Moj problem z Marxom

Do Karla Marxa je težko biti brezbrižen. Glede na ostrino njegove analize in kontroverznost izpeljanih receptov iz njegovih teorij, da ne govorimo o neuspešnih preizkusih teh receptov v praksi in približno 100 milijonov nedolžnih žrtev zaradi komunističnih revolucij,  pač do njega moraš vzpostaviti nek odnos. Moj odnos se je od zelo negativnega iz rane mladosti, ignorantskega v času študija in prve polovice moje akademske kariere, v zadnjih desetih letih po začetku finančne krize prelevil v nevtralnega do rahlo empatičnega.

Marxova diagnoza slabosti nereguliranega in globalnega kapitalizma (velika moč korporacij in finančnega kapitala, težnja k oligopolizaciji panog, brezpravnost in pavperizacija zaposlenih itd.) se je po stoletju in pol pokazala kot znova zelo aktualna. Zato Marxa ni mogoče preprosto odmisliti. Treba ga je brati in upoštevati pri razmišljanju o reformiranju sedanjega kapitalističnega reda, da se izognemo krvavim eksperimentom z novimi družbenimi redi, kot so sledili po oktobrski revoluciji pred sto leti.

Toda ne glede na (ponovno) veliko aktualnost imam z Marxom problem na strokovni ravni.

Natančneje, z Marxom imam na strokovni ravni tri generalne problema. Prvi moj problem je v tem, da je bil Marx sicer dober analitik, najbrž najboljši ekonomski analitik tistega časa, edini, ki je dosegel in presegel raven ekonomskih klasikov Adama Smitha, Davida Ricarda in Johna St. Milla, vendar se je iz analitika prelevil v socialnega inženirja. Na podlagi svojih teorij se je spustil v pisanje radikalnih političnih manifestov in zahteval revolucijo s strani delavske avantgarde in prehod v komunistični družbeni red. Marxa ne moremo kriviti za zločine, ko so jih naredili režimi, ki so trdili, da sledijo marksističnemu nauku. Lahko pa ga krivimo, vsaj jaz ga, da bi – če je kot intelektualec že predlagal revolucionarni prehod v komunizem – moral tudi skicirati, kako naj bi ta komunistični red tudi deloval. Vendar se je Marx temu izognil, komunizem na izvedbeni ravni ga ni zanimal, zanimal ga je le prevrat s strani delavske avantgarde in konec kapitalizma, kot ga je kritiziral.

Zaradi te nedorečenosti je zato ostalo ogromno “prostora za interpretacije” in eksperimentiranje za politične prevratnike, ki so si Marxove ideje prikrojili in si ustvarili nov družbeni red v skladu s svojimi osebnimi preferencami. Ti eksperimenti so se tipično končali v totalitarnih diktaturah, celotna avantgarda delavskega razreda pa se je skoncentrirala v kultu osebnosti največjega petelina med prevratniki. Marx je ignoriral takšen verjeten razvoj dogodkov po prevratu, ali pa je slabo poznal človeški značaj.

Moj drugi problem z Marxom pa se nanaša na predpostavke njegove sistemske analize. Marx je tukaj naredil podobno napako v abstrahiranju realnosti, kot jo zadnjih 30 let delajo “Lucasovi prevratniki” v makroekonomiji. Marx je v svoji analizi upošteval dva produkcijska faktorja (kapital in delo) ter iz njiju izpeljal dva “ekonomska agenta” (kapitalista in delavca) kot edina in homogena nosilca funkcij kapitala in dela. Pri tem je na eni strani tipični kapitalist kot lastnik “sredstev za delo”, na drugi pa delavec kot izkoriščani lastnik svoje delovne sile, katerega presežno vrednost si privaja kapitalist. Marx s to abstrakcijo ne dopušča kapitalistu funkcije inovatorja in podjetnika, s čimer ne dopušča kapitalista kot pozitivne in razvojne gonilne sile kapitalizma, pač pa ga obravnava zgolj kot parazita, ki si prisvaja presežno vrednost, ki jo ustvarjajo delavci. Na drugi strani z abstrakcijo vse delavce vrže v isti koš, ne omogoča njihove funkcionalne diferenciacije v razponu od delavca za strojem, prek inženirja do menedžerja. Marx ne omogoča tranzicije med družbenimi in razrednimi statusi – delavec se ne more prek inoviranja in podjetništva preobraziti v kapitalista. In še več, Marx povsem zanemari druge “agente” (razen kmetov), denimo študente in upokojence, ki imajo prav tako povsem drugačne preference in vzorce obnašanja kot abstraktni homogeni delavec. Ob dopuščanju heterogenosti agentov, ta vgrajeni antagonizem med zgolj kapitalisti kot paraziti in delavci kot izkoriščanimi zbledi oziroma se omehča.

S tem je Marx zagrešil podobno usodno napako kot Lucasovi prevratniki v makroekonomiji, ki so v svoji glorifikaciji racionalnega egoizma homo economicusa in veliki abstrakciji prav tako pristali zgolj pri dveh homogenih “ekonomskih agentih” (podjetnikih in potrošnikih, ki so hkrati delavci). Ti v zasledovanju maksimizacije koristi sledijo svojemu “genetskemu zapisu” in posledičnemu šablonskemu obnašanju (podjetniki več investirajo in potrošniki več trošijo, ko so obrestne mere nizke, in potrošniki več varčujejo, ko so obrestne visoke itd.). Problem te abstrakcije je, da so modeli, ki imajo tako preprosto strukturo in šablonsko obnašanje obeh skupin agentov na podlagi ene variabilne spremenljivke (denimo DSGE modeli), zelo slab približek realnega sveta. Ko agregiramo posamične mehanske individualne – racionalne! – odločitve obeh agentov, dobimo neko predvidljivo makroekonomsko dinamiko, ki naj bi bila mikro-fundirana z genetskim zapisom agentov, ki pa močno odstopa od dejanske dinamike makroekonomskih agregatov. Zato tovrstni modeli niso primerni za napovedovanje prihodnosti, saj niti inflacije ne morejo pravilno napovedati za eno četrtletje vnaprej, kaj šele dinamiko BDP. Pač odločitve posameznikov ne temeljijo zgolj na spremembah obrestnih mer, ki so irelevantne za nekatere podskupine agentov.

Podobno je v Marxovem modelu, kjer agregacija odločitev obeh skupin agentov, ki je mikro-fundirana (temelji na genetskem  zapisu obeh skupin agentov), ne vodi k izidom kot v realnem svetu. Realni kapitalizem je bistveno bolj trdoživ, saj po eni strani kapitalisti kot podjetniki najemajo zaposlene, ki zanje inovirajo in so zato posebej dobro plačani, kar vodi k nižjim cenam. Kapital tako sproti “podkupuje” posamične podskupine agentov, bodisi z višjimi plačami bodisi z nižjimi cenami dobrin, in tako mehča njihov antagonizem do kapitalistov in do kapitalizma kot družbene ureditve. Ob tem pa je treba upoštevati še regulacijo sistema z institucionalno ureditvijo (regulacija konkurence, zaščita pravic zaposlenih itd.), ki prav tako modificira odločitve posameznih agentov.

Drugače rečeno, realni svet je s heterogenimi agenti bistveno bolj kompleksen od dvodimenzionalnega prostora v Marxovem modelu, ki ga zato ni mogoče uporabiti za napovedovanje bodoče dinamike, niti ga z eliminacijo ene skupine agentov ni mogoče narediti vzdržnega.

In iz tega sledi moj tretji problem z Marxom. Marx predpostavlja, da če se delavci uprejo izkoriščanju s strani kapitalistov in prevzamejo stroje v svojo last, lahko sami krojijo prihodnost in svojo usodo. Problem te predpostavke je, da z eliminacijo funkcije kapitalistov izgubimo dinamični, spreminjajoči se značaj kapitalizma, ki zagotavlja njegovo preživetje. Z eliminacijo kapitalistov odpade profitni motiv in s tem spodbuda k inoviranju kot možnosti za obogatenje, s čimer odpade tehnološki razvoj, kar kapitalizem zamrzne na ravni obstoječe tehnološke razvitosti “produkcijskih sil”. Marxov prehod iz kapitalizma v komunizem brez funkcije kapitalistov naredi svet statičen in s tem dolgoročno nevzdržen.

In natanko to se je zgodilo vsem komunističnim eksperimentom v praksi, ki so eliminirali funkcijo kapitala kot podjetnika in inovatorja, s tem ko so eliminirali profitni motiv. Vsi eksperimenti so klavrno propadli, ker so brez spodbud za inoviranje pač ostali zamrznjeni na ravni podedovane (težke) industrije in niso mogli slediti sofisticiranemu tehnološkemu razvoju in rasti blaginje držav s kapitalistično ureditvijo. Vsi, razen kitajskega modela po smrti Mao Ce Tunga. Deng Xiaoping je kitajski komunistični model po letu 1978 revolucioniral z dopustitvijo profitnega motiva, s čimer ga je naredil dinamičnega in konkurenčnega in s čimer je zanikal Marxovo komunistično vizijo sveta brez kapitala kot kapitala.

2 responses

  1. Načeloma se da pritrditi. Ampak takih zadreg ni samo z Marxom.
    Je pa tako, da čisto nihče ni (in se tudi ne da) v svojo analizo ni vključil vsega. Je tako, da ko analiziraš en fenomen, morajo so drugi na stranskem tiru analitike. Vsakemu delu nekaj manjka in to je ravno konstitutivni element znanstvenega in strokovnega dela: da pušča nastavke za razmisleke, ki jih je še potrebno narediti.
    Tudi je tako, da človek, ki je nekaj domislil, in se mu zdi tisto, kar je domislil, precej koristno za družbo, slejkoprej pride do skušnjave, da bi se postavil v vlogo upravljalca (ali pa vsaj svetovalca glavnega upravljalca) resursov za to, da bi se njegove ideje uresničile. In je prav tako. Ker hudič bi bil, če bi članke pisali zgolj zaradi Cobiss točk in štetja tega, kolikokrat so nas citirali (in sem ravnokar navedla glavni tur bolonjskega sistema)…
    Jaz sem se ob branju Marxa naučila koncepta abstrahiranja pri preučevanju družbenih fenomenov in ta metoda je salamensko prišla prav tako pri nadaljnjem študiju več-ali-manj vsega. Prva uporabnost tega v službi pa je prišla takrat, ko sem videla, da mi gre ravno zaradi nje bistveno bolje pri tržnih analizah, pa pri SWOT-ih in kar je še tega, kot gre ostalim kolegom, ki niso imeli toliko družboslovne podlage. So nam na faksu povedali, da je Karl to izvedel perfektno in da nam ne ostane drugega, kot da to metodo samo ponavljamo, ker boljše ne bomo zmogli. Nekako tako, kot se simfonij po Beethovnu naprej ni več dalo preseči.
    Tudi je pri dvojici Marx-Engels malo znano, da sta bila precej duhovita človeka in zelo iznajdljiva. Tako sta bila, med drugim, najbrž tvorca prvega pi-ar-spina: Ko sta izdala prvi zvezek Kapitala, se je zadeva slabo prodajala – dejansko ni bilo odziva. In sta potem inicirala besno polemiko o tekstu (seveda s psevdonimoma) po časopisih – in s tem vzbudila zanimanje.

  2. S tem se ne morem strinjati: “Vsi (komunistični) eksperimenti so klavrno propadli, ker so brez spodbud za inoviranje pač ostali zamrznjeni na ravni podedovane (težke) industrije in niso mogli slediti sofisticiranemu tehnološkemu razvoju in rasti blaginje držav s kapitalistično ureditvijo”

    Ni res, da je bilo v porevolucionarni Rusiji in v komunistični Kitajski veliko podedovane težke industrije. To so bile še globoko agrarne družbe, še vedno s sledmi fevdalizma. V carski Rusiji se je fevdalno tlačanstvo uradno končalo z reformo l. 1861, pravzaprav v istem času kot se je v ZDA uradno končalo suženjstvo. S tega vidika je bila carska Rusija vsaj eno, ali pa kar dve stoletji v zaostanku za Zahodno Evropo.

    Nikakor ne pozabimo, da je imela SZ že v 1930-tih letih praktično največje število inženirjev na svetu. Res je, da na posamični ravni niso bili najbolj produktivni, ampak natanko ta kader je to “zaostalo” družbo šele potegnil iz agrarne v industrijsko dobo. In to v takrat rekordno kratkem času. Nikakor ne branim stalinistične SZ, ampak enostavno ni res, da v tistem sistemu ni bilo nobenega tehnološkega razvoja in nobene gospodarske rasti. Enako je ZeDongova Kitajska šele začela pohod k industrijski dobi, kar je bila pravzaprav osnova za poznejše odpiranje Zahodu. Ko je stvari prijel v roke Xiaoping, to ni bila več povsem agrarna družba.

%d bloggers like this: