Nemška hipokrizija: Arhitekt nemške politike šparanja (“črne ničle”) si je premislil – zdaj zagovarja dodatno zadolževanje za javne investicije

To, da si je Christian Kastrop, visoki uradnik nemškega ministrstva za finance, ki je bil pobudnik “zadolževalne zavore” (nemška različica “fiskalnega pravila”), zdaj premislil in kliče državo naj ustanovi velik investicijski sklad, ki bi vlagal v infrastrukturo, energetsko prestrukturiranje in nove tehnologije, je treba razumeti kot povsem pragmatično in kot hipokrizijo. Financial Times:

Mr Kastrop called for a multibillion-euro investment agency, backed by private and public money, that could raise funds on the capital markets and use them to modernise Germany’s economy.

“With interest rates so low, there is definitely an argument for creating a future fund to invest in things like climate protection, infrastructure and digital technology.”

Prvič, treba ga je razumeti kot pragmatično stališče nemške vlade glede na dominantno notranji ekonomski in posredno zunanji ekonomsko-politični kontekst. Dokler je Nemčija iz finančne krize po letu 2009 izhajala kot absolutna zmagovalka, kopičila (nedovoljeno) visoke zunanjetrgovinske presežke, vzdrževala relativno zadovoljivo gospodarsko rast in profitirala od nizkih (ničelnih ali celo negativnih) obrestnih mer na svoj dolg, je bila velika zagovornica “črne ničle”, torej proti proračunskemu deficitu, in je vse članice EU prisilila v sprejem fiskalnega pravila, ki je omejeval zadolževanje državam in mnogim preprečil okrevanje ali razvojni pospešek. Da Nemčiji slučajno ne bi bilo treba prevzemati kakšnih tveganj v zvezi z njihovimi dolgovi.

Ko pa je Nemčija zašla na rob recesije zaradi poslabšanih globalnih ekonomskih razmer, pa ji seveda “politika šparanja” ne ustreza več. Zdaj hoče spremeniti zakon, da ji bo omogočal večje in deficitno zadolževanje, da bi lahko prek ciljanih naložb spodbujala domačo gospodarsko rast. To proti čemu se že leta borijo mnoge članice EU, na čelu s Francijo in Italijo ter tudi Slovenijo, torej proti neživljenjskemu fiskalnemu pravilu, je Nemčija prek svoje izpostave v Bruslju vztrajno pobijala, dokler ji kriza ni potrkala na domača vrata.

In drugič, ja, seveda gre za hipokrizijo. Nemčija kot dominantna članica EU pravila oblikuje in spreminja v skladu s svojimi zasebnimi potrebami. Vedno. Povsem enako se je zgodilo v začetku prejšnjega desetletja, ko je Nemčija zapadla v recesijo in v obdobju 2001-2004 z več kot 3-odstotnim proračunskim deficitom 4 leta zapored kršila tedanje fiskalno pravilo EU (3% deficit) v okviru Pakta o stabilnosti in rasti. Takrat je pač dosegla, da je Evropska komisija v korist Nemčije suspendirala to fiskalno pravilo. V pomoč ji je šlo tudi zavezništvo s Francijo, ki je tedaj 3 leta kršila fiskalno pravilo. Nemčija pač določa – skupna! – pravila v skladu s svojimi notranjimi, zasebnimi interesi. Tudi ko gre za državno pomoč avtomobilski industriji ali, v zadnjem primeru, letalski industriji (dokapitalizacija družbe Kondor).

Po svoje je zabavno slišati, da Kastrop v eni sapi pove, da je nemška “zadolževalna zavora” dobro delovala, in da je v Nemčiji v zadnjih desetih letih zaradi tega nastal akutni problem poslabšanja javne infrastrukture. Jasno, da svoje napake ne bo priznal. Prav tako, kot ne bo priznal odgovornosti za katastrofo, ki jo je nemška oktroirana uvedba fiskalnega pravila pozvročila v ostalih članicah.

%d bloggers like this: