Dvig minimalne plače in rast plač nasploh je danes pogosti argument zagovornikov boljših plač zaposlenih (tudi jaz spadam v ta kamp), ker bo to hkrati dodatno spodbudilo tudi tehnološki razvoj. Se pravi nove invencije v smeri avtomatizacije in robotizacije, kjer je to možno. Vendar jim pri tem ekonomska zgodovina ne gre na roko. Kajti ekonomski zgodovinarji se še danes, dobrih 350 let po iznajdbi “spinning Jenny” (leta 1764), ki ob iznajdbi parnega stroja (1765) markira začetek tehnološke in industrijske revolucije, ne morejo zediniti glede tega, ali so tedanje visoke plače tkalcev spodbudile to tehnološko revolucijo ali ne.

Kakor kaže zadnja raziskava Humphries & Schneider (2019), visoke plače naj ne bi bile “krive” za tehnološko revolucijo, saj naj bi bile primerjalno nizke, celo nižje od ženskih. Spodaj kažem twitter thread, da lahko vidite, kako se lahko zgodovinarji strastno kregajo o določenih temah tudi 350 let kasneje in ne samo o vlogi rdečih in črnih (belih) med 2. svetovno vojno v Sloveniji.

Kar se pa tiče vsebinske teze, ali bo dvig minimalne plače (in rast plač nasploh) spodbudil avtomatizacijo in bodo avtomati in roboti zamenjali delovno silo v industriji in storitvah, pa nimam robustnega argumenta. Logično bi bilo, razen denimo v restavracijah, oskrbi itd. Vendar pa nam zadnji tok dogodkov, kot je denimo ta, da v Shanghaju v MacDonaldsu hrano pripravljajo roboti, kaže, da za uvedbo tehnoloških sprememb ni nujno potrebna visoka raven plač. In da gostinske storitve niso izvzete. MacDonalds sicer tudi v ZDA testira robote v pripravi hrane, ker bi rad zmanjšal čas priprave hrane in čakalni čas v “drive thru” lokalih.

https://twitter.com/pseudoerasmus/status/1187691052934803456

Spet mi je jutranjo vožnjo polepšal Gal Gjurin na radiju. Fant, kot bi rekel Leonard Cohen, ki se je rodil z darom zlatega glasu. Tekst ni bogve kaj, ampak glas in melodija pa gresta naravnost v žile. Da razkadi to jutranjo meglo.

To, da se Nemčija odpoveduje svoji “zadolževalni zavori”, ker je njen arhitekt Christian Kastrop nenadoma spoznal njeno škodljivost tako za kratkoročno glajenje poslovnih ciklov kot tudi za razvoj, pomeni, da je fiskalno pravilo, kot so ga bile po nemškem diktatu prisiljene sprejeti vse članice EU, efektivno mrtvo. Hvalabogu.

Vse članice, predvsem vsaka zase, nato pa tudi skupno prek sveta finančnih ministrov, morajo najti način, da se neumnemu in neživljenjskemu tehničnemu fiskalnemu pravilu izognejo. Najti morajo obvod okrog njega, preden bo na ravni EU doseženo soglasje o njegovi koreniti modifikaciji. Način obvoda okrog bedasto opredeljenega fiskalnega pravila je, da članice EU bodisi znotraj proračuna ali pa kot ločene entitete oblikujejo t.i. investicijske ali infrastrukturne sklade, kar zagovarjam že dalj časa.

Nadaljujte z branjem→

To, da si je Christian Kastrop, visoki uradnik nemškega ministrstva za finance, ki je bil pobudnik “zadolževalne zavore” (nemška različica “fiskalnega pravila”), zdaj premislil in kliče državo naj ustanovi velik investicijski sklad, ki bi vlagal v infrastrukturo, energetsko prestrukturiranje in nove tehnologije, je treba razumeti kot povsem pragmatično in kot hipokrizijo. Financial Times:

Mr Kastrop called for a multibillion-euro investment agency, backed by private and public money, that could raise funds on the capital markets and use them to modernise Germany’s economy.

“With interest rates so low, there is definitely an argument for creating a future fund to invest in things like climate protection, infrastructure and digital technology.”

Nadaljujte z branjem→

Tone Martinjak (@ToneMartinjak)

Iz zapisa Draga Babiča na tem blogu Ali lahko v Sloveniji obnovljivi viri energije nadomestijo fosilna goriva? je razvidno, da bi, za nadomestitev premogovnih elektrarn, potrebovali 4GW (4000 MW) fotovoltaičnih elektrarn (FVE).  Ker v javnosti prevladuje “razmišljanje”, da bi morali TEŠ že zapreti in da bo to mačji kašelj, sam pa se s tem ne morem strinjati, sem se lotil preračunavanja in iskanja rešitve za problem, ki še zdaleč ni majhen. Za boljšo predstavo, 4 GW moči FVE pomeni dodatnih 16-krat več FV panelov, kot jih že imamo, zasedli bi 53 kv. metrov na vsaki stanovanjski stavbi. Kot pa bomo videli v nadaljevanju, 4 GW niso dovolj, potrebujemo 5,3 GW, kar pomeni 70 kvadratov panelov na stanovanjsko stavbo.

Vendar pa največji problem ni cena postavitve dodatnih FVE, temveč da 4 zimske mesece proizvedejo nekaj manj kot v enem samem poletnem mesecu (glej zadnjo sliko), medtem ko električne energije pozimi potrebujemo bistveno več. Ključni problem je torej shranjevanje poletnih viškov, da bi jih lahko pozimi koristili, za kar še ni cenovno vzdržanih rešitev. Trenutno je edina pogojno realna rešitev vidik, o katerem zagovorniki FVE pristopa pri zamenjavi premoga z obnovljivimi viri energije (OVE) očitno niso dobro razmislili.

V tem tekstu predstavljam ključne tehnološke probleme FVE pristopa, ki ta pristop pokažejo kot utopičnega v predvidljivi prihodnosti. In opozarjam na bolj uravnotežen in manj dogmatski pristop k iskanju učinkovitih rešitev za nadomestitev premoga v proizvodnji električne energije.

Nadaljujte z branjem→

AOC na delu!

Jasmina Držanič

Kot so izmerili na Ninamedii in 20. 10. objavili mediji, je oktobrsko merjenje zaznalo bistven padec deleža tistih, ki so delo vlade ocenili kot uspešno. Septembra je vlada tako oceno dobila od 60,6% vprašanih, avgusta od 59,2% in julija od 60,5%.

To, da noben predsednik vlade ne bo v svoji prvi reakciji rekel medijem, da je zaradi take spremembe razpoloženja zaskrbljen, je pričakovano in je tudi Marjan Šarec odreagiral po predvidljivem vzorcu. Konec koncev, če je kdorkoli kdajkoli dosegel kje rezultat, ki je bil nižji od tistih, ki jih je navajen, si najprej kreira neke obrambne mehanizme, ki se jih naučimo že v otroštvu.  Kar me je pa presenetilo, so bili pa precej zbegani odrazi komentatorjev. Vse se je zreduciralo na to, da »sedaj pa prihajajo neprijetne teme in bomo videli, potrebne so strukturne reforme itd…« do »sedaj smo pa prišli na nek nivo običajnega, tako je bilo tudi v preteklosti…«.

Dobro, vzorci velikih pričakovanj pa do tega, da je bilo z vlado zadovoljnih tam nekje pod 50% in je šla spodnja meja k 30%  – to smo res že večkrat videli in je bil to vzorec, ki je vedno vodil v splošno jeremijado, kjer je vsak nekaj na pamet govoril, kaj da manjka, na drugi strani so bila zdolgočasena ministrstva, pa od sebe utrujena koalicija, ki se je malo zbadala, pa ne preveč, ker so vedeli, da se bo treba po naslednjih volitvah spet koalicijsko usesti (ker na koncu bodo volivci vseeno najbrž volili nejanševski format. Sicer jih bo vedno manj šlo volit, ampak odstotki so pa odstotki).

V teh bolj ali manj površnih domislicah me je prav razveselila pronicljiva misel Janeza Markeša v Sobotni prilogi Dela (19. 10. 2019) O čigavi sovi se torej pogovarjamo (sicer si težko predstavljam, kako ima trenutno Delo takšno Sobotno prilogo, ker idejno diskrepanco je težko razložiti z dvema redakcijama, to že bolj spominja na dve časopisni hiši), ki je povezal z naslednjimi besedami: »Paradoks Marjana Šarca je v tem, da ga politično reši samo Levica. Na desni je mrtev.”

Nadaljujte z branjem→

Pred časom sem bil gost v seriji podcastov, ki jih pripravlja mladi entuziast Klemen Selakovič. Najdete jih na spletni strani AIDEA. Fino se je pogovarjati z nekom, ki je široko razgledan kot Klemen.

Iz napovedi najinega pogovora:

…govoriva o problemih in negativnih eksternalijah trenutnega ekonomskega sistema – kapitalizma.

Dotakneva se vloge ekonomske vede v družbi in največjih izzivov za družbo v naslednjih 30 let, kot so: avtomatizacija in robotizacija delovnih mest ter problemi dohodkovne neenakosti v razvitem svetu.

Odbor za podporo katalonskim političnim zapornikom v Španiji je pripravil izjavo podpore obsojenim katalonskim političnim voditeljem. V izjavi pravijo in zahtevajo:

Drakonske zaporne kazni, izrečene proti devetim uglednim in demokratično izvoljenim katalonskim voditeljem, resno izpodkopavajo temelje evropskega vrednotnega sistema. Svoboda izražanja, združevanja in izrekanja, tudi na referendumu kot enemu najširših in najbolj legitimnih demokratičnih forumov, so svoboščine, ki jim je špansko vrhovno sodišče s svojo sodbo odreklo veljavo v EU.

…

Kriza odnosov med Madridom in Barcelono ni samo notranjepolitično vprašanje Španije. Kratkovidno je prepričanje, da je to krizo mogoče reševati z represijo, ustrahovanjem, zapori in spodbujanjem sovražnosti. Nasilje vedno rojeva novo nasilje. Krizo je mogoče rešiti samo z odkritim dialogom, demokratičnimi političnimi sredstvi, razumom in odgovornostjo vpletenih strani.

Molčati ob kršitvah pravic deveterice uglednih evropskih voditeljev iz Katalonije in tudi številnih drugih, ki jih prav tako preganjajo zaradi sodelovanja pri referendumu 2017, pomeni prevzemati odgovornost za njihovo usodo, pa tudi za rušenje evropskih demokratičnih načel. Na to nočemo in ne moremo pristati. Verjamemo, da se bodo našemu protestu pridružili mnogi evropski državljani.

Obenem pričakujemo, da tudi evropski parlamenti in vlade, institucije EU, evropski parlament, komisija in evropski svet ne bodo molčali spričo grobih kršitev pravic katalonskih političnih zapornikov in temeljnih vrednot EU v Španiji. Človekove pravice imajo univerzalno veljavo in so nad notranjim pravom sleherne suverene države.

Tukaj lahko izrazite podporo obsojenim katalonskim političnim voditeljem.

David Autor pravi, da v enaki meri:

If we’re talking from 1980 to the present, automation has certainly been a bigger factor in the decline of manufacturing employment than trade. But from 2001 to the present, I think trade is at least equally important.

Priporočam branje spodnjega odličnega intervjuja z Davidom Autorjem v Washington Postu, z raziskovalcem, ki je najbolje raziskal učinke in posledice “Kitajskega šoka” in ob tem ostal objektiven.

Nadaljujte z branjem→