Fiskalno pravilo je mrtvo, na vrsti so investicije in spodbujanje razvoja

To, da se Nemčija odpoveduje svoji “zadolževalni zavori”, ker je njen arhitekt Christian Kastrop nenadoma spoznal njeno škodljivost tako za kratkoročno glajenje poslovnih ciklov kot tudi za razvoj, pomeni, da je fiskalno pravilo, kot so ga bile po nemškem diktatu prisiljene sprejeti vse članice EU, efektivno mrtvo. Hvalabogu.

Vse članice, predvsem vsaka zase, nato pa tudi skupno prek sveta finančnih ministrov, morajo najti način, da se neumnemu in neživljenjskemu tehničnemu fiskalnemu pravilu izognejo. Najti morajo obvod okrog njega, preden bo na ravni EU doseženo soglasje o njegovi koreniti modifikaciji. Način obvoda okrog bedasto opredeljenega fiskalnega pravila je, da članice EU bodisi znotraj proračuna ali pa kot ločene entitete oblikujejo t.i. investicijske ali infrastrukturne sklade, kar zagovarjam že dalj časa.

Če je sklad oblikovan znotraj proračuna, mora imeti ločene vire financiranja in tudi zadolževanja prek izdaje dolgoročnih (infrastrukturnih obveznic). Tudi slovenska vlada pripravlja podoben predlog zakona, ki pa je zaenkrat zgolj na pol poti, saj še ne predvideva možnosti ločenega zadolževanja sklada.

Če pa države oblikujejo takšne sklade kot ločene entitete, kar je smer, ki jo za Nemčijo predlaga Kastrop, pa je sklad oblikovan kot gospodarska družba z javnim poroštvom, ki se zaradi tega lahko zadolžuje na trgu po enako nizki obrestni meri kot država, hkrati pa omogoča kumuliranje dodatnih virov prek denimo domačih razvojnih bank. V slovenskem primeru, bi lahko tak sklad omogočal, da tudi SID banka prek njega plasira svoje relativno ugodne finančne vire.

Oba načina sta dobra, oba omogočata, da lahko države zberejo dovolj sredstev na trgu za reševanje treh ključnih razvojnih problemov (energetsko prestrukturiranje, modernizacija infrastrukture in spodbujanje tehnološkega razvoja). Omogočata tudi, da lahko prek izdaje obveznic domači vlagatelji (fizične osebe in podjetja), ki imajo na bankah naloženih za 25 milijard evrov – mrtvih in nizko obrestovanih – depozitov, te svoje prihranke bolj donosno in varno (zaradi državnega poroštva) naložijo. To pomeni, da se mrtvi finančni kapital iz bank angažira v financiranje razvoja, s čimer se ob spodbujanju tekoče rasti in srednjeročnem glajenju poslovnih ciklov izboljšuje tudi dolgoročni potencial za rast. V makroekonomskem žargonu, na ta način lahko država dviguje trajektorijo aktualnega BDP (in zapira negativno proizvodno vrzel) ter hkrati dviguje tudi trajektorijo potencialnega BDP.

Od tovrstnega načina spodbujanja razvoja bodo – glede na sedanji kontekst nizke rasti, nizke inflacije, ničelnih obrestnih mer ter kolapsirajoče svetovne trgovine – vse države vsaka zase in skupno kot EU pridobile v obliki povečane in bolj stabilne gospodarske rasti ter končno tudi povečane inflacije. Pri tem pa je najbolj zabavno to, da je, kar se tiče stroška za državo, tovrstno financiranje razvoja lahko povsem zastonj. Če namreč države izdajo 30-letne infrastrukturne obveznice ali obveznice brez dospetja in jih v okviru programa kvantitativnega sporoščanja odkupi ECB, države nimajo niti stroška s financiranjem obresti (ker se te prek dobičkov nacionalnih centralnih bank prelijejo nazaj v nacionalne proračune), niti jim tega dolga ni treba vrniti, saj lahko ECB te obveznice tretira kot brez dospetja. To je koncept helikopterskega denarja, kot ga je opredelil nekdanji predsednik FED Ben Bernanke.

Too good to be true?

Ne, povsem izvedljivo. Seveda pa je potrebna ambicioznost vlade, ki prvič, najprej pokaže željo po spodbujanju razvoja prek navedenih treh stebrov, in drugič, oblikuje razvojne strategije, kako in kam se bo zbran denar v infrastrukturnih skladih najbolj učinkovito investiral.

Potrebni sta samo ambicija in operativna sposobnost. Je tega sedanja vlada sposobna?

One response

  1. Odličen razmislek, ki pa nujno terja opozorilo. Če nalivaš v rešeto vodo, se rešeto ne napolni, saj kolikor koli naliješ tudi odteče.Infrastrukturne investicije ne smejo biti rešeto kot sta 2TDK in DARS ali Železnice. Angažiranje kapitala preko infrastrukturnega sklada, kot ga načrtuje Nemčija v Sloveniji ne bo dajalo dobrega rezultata, dokler ne bo Vlada zagotovila spoštovanje gospodarnega, hitrega in uspešnega vodenja investicij. To je cilj, ki je dosegljiv le z zelo radikalnimi spremembami v inženirskem podjetju DRI in v investicijskih podjetjih DARS in 2 TDK, kakor tudi v vseh ostalih investitorjih na prometnem in energetskem področju. Investicije v energetiki so vodene enako neracionalno kot v prometu in enako potekajo z javnim denarjem brez ustreznega nadzora države. Skupen imenovalec negospodarnega ravnanja je ministrstvo za infrastrukturo z ministrico Alenko Bratušek na čelu.

    Povedano drugače. Infrastrukturni sklad ne more zbrati toliko kapitala, kot ga lahko nestrokovna in nesposobna, ali pa pokvarjena vodstvena ekipa na tem področju porabi, ne da bi karkoli res tudi gospodarno zgradila.

%d bloggers like this: