znala bolje odgovoriti na interese intelektualne elite, ki je bolj naklonjena globalizaciji in migracijam kot pa delavski sloj, saj ima od tega tudi več koristi. Univerzitetno izobraženi imajo drugačne službe, njihove službe so manj na udaru zaradi globaliziacije ali migracij, pač pa z več odprtosti bolj pridobijo (od inženirjev do menedžerjev in akademikov). In politična levica je s svojim kooptiranjem z interesi kapitala – od Clintona, Blaira do Pahorja (t.i. “tretja pot”), zavzemanjem za liberalizacijo trgovine, fleksibilnost na trgu dela očitno bolje naslovila te interese intelektualne elite. In seveda pozabila na svoj pedigre socialdemokracije in interese delavskega razreda, ki jih je nekoč zastopala.

Ta sprememba v volilnih preferencah skozi zadnjih 70 let postane še bolj očitna z upoštevanjem razlik v stopnji izobrazbe. Podatki za ZDA kažejo, da medtem ko je po drugi svetovni vojni intelektualna elita bolj preferirala republikance, pa danes velja, da  višja kot je stopnja izobrazbe, višja je preferenca za glas za demokrate.

Slika 2: Politične preference glede na stopnjo izobrazbe v ZDA, 1948-2016

Vir: Thomas Piketty, 2018

Na drugi strani pa do takšne tranzicije v političnih preferencah od desnice k levici ni prišlo v kapitalski eliti oziroma med premožnimi. Šele za obdobje po finančni krizi (po letu 2008) velja, da zgornjih 10% po dohodku preferira politično levico. Očitno “nova levica” trenutno bolje zagovarja stališča premožnih.

Na drugi strani je paradoks, da se pod isto politično streho danes najdejo tisti z najnižjo izobrazbo in najnižjimi dohodki na eni in najbolj premožni na drugi strani (glejte podatke za volitve v 2016 za ZDA). Trumpu je uspelo dobiti glasove tako najbolj premožnih belih volilcev kot tudi glasove razočaranega sloja belega delavskega razreda v od boga pozabljenem “rust beltu”, ki mu je prosta trgovina odnesla njihove službe.

Kaj ti trendi pomenijo? Ti trendi pomenijo, da se “delavski razred”, ker ga je zapustila njihova naravna zaveznica levica, pospešeno obrača k desnici. Tak trend smo lahko videli že v času Velike depresije, ko so nezadovoljni volilci uteho za svojo stisko našli na skrajni desnici. Nezadovoljni delavski razred je bil najboljši politični bazen za Hitlerja in Mussolinija.

Iz tega sledi pomemben nauk, in sicer, da mora politična levica spremeniti svoj program in ga preusmeriti od kaviarskega svetovljanstva k zaščiti delovnih mest in socialnih pravic delavskega razreda. Mora slediti zgledu (demokrata) Franklina D. Roosevelta po letu 1932, ki je po Veliki depresiji postal največji socialni reformator v zgodovini ZDA. Oče ameriške socialne države. Dejstvo je, da sama gospodarska rast ni dovolj, ker se koristi od nje ne porazdeljujejo enakomerno, pač pa je v zahodnih državah potrebna močnejša aktivna politika za zmanjšanje socialnih razlik oziroma bolj pravično prerazdelitev koristi od gospodarske rasti.

Zelo preprosto rečeno, če zahodna politična levica ne bo ponudila “Rooseveltov” (socialnih reformatorjev), bodo razočarani socialno šibkejši volilci sledili “Hitlerjem” (oziroma desnim ekstremistom).